Primorski slovenski biografski leksikon

RAVNIKAR Tine, gospodarstvenik, r. 3. febr. 1911 v Domžalah, u. 19. maja 1985 v Lj. Oče Franc, tesarski mojster, podjetnik v Lj., mati Marija Škerjanc, gospodinja. Šolal se je v Lj., 1934 je končal Tehniško sred. š. - arhitektonsko gradb. odd. Po šoli se je zaposlil kot lokalni gradbeni nadzornik v tovarni v Vevčah (1934), nato pri banski upravi v Lj. (1936), po vojaščini (neborec, Zemun 1939) pa v očetovem podjetju (1939) in ostal tam do 1945. Od sept. 1941 je bil član in blagajnik terenskega odb. tehnikov, po aretaciji organizatorja in vodje odb. M. Pengova (apr. 1942) pa do razpada skupine (febr. 1943) je odb. tudi vodil. Do konca vojne podporni član OF. Med vojno (1942) se je poročil s Cilko Mermolja iz Celja. Član KPS od 1948. Takoj po osvoboditvi je bil R. imenovan za delovodjo v očetovi delavnici, avg. 1945 je bil po nalogu PNOO za SlovPrim. postavljen na žagi Rizzato v Ajdovščini za strok. vodjo, po 12. jun. 1946 pa je bil tu začasni upravnik. 1. jan. 1947 je bil imenovan za šefa lesne industrije novo ustanovljenega notranjsko-goriškega gozdnega gospodarstva v Postojni in ostal do 22. jan. 1947, ko je bil imenovan za pomočnika ravn. pri takrat ustanovljenem Goriškem gozdnem gospodarstvu. 1. maja 1947 je bil po združitvi tega podjetja imenovan za obratovodjo obrata Ajdovščina s priključenimi obrati na Colu in v Vipavi, nov. 1947, ko je bilo osnovano Lesno industr. podjetje Ajdovščina (sedanja Lipa), pa je postal ravn. tega podjetja. 19. febr. 1948 je bil R. z dekretom Ministr. za gozdno in lesno industrijo LRS imenovan za ravn. novega lesnega kombinata v sklopu Nove Gorice (najprej Tovarna pohištva Solkan, po 10. maju 1948 Tovarna pohištva E. Kardelj, sedaj Meblo), ki ga je vodil od 1. mar. 1948 do konca nov. 1962. Takrat je R. prevzel mesto dir. v lj. Lesnini. Upokojen 1974. V očetovem podjetju se je R. specializiral v stavbnem pohištvu ter montažnih lesenih konstrukcijah, projektiral in gradil lesene objekte po Sji in Jsli (planinski dom v Kamniški Bistrici). Izkušnje, tudi tiste o industrializaciji slov. lesne obrti, je s pridom uporabil v obnovi in gradnji lesne industrije na Prim. po vojni. V Ajdovščini je vodil obnovo lesno industr. podjetja in napravil zanj vse tehnološke rešitve (žaganje lesa, izdelovanje embalaže, barak in hangarjev). Izpeljal je obnovo parketarne na Colu (1947), ki je obratovala do požara 1957. V Novi Gor. je vodil gradnjo nove tovarne (1948–50, začetek proizvodnje 1. maja 1950) in organiziral sočasno proizvodnjo na Croccettijevi žagi v Solkanu, kjer so že sredi leta 1948 izdelali prvo spalnico v novi tovarni. Prav furnirane spalnice so uveljavile Meblo v svetu, že 1951 so bile prve prodane na angl. trgu (prvi jsl. povojni izvoz pohištva). Industr. proizvodