Slataper, Scipio (1888–1915)

SLATAPER Scipio, pisatelj, liter. kritik, r. 14 jul. 1888 v Trstu, u. 3. dec. 1915 na pobočjih Kalvarije nad naseljem Podgora pri Gor. Oče Alojz, po rodu Slovak, mati Iginia Sandrinelli. Otroška leta je preživel v rojstni hiši pri Sv. Vidu. Študije je opravil v Trstu, kjer je obiskoval gimn. in klas. lic. Dante Alighieri (do 1908). Tam je navezal prijateljske stike posebno s tistimi svojimi vrstniki, ki so se pozneje uveljavili v trž. oz. it. kult. prostoru (G. Devescovi, M. Loewy, A. Vivante). 1905 je objavil svoj prvi članek v časopisu Il Lavoratore. Sodeloval je tudi pri dijaških listih Il Goliardo in Il Palvese (pod psevd. Publio Scipioni). V teh letih se je začel zanimati za severnjaške literature in pisatelje. 1908 je odšel v Firence, kjer je obiskoval Istituto di Studi superiori in navezal stike z it. pisatelji in intelektualci, ki so sodelovali pri reviji La Voce (Prezzolini, Soffici, Papini, Jahier in drugi). V tem listu je S. objavil spis Lettere triestine. 1910 je napisal odlomek La Calata, ki predstavlja prvi osnutek njegovega glavnega dela, lirične povesti Il mio Carso, ki je izšla v Firencah 1912. To je knjiga avtobiografskih spominov, zlasti na otroštvo, v kateri S. doživlja kraški svet ponekod lirično-dramatično, drugod pa kritično objektivno. Preveva jo iskanje smisla življenja. 1910 je prevedel iz nem. dramo Judith, 1912 pa Dnevnik pisatelja in dramaturga C. F. Hebbla. Po naročilu založnika Carabba je 1912 uredil in objavil pisma, ki jih je napisal it. pesnik Tasso. V teh letih je tudi veliko dopisoval s tremi trž. prijateljicami, med katerimi je treba omeniti Luiso Carniel - Gigetto, ki je 1913 postala njegova žena. Medtem so se začeli nesporazumi in spori, ki so ga oddaljili od nekdanjih prijateljev, sodelavcev revije La Voce. V začetku 1913 je odšel na Dunaj, nato v Hamburg, kjer je dobil mesto lektorja za it. jezik v Kolonial Institutu. 1914 se je vrnil v It. in se naselil v Rimu. Njegova zanimanja so se usmerila v zgod., posebno domačo. Objavil je nekaj spisov (Le strade d'invasione dall'Italia in Austria, I confini necessari all'Italia) in vrsto člankov o trž. vprašanju, o it. mejah in o Slovanih v časopisu Il Resto del Carlino. Ko se je začela vojna, se je uvrstil med interventiste in se odločno zavzel za vstop It. v vojno. V jun. 1915 je odšel na fronto kot prostovoljec; z njim sta odšla tudi njegova prijatelja, brata Carlo in Giani Stuparich. S. je padel 3. dec. istega leta v bitki na pobočjih Kalvarije, na desnem bregu Soče. Večina njegovih spisov je izšla po njegovi smrti, predvsem po zaslugi in v priredbi prijatelja Gianija Stuparicha. 1916 je izšel v Turinu kritični esej Ibsen, S-eva diplomska naloga, ki jo je avtor širil in dopolnjeval do smrti. Delo predstavlja še danes zelo pomemben prispevek k spoznavanju velikega skandinavskega pisatelja. 1920 je izšla zbirka Scritti letterari e critici, 1925 Scritti politici, 1931 Lettere (ponatisnjene 1958 z naslovom Alle tre amiche), 1950 Epistolario. G. Baroni je poskrbel za izdajo zbirke Scritti politici 1914–1915 (Trst 1977). - Pri ZTT v Trstu je v pripravi izdaja Mojega Krasa. O njem sta pisala B. Pahor in Al. Rebula.

Prim.: Krstna knjiga v ž. c. sv. Justa v Trstu (ime matere se bere tam Fluginia [?]); Il Giornale d'Italia 22. dec. 1915 (G. Bellonci); La voce politica 31. dec. 1915 (P. Jahier); L. Russo, I Narratori 1850–1950, Milano 1951, 250–51; G. Manzini, Bibliografia italiana su Scipio Slataper, StudG XXX (1961), 125–56; Isti, Diario di un olocausto e di una tomba sul Calvario di Gor., StudG XXXII (1962), 83–99; A. M. Mutterle, Slataper Scipio, v Dizionario critico della letteratura italiana IV, Torino 1986; E. Cecchi, Scipio Slataper, v Storia della Letteratura italiana. U Novecento I-II, Milano 1987 (posebno II, 308–12 in 1018–19, bibliografija); Picc. 10. juh in 13. sept. 1988.

Vh