Edling von Laussenbach

Edling, plemiška rodbina goriška, ki se je vsaj že v 14. stol. priselila iz Švabskega, izumrla v moškem kolenu v sredini 19. stol. Dobili so 1501 patricijat goriški in potrdilo plemstva, pozneje najprej 2 panogi baronstvo in pod Leopoldom I. grofovstvo, a tretja baronstvo šele pod Marijo Terezijo. Približno od srede 17. stol. so imeli v posesti Ajdovščino in ondotno sodstvo, iz poznejšega časa tudi Vogrsko, od 18. stol. hišo v Gorici, semtertja tudi kako graščino na Kranjskem. V javnih službah so bili na Goriškem, Kranjskem in v prestolicah. Grof Jakob E. (r. ok. 1698, por. z Eliz. Cobenzl, u. v Gorici 3. marca 1780), je 1728 nadomestoval goriškega dež. glavarja (o njegovem sinu Rudolfu Jožefu E. prim. pos. članek). Grof Albert E. (r. ok. 1717, por. 7. apr. 1750 v Gorici z grof. Karolino Saurau, u. 12. apr. 1796 v Ajdovščini), je živel menda večinoma na posestvu v Ajdovščini (o 1. sinu Janezu Nep. Jakobu E. prim. pos. članek). — Prim.: Valvasor VIII, 691; IX, 76, 87, 106; XI, 34, 133, 345, 431, 459, 579; XV, 428, 585; Czoernig, Görz u. Grad. 977; Rutar, Goriška in Grad. 127; Koblar, Ljubljančani 17. stol., IMK 1904, 190; Schiviz, Görz. Kd.

