Alberti rodbina

Domenico se omenja kot kamnosek v Piranu med 1711 in 1730. Njegova delavnica naj bi imela tudi skladišče raznovrstnega marmorja. Oltarje ter oltarno in cerkveno opremo za cerkve v Piranu in drugih krajih v Istri so izdelovali in tudi naročali pri drugih kamnosekih. Domenico je 1730 izdelal veliki oltar v piranski frančiškanski cerkvi. Tudi sin Gasparo (r. 27. 10. 1727, Piran; u. 4. 3. 1811, Piran) je bil kamnosek v Piranu. Kamnoseško delavnico je bržkone prevzel po očetu, jo razširil in sam ter v sodelovanju z drugimi kamnoseki izdelal vrsto oltarjev za cerkve tako v Piranu in drugih krajih v Istre kot tudi na Pagu ter na območju tržaškega zaliva do Gradeža. Med pomembnejša dela sodita dva stranska oltarja v stolnici v Novigradu (1764/71 in 1781/87), veliki in stranska oltarja v cerkvi Marije Zdravja v Piranu (1778), glavni oltar v župnijski cerkvi sv. Antona Puščavnika v Velem Lošinju, oltar sv. Roka v cerkvi Marije Snežne na Cresu (80. leta 18. stoletja) in dva angela v baziliki sv. Evfemije v Gradežu. V njegovi delavnici so izdelovali tudi lesene kose cerkvene opreme.

V oltarnih kompozicijah se kaže močna naslonitev na beneške arhitekturne in kiparske vzorce. Njegovi oltarji različnih tipov so obrtno visoko kakovostni izdelki poznobaročnih form z nekaterimi rokokojskimi elementi, s katerimi se je dosegel vtis mehkobe. Številni so opremljeni tudi s kiparskim, kakovostno precej raznolikim okrasom.