Novi Slovenski biografski leksikon
BILLICHGRÄTZ (baroni Polhograjski), plemiška rodbina.
Predhodniki poznejših baronov Billichgrätzov so bili srednjeveški plemiči Polhograjski, ki so v virih prvič izpričani v začetku 13. stoletja. Sodili so med najzvestejše spanheimske ministeriale, kar jim je omogočilo hiter družbeni vzpon. Pozneje so se navezali na Tirolsko-Goriške grofe in za njih v Ljubljani opravljali različne službe. Njihova posest je obsegala mdr. dve grajski poslopji v Polhovem Gradcu oz. njegovi neposredni okolici, ki sta pozneje propadli. Sama rodbina, katere grb je predstavljal navzdol obrnjen napet lok, je gospodarsko nazadovala od sredine 14. stoletja dalje, dokončno pa izumrla proti koncu 15. stoletja z Janezom Polhograjskim.
Skoraj natanko dvesto let pozneje je ime Polhograjskih ponovno oživelo z družino Kunstl, ki pa s srednjeveškimi Polhograjskimi ni bila povezana. Kunstli so bili sprva kmetje iz Pungerta pri Škofji Loki, od koder so se v 16. stoletju preselili v mesto in obogateli s fužinarstvom in trgovino z železom. Gregor Kunstel (umrl 1639) se je v začetku 17. stoletja preselil v Ljubljano in bil tam po pridobitvi meščanstva večkrat izvoljen za mestnega svetnika, sodnika in župana. Svoje premoženje je povečal s trgovino z vinom, v mestu je kupil več hiš in denar večkrat posodil deželnim stanovom. Že kmalu po njegovi smrti, 1646, sta bila njegov brat Janez (umrl 1659, njegova linija je izumrla sredi 18. stoletja) in sin Mark Anton I. (1636–93) povzdignjena v plemiški stan s predikatom Baumgarten (nemško ime za Pungert). Razlog za povzdig je bila delno gospodarska uspešnost rodbine, delno pa vojaške zasluge posameznih družinskih članov, ki se so borili v tridesetletni vojni in v drugih habsburških vojnah.
Mark Anton je opustil očetovo trgovsko dejavnost ter se posvetil finančnim poslom in nakupom nepremičnin, med katerimi je bilo najpomembnejše gospostvo Polhov Gradec. Že on sam, še bolj pa njegovi potomci so se sorodstveno povezali z najuglednejšimi kranjskimi plemiškimi družinami. Na tej podlagi je bil Mark Anton 1660 sprejet med kranjske deželane, 1684 pa ga je cesar Leopold I. povzdignil še v dedni baronski stan z imenom Billichgrätz, ki ga je smel uporabljati namesto starega rodbinskega imena Kunstl. Obenem je cesar družini dovolil uporabo predikata, ki se je nanašal na njeno posest v bližini Polhovega Gradca, tako da se je novi polni naslov Marka Antona glasil: baron Polhograjski, gospod na Baumkircherjevem turnu in Lesnem Brdu (Freiherr von Billichgrätz, Herr auf Baumkirchersthurm und Hilzenegg). Hkrati z novimi nazivi so baroni Polhograjski dobili tudi nov grb. Starega Kunstlovega, ki so ga prejeli ob povzdigu v plemiški stan 1646, je sedaj zamenjal grb z zlatim in navzdol obrnjenim lokom, ki je bil povzet po grbu srednjeveških izumrlih Polhograjskih (še danes je vklesan v Neptunov vodnjak pri polhograjski graščini). Tako so se baroni Polhograjski z imenom in grbom navezali na srednjeveške predhodnike.
Baroni Polhograjski so bili znani kot veliki podporniki umetnosti. Mark Anton I., ki je smisel za umetnost nadgradil na potovanjih po Italiji, je popolnoma prenovil polhograjsko graščino in dal ob njej sezidati angleški stolp in Neptunov vodnjak. Finančno je podpiral cerkvene umetnike, zlasti v domačem Polhovem Gradcu. To tradicijo so nadaljevali tudi njegovi potomci – sin Franc Gotfrid (1672–1730), kanonik in stolni dekan v Ljubljani je podpiral prenovo ljubljanske stolnice in v ta namen daroval večjo vsoto; bil je eden od štirih mož, ki so 1699 začrtali prenovo stolne cerkve, hkrati pa je bil zaslužen za ustanovitev župnije na Dobrovi in gradnjo tamkajšnje romarske cerkve; hči Marija Eleonora (1660–1715), poročena z Volfom Sigmundom baronom Strobelhoffom (1645–1707) z Bokalcev, je bila ena prvih pobudnic gradnje uršulinskega samostana v Ljubljani; vnuk Mark Anton III. (1713–89), ki si je premoženje povečal s funkcijo glavnega prejemnika na Kranjskem in s poroko z Marijo Rozalijo pl. Qualiza (1715–85), pa je izdatno podprl zidanje in okrasitev nove župnijske cerkve v Polhovem Gradcu.
Rodbina baronov Billichgrätz je v moški liniji izumrla s smrtjo Jožefa Antona (1748–1808). Njegov nagrobnik in nagrobnika njegove žene Marije Jožefe grofice Gallenberg (1760–1813) in hčere Marije (1791–1850) so še danes vzidani v južno steno polhograjske župnijske cerkve Marijinega rojstva. Od preostalih hčera Jožefa Antona je bila najstarejša Cecilija (1786–1836), ki je s poroko postala grofica Auersperg in je bila mati pesnika Anastasiusa Grüna. Njena mlajša sestra Antonija (1792–1869) pa se je poročila z Rihardom Ursinijem grofom Blagajem (1786–1858) in je bila zadnja predstavnica baronov Polhograjskih.
Viri in literatura
- ARS, AS 1064, Zbirka plemiških diplom, št. 6 in 49.
- SBL.
- ES.
- Osebnosti, Ljubljana, 2008.
- Johann Baptist Witting: Die Beiträge zur Genealogie des kranischen Adels, Jahrbuch der k. k. heraldischen Gesellschaft »Adler« (Dunaj), n. F., 4, 1894, 90–95.
- Rudolf Andrejka: Polhograjski baroni, Glasnik Muzejskega Društva za Slovenijo, XXV–XXVI, 1944–1945, 105–108.
- Majda Smole: Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana, 1982, 373–375.
- Dušan Kos: Vitez in grad, Ljubljana, 2005, 200–201.
- Anton Ramovš, Davorin Vuga: Graščina Polhov Gradec, Celje, 2007.
- Miha Preinfalk: Plemiške rodbine na Slovenskem : 17. stoletje : 1. del – Od Billichgrätzov do Zanettijev, Ljubljana, 2014.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine