Primorski slovenski biografski leksikon

ŠEPIĆ Dragovan, diplomat, publicist, zgodovinar, r. 15. dec 1907 v Buzetu, živi v Zgbu. Oče Vinko (gl. čl.), mati Pavica Gostinčar. Osn. š. v Buzetu, gimn. v Karlovcu in Zgbu (maturiral 1927). Po odsluženju vojaškega roka v Trevisu je dec. 1928 pobegnil v Jslo, študiral je pravo v Zgbu in Parizu, kjer je 1932 diplomiral po dvoletnem študiju na Institut des hautes études internationales, naslednje leto je diplomiral na Pravni fak. v Zgbu. Od 1935 je služboval na jsl. zunanjem ministrstvu v Bgdu, od 1939 vse do prekinitve jsl.-bolg. stikov (apr. 1941) pa na jsl. poslaništvu v Sofiji. V začetku vojne je preko Odese in Carigrada prišel v Jeruzalem, kjer je bila jsl. begunska vlada, in delal tu nekaj časa v zunanjem ministrstvu. Od tod je šel na službovanje v Južno Afriko (Capetown), nato v London, kjer je delal v zunanjem ministrstvu jsl. begunske vlade in nato v jsl. veleposlaništvu v Vel. Britaniji Ko je bila jun. 1944 sestavljena vlada Ivana Šubašića, je postal šef kabineta predsedstva vlade, po sporazumu med to vlado in NKOJ-em, ko je Šubašić postal zunanji minister nove jsl. skupne vlade, je bil Š. imenovan za Šefa kabineta ministra za zunanje zadeve. To nalogo je opravljal vse do Šubašićeve ostavke (8. okt. 1945). Potlej je Š. delal v zunanjem ministrstvu DFJ in FLRJ kot referent za probleme It., Vatikana in Trsta; v zgod. odd. ministrstva je pripravljal gradivo za mirovne konference zlasti v zvezi z reševanjem tržaškega vprašanja oz. nove jsl. meje z It. Avg. 1947 je bil na lastno željo premeščen v glavno direkcijo za uporabno umetnost v Bgdu in nato v Zavod za uporabno umetnost. Od 1. maja 1950 je delal v ministrstvu za znanost in kult. ter v komisiji za kult. stike s tujino. 6. mar. 1953 je prišel v Jadranski inštitut JAZU v Zgbu z nalogo, da raziskuje in dokumentira problematiko »jadranskega vprašanja«. 1968 je na Fak. za polit. vede zgb. U branil doktorsko disertacijo Italija i jugoslavensko pitanje. To mu je odprlo pot na U in 1970 je postal redni prof. zgb. Fak. za polit. vede, predaval je sodobno polit. zgod. in zgod. diplomacije. 1977 je postal izredni, 1986 pa redni član JAZU; 1978 je bil upokojen. Po upokojitvi je predaval diplomatsko zgod. na podiplomskem študiju Fak. za polit. vede zgb. U. Že od 1967 je predaval diplomatsko zgod. na podiplomskem študiju zgb. Pravne fak. in od 1973 na lj. Pravni fak. na podobnem študiju. - Š. je objavil "prvi članek v tržaškem Našem glasu (1926), in sicer o Vl. Nazorju. Sprva ga je zanimala književnost, na študiju v Parizu pa ga je zlasti privlačila zgod. diplomacije in obča zgod. (poslušal je pred. prof. P. Renouvina). Osebni stiki s prof. G. Salveminijem pa so ga posebej usmerili na področje zgod. it.-jsl. odnosov in na problematiko narodnih manjšin. To njegovo usmerjenost kažejo objave v zgb. emigrantskem listu Istra in drugod (Obzor, Narodne novine, Novosti) v letih 1932–35. Leta 1931 je v Parizu izdal brošuro Zemlja muka. Jugoslaveni u Italiji, znanstveni značaj pa imajo takratne Š-eve razprave o pomanjkljivosti mednar. zaščite manjšin. Objave do 1935 so napovedovale kasnejše znanstvenoraziskovalno delo, razvoj k temu je prekinila najprej diplomatska služba in seveda druga svet. vojna. V tisku se je Š. ponovno oglasil šele po vojni. Spočetka, v začetku petdesetih let, je deloval publicistično kot umetn. kritik; pripravil je tudi nekaj besedil za kataloge uglednih hrv. likovnikov (A. Motika, Z. Prica, S. Aralica itd.), še v diplomatski službi je sestavil v zvezi s problematiko, kateri se je posvečal, več elaboratov zlasti o it.-jsl. odnosih. S temi problemi se je začel 1953 tudi znanstveno ukvarjati, svoje zanimanje pa je posvečal tudi hrv. zgod. in zgod. rodne Istre v drugi polovici 19. in v 20. stol. Velik del svojih prvih znanst. objav je posvetil osebnosti F. Supila, o njem je napisal tudi samostojno knjigo Supilo diplomat. Rad Frana Supila u emigraciji 1914–1917. godine (Zgb 1961). Pisal pa je tudi o C. Galliju, A. Vivanteju, o ustanovitvi jsl. države 1918, o it. iredentizmu in fašizmu, o hrv. istrski preteklosti in seveda o odnosih It. do jsl. vprašanja in do Jsl. Supilu je posvetil še dve samostojni izdanji, in sicer Frano Supilo, Politički spisi. Članci, govori, pisma, memorandumi (Zgb 1970) ter Pisma i memorandumi Frana Supila (1914–1917) (Bgd 1967). Leta 1968 je sodeloval pri skupinskem delu Povijest hrvatskog naroda g. 1860–1914, z M. Grossovo je sodeloval pri R. W. Seton-Watson i Jugoslaveni - korespondencija 1906–1941 I 1906–1918 (Zgb 1976), knjiga je izšla tudi v angleščini. Obširna Š-eva knjiga je Italija, saveznici i jugoslavensko pitanje 1914–1918 (Zgb 1970); objavil je tudi turistični vodnik pO Istri, ki je izšel v it. (1970, 1971) in nem. (1972). Leta 1983 je izšla v Zgbu knjiga Vlada Ivana Šubašića ter 1988 v Pulju obsežno delo Sudbinske dileme radjanja Jugoslavije. - Bibliografijo Š-evih objav do 1980 je objavil zbornik Pazinski memorijal (10/1980, 65–79). Tematika Š-evega raziskovalnega dela in objav kaže tesno povezanost na preteklost Slov. Prim., nekatere objave ima tudi v slov. jeziku (FDk, Sreč). Za prim. zgod. so posebnega pomena naslednje Š-eve razprave: Raspad Austro-Ugarske i Trst (Jadranski zbornik 2/1957, 169–98); Misija Carla Gallija u Trstu (u sječnju 1915; Anali Jadranskog instituta JAZU 2/1958, 53–80); Politika »narodnog mira« u Istri 1908–1913 (Anali Jadranskog instituta JAZU 3/1961, 69–123); Nacionalna borba u Istri 1900–1914 (v: Jugoslavenski narodi pred prvi svjetski rat, Bgd 1967, 1061–89); Slovenci i jadransko pitanje u prvom svjetskom ratu (ZČ 18/1969, 257–73); Talijanski antifašisti u emigraciji i pitanje Julijske krajine (Pazinski memorijal 9/1979, 233–39) itd. Kot skripta je 1978 izdal Povijest međunarodne politike. - Š. je s predavanji sodeloval na domačih znanst. srečanjih in v tujini. Deloval je kot član ured. cele vrste izdaj (Opća enciklopedija jsl. leksikografskega zavoda, Rad JAZU, Povijest Istre, Mala likovna biblioteka, Problemi sjevernog Jadrana itd.). Za knjigo Italija, saveznici i jugoslavensko pitanje 1914–1918 je prejel »Božidar Adžija« nagrado (1971), dve leti prej pa isto nagrado kot soavtor knjige Povijest hrvatskog naroda g. 1860–1914. Preden je sredi šestdesetih let prenehal pisati o likovni umetnosti zaradi preobremenjenosti z znanst. delom na področju zgod., je za Jadran film izdelal diafilm o Z. Prici (1964) in o O. Glihi (1965).

Prim.: Osebni podatki (pismo z dne 18. dec. 1988); P. Strčić, D. Š. doktor znanosti, PDk 12. febr. 1969; PDk 21. mar. 1971; JE 8, 239.

B. Mar.

Marušič, Branko: Šepić, Dragovan (1907–1997). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi947770/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (20. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 15. snopič Suhadolc - Theuerschuh, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1989.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine