Primorski slovenski biografski leksikon

ŠKERLJ Franc, kulturno prosvetni in družbeno polit. delavec, prof., sodnik, odvetnik, r. 14. jul. 1914 v Knežaku na Pivki, živi v Trstu. Ded naj bi bil prišel v Knežak iz rodnega Trstenika pri Trstu, kot tesar namenjen na delo v Opatijo. Oče Franc, rudar v Ameriki že v zgodnji mladosti, je prišel po več letih v domačo vas, da bi se poročil in z ženo vrnil v Ameriko, a vojna vihra ga je pognala na razna avstr. bojišča; v jeseni 1918 je prišel domov na krajši dopust, nato so ga poslali na tirolsko bojišče; iz Beljaka se je pismeno javil ženi in napovedal skorajšnjo vrnitev domov, odtlej pa ni bilo več glasu. Mati Jožefa Škerlj iz Dolnjega Zemona, kmečka delavka, je ostala sama z otrokom. Tri razr. osn. š. je dovršil v roj. vasi, v Gor. ostala. Tri razr. niž. gimn. je končal v reškem Malem semenišču, ob začetku 4. razr. klas. gimn. ga je novi ravn., ki je po navodilih poital. škofa Saina (PSBL III, 267) prepovedal dijakom govoriti slov., izključil iz zavoda, ker je kljub prepovedi govoril s součenci slov. Na pobudo zavednega župnika Janeza Kalana je slov. duhovščina reške škofije naslovila na škofa Saina ostro protestno pismo, v katerem je zahtevala takojšen preklic krivične izključitve ter ponoven sprejem v zavod, škof je sprejel zahtevo duhovščine in mu s tem omogočil nadaljnji študij v Benetkah. Vendar je Š. zavoljo razočaranja nadaljeval študij na drž. klas. gimn. na Reki, maturiral pa je po triletnem privatnem šolanju 1936 na reškem drž. klas. liceju. Na U v Padovi se je najprej vpisal na Medic. fak., že po nekaj mesedh pa se je zaradi pomanjkanja gmotnih sredstev prepisal na Leposlovno fak. Med univ. študijem se je vpisal v častniški tečaj, ki ga je v Trstu organiziralo tamkajšnje vojno okrožje, toda že po nekaj predavanjih so ga kot prevratnika izključili. Kljub nevšečnostim je 1940 dosegel na U v Padovi diplomo z zagovarjenjem teze Slov. narodna pesem na Pivki. Istega leta je bil sprejet v častniško šolo bersaljerjev v Pulju. Toda 23. okt. je bil izključen in zaprt v koronejskem zaporu v Trstu. Iz zapora je naslovil na trž. U prošnjo za vpis na Pravno fak. Konec febr. 1941 je bil izpuščen iz zapora s polic. opominom in poslan v kazenske bataljone v Castelmonferrato, nato v Neapelj, kasneje v Carbonio na Sardiniji. Jun. istega leta se je vrnil v Trst in na Pravni fak. opravil prve izpite. Okt. se je dokončno vrnil s Sardinije, nov. pa odšel poučevat na Pomorsko trg. akad. v Baker, istočasno je dvakrat tedensko na prošnjo slov. duhovnikov reške škofije poučeval (brezplačno) v reškem semenišču slov. in srbohrv. V okt. 1942 je drugič diplomiral in zagovarjal tezo Pravne ustanove mesta Bakra v času Marije Terezije. V Bakru se je aktivno vključil v krajevno osvob. gibanje. Febr. 1943 je moral zapustiti službo na Pomorski akad., ker je bil ponovno vpoklican v kazenske bataljone, in sicer v Aquilo. Da bi mogel prihajati domov na obisk, se je vpisal na Fak. za polit. vede na U v Padovi, ker je bil vpis na trž. U za pripadnike kazenskih bataljonov prepovedan. Tako je po vojni v nov. 1954 tretjič doktoriral in zagovarjal disertacijo Reka Donava, pomembna trgovska pot v Srednji Evropi. Po razpadu it. vojske sept. 1943 se je iz Aquile vrnil domov in se vključil v osvob. gibanje. Nekaj časa je prebil v Gubčevi brigadi, nato je bil part. učitelj v raznih vaseh v Zgornji Pivki, pa spet poslan po nalogu gibanja v It. Febr. 1945 je prišel iz It. v Trst in se vključil v aktivistično delo. Med boji za Trst se je pridružil vstajniškim oddelkom na področju Barkovelj. Po osvoboditvi je nekaj dni vodil tajniški urad komandanta mesta Trsta generala Kvedra, nato pa do konca leta tajništvo PNOO za Trst in Slov. Prim. Istočasno je vodil še dva hitra tečaja slov. jezika za uradništvo javne uprave it. narodnosti. Že prve dni po osvoboditvi je dal pobudo za ustanovitev Dijaške matice in po ustanovnem občnem zboru postal