Edling von Laussenbach, plemiška družina, izhaja po Czoernigu iz Švabske, kjer naj bi že v 13. stol. posedovala številna posestva in bila v sorodstvu z drugimi plemiškimi rodbinami (Thurn, Marrach, Gallen); po Jacobisu in Coroniniju pa naj bi z večjo verjetnostjo izhajala iz družine svobodnega koroškega kmeta, koseza (Edling, Edlingen), ki je imela pravico umeščati koroške vojvode na Gosposvetskem polju. Edlingi so se že v 13. stol. razširili po Štajerski in Kranjski. Prvi izmed Edlingov, ki nastopa 1366 na Goriškem, je Friderik. Njegovi predniki naj bi bili tu zgradili »Edlingium Castrum«, o katerem ni točnejših podatkov. Cesar Maksimilijan je Gvidu E. potrdil plemiški naslov in grb, tako da je bil 20. febr. 1501 povzdignjen v gor. plemstvo. Jurij je 1511 prodal svoje posestvo v Biljani Erazmu Dornberškemu. Kasneje se pojavijo v Gor. Ivan E. in njegova sinova Ivan Jakob in Jurij. Nadvojvoda Ferdinand je 1565 imenoval Jurija za svojega komisarja pri podeljevanju fevdalnih investitur na Goriškem. Vse vplivnejši je bil njegov brat Ivan Jakob, ki se je 1585 potegoval za mesto gor. dež. upravitelja in tudi dosegel mesto pretorja na Kranjskem; 1594 se je udeležil vojne na Hrvaškem (Bellum Petriniense) in 1595 postal ožji cesarjev svetovalec. Kot cesarski komisar je sodeloval pri sklenitvi miru z Benetkami in še isto leto (1618) umrl. Ivan Jakob se je poročil z Margarito de Moscon, sestro Uršule Coronini-Cronberg, in si po njej pridobil gospostvo na Vogrskem. Rodbina se je polagoma razdelila v trojno vejo: dvojno, vogrsko in ajdovsko, je cesar Leopold I. povzdignil 1697 med grofe sv. rimskega cesarstva, tretja pa si je ohranila naziv »gospodov Solkanskih«. Edlingi so imeli v Gor., v sedanji ul. Municipio, znamenito Edlingovo palačo, na podeželju pa poleg gospostva na Vogrskem več posestev: v Vipavi, Rubijah, Kromberku in Lokah, v Kanalu, Doberdobu, Škrbini. Največjo moč in ugled si je priboril Rudolf (1640–1711), grof in gospod na Vogrskem, cesarjev ožji svetovalec in vrhovni poveljnik v Senju. Poročen je bil z Elizabeto Terezijo Attemsovo, si kupil palačo v Gor. (1705) in razširil svojo posest po Goriškem. V testamentu (30. nov. 1706) je določil, naj vse njegovo imovino podeduje prvorojenec Ivan Jakob; če ta ostane brez moških dedičev, naj vse dobi drugorojenec Julij Ignac; če bo ta brez moških dedičev pa hčerka Marijana Angela, poročena s Petrom Suardijem; ako bi ti ne imeli moških dedičev, vse pripade bratrancu Francu Baldasarju E., gospodu v Ajdovščini, in če bi bil tudi ta brez moških dedičev, Ferdinandu d'E., gospodu Solkanskemu (1769 je še živel Janez Krstnik, gospod Solkanski). Po Rudolfovi smrti (8. 3. 1711) je grof (Ivan) Jakob (r. ok. 1698, por. z Elizo Kobenzl, u. v Gor. 3. marca 1780) prevzel vso posest. Imel je več otrok: Jožefa, gospoda na Vogrskem, Venceslava, kanonika pri Sv. Štefanu na Dunaju, Filipa ter Rudolfa Gundekarja Jožefa, drugega gor. nadškofa (gl. čl.). Jakob je dosegel čast gor. dež. maršala in postal namestnik gor. dež. glavarja. Ko je 1728 dospel v Gorico cesar Karel VI., mu je ob poklonitvi in zaprisegi dež. stanov na gradu stal na desnici Jakob E. in imel uradni govor. Po Jakobovi smrti je družinska imovina prešla na sina Jožefa (1731–87) in po njegovi smrti na brata Filipa, gospoda na Vogrskem. Ta se je rodil v Gor. 29. dec. 1734, bil ožji svetovalec cesarja Jožefa II. Ob francoski zasedbi se je umaknil na Dunaj, kjer je u. 14. sept. 1817. Ker ni imel otrok, je z njim izumrla vodilna veja Edlingov. Njihova imovina je po oporoki z dne 30. nov. 1706 pripadla grofu Jožefu Suardiju, moškemu potomcu Rudolfove hčerke Marijane Angele. – Edlingi ajdovske veje so od srede 17. stoletja imeli v posesti Ajdovščino in ondotno sodstvo. Grofu Francu Baldasarju je sledil sin Ivan in temu vnuk Albert E., gospod in sodnik v Ajdovščini. Albert se je r. 1717, se por. 7. apr. 1750 v Gor. z grofico Karolino Saurau in u. 12. apr. 1796 v Ajdovščini, kjer je večinoma živel. 1742 je postal glavar v Bovcu in zapovednik tamkajšnje trdnjave. Za slov. šolstvo je posebno zaslužen njegov sin Janez Nepomuk Jakob (gl. 61.). Po Albertovi smrti je gospostvo v Ajdovščini pripadlo sinu Karlu (1755–1803) in po njegovi smrti vnuku Karlu ml. (1796–1854). – Zadeva dediščine grofov Edlingov se je spet odprla, ko je 23. jan. 1829 umrl grof Jožef Suardi brez zakonskih moških dedičev. Grof Karel ml. E. je 30. nov. 1830, sklicujoč se na že omenjeno oporoko, zahteval, naj mu sodna oblast v Gor. prizna pravico do vsega premoženja grofov Edlingov. Pravda je tekla več kot 40 let, dokler ni bila 2. avg. 1873 izrečena razsodba, po kateri je vsa še preostala zapuščina dokončno prišla v roke prof. Emiliju de Suardiju.

Prim.: Archivio di Stato di Gorizia, Corte di Giustizia, B 33, E 1850–22, akti 1, 4, 24, 59, 69, 93, 134, 172; Antonio Jacobis, La nobiltà goriziana 1924, 245, 247 (rkp. v BiblStls) in A. Jacobis, rkp. p. t. zbirka E, 17, 25–33, 49–55; R. Coronini, Bellum Petriniense, Goritiae 1779, 55; Morelli, pass.; Czoernig, pass.; Kociančič, Vogersko, v FoliumGor 1880, 331; Rutar, Tolm., 127; Ludwig Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel in den Matriken Grafschaft Görz und Gradisca, Görz 1904, pass.; Gruden II, 247; SBL I, 146; Milko Kos, Zgodovina Slovencev, Lj. 1955, 86; Bogo Grafenauer, Zgodovina slov. naroda I, Lj. 1964, 362.

R. K.