tudi njen prvi preds. Tedaj je v ul. Buonarroti ustanovil dijaški dom in bil njegov prvi upravnik. Kmalu zatem je dal pobudo še za ustanovitev Prosv. društva Srečko Kosovel pri Sv. Vidu; bil je njegov tajn. in preds. - Kot pomočnik javnega tožilca PNOO je nekaj časa zahajal po službeni dolžnosti v Koper. Konec 1946 mu je Prosv. odd. pri PNOO naročil ustanovitev prve slov. pomorsko-trg. š. v Kopru z imenom Slovenska pomorsko-trgovska akademija, ki naj bi jo ob morebitni ustanovitvi STO-ja premestili v Barkovlje. Dec. 1947 je pri vrhovnem sodišču v Lj. opravil sodnijski izpit in prevzel še zlasti zaradi znanja slov., srbohrv. in it. mesto preds. okraj. sodišča v Kopru. Maja 1949 je bil med ustanovitelji Koprske radijske postaje, katere prvi sedež je bil na sodišču. 1949 je pomagal pri urejanju revije Il Comunista (Trst), nato je prevzel mesto tajn. in kmalu zatem preds. NŠK-Trst. - Celih 15 let ni mogel doseči vpisa v Trž. odvet. zbornico. Zaradi službovanja v Kopru mu je vodstvo Trž. odvet. zbornice očitalo »kolaboracionizem« z jsl. »okupatorjem« v coni B STO-ja. Po 15 letih vpisa v odvetniško zbornico v Brescii je končno Vsedrž. odvet. zbornica v Rimu odobrila njegov prepis v Trž. odvet. zbornico. Tri leta je bil pravni zastopnik generalnega konzulata SFRJ v Trstu. Več kot deset let je bil tajn. SDGZ in se aktivno zavzemal za čim večjo izmenjavo blaga na meji, za poenostavljanje dokumentov za prehod meje in prevoz blaga. Kot preds. Konzorcija za obrambo slov. kmetov ob razlastitvah za družbo SIOT (naftovod) si je prizadeval, da bi kmetje prejeli čim višjo odškodnino. - V š. letu 1952/53 je končno dosegel namestitev v slov. š.; najprej je poučeval na sred. š. v Nabrežini, nato pa več let na Liceju Pr. Prešeren in končno od 1974 na Učiteljišču A. M. Slomšek do upokojitve 1976. - Dolgo let je bil član odb. SSŠ in kakih deset let tudi njegov tajn. Med njegovim tajnikovanjem je prišlo do marsikatere pomembne pobude, ki je pritegnila pozornost slov. in it. javnosti, npr. organizacija protestne manifestacije slov. šolnikov s transparenti v Rimu pred parlamentom, vladno palačo in pred ministrstvom za javno šolstvo. Omenjena manifestacija je prispevala k dokončni rešitvi položaja slov. šolnikov v It. - Bil je pobudnik za vsakoletno srečanje prim. dijakov DOSP. Še vedno je član nadz. odb. SKGZ, preds. nadz. odb. NŠK-Trst in Slov. poklicnega zavoda za izobraževanje. Na njegovo pobudo je pred kratkim prišlo do občasnih srečanj sodnikov, članov Vrhovnega sodišča SRS in Apelacijskega sodišča v Trstu. - Napisal je več priložnostnih člankov in razprav s kult., gosp. in družb. področja. Članke s problematiko slov. šolstva pa je objavljal v PDk in v JKol. - Za svoje razvejano delovanje v korist slov. narodne skupnosti je prejel številna priznanja in odličja, med njimi: Ob 30-letnici Svobod odličje Svobode z zlatim listom (1975 Murska Sobota); Zveza društev pravnikov v gosp. Sje ga je ob 20-letnici ustanovitve imenovala za zaslužnega člana (1980 Lj.); SKGZ mu je ob 70-letnici podelila odličje za vsestransko in dolgoletno družbeno-polit. delovanje v korist Slov. v It. (1984 Trst); SDGZ odličje za izjemne zasluge za razvoj, rast in uveljavljanje slov. gosp. v deželi F-JK (1986 Trst); Zlato priznanje OF (1989 Lj.).

Prim.: Osebni podatki 10. avg. 1989; arh. OZE pri NŠK-Trst; PDk 12. mar. 1972; 19. jul. 1976 s sl.; 27. apr. in 14. jul. 1934 s sl. (J. Koren ob 70-letnici); 28. okt. 1986; 27. apr. 1989 s sl. (J. Koren ob zlatem priznanju OF); JKol 1974; TV-15 24. apr. 1989; Delo 28. apr. 1989.

Ropet

Petaros, Robert: Škerlj, Franc (1914–1998). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi948010/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (18. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 15. snopič Suhadolc - Theuerschuh, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1989.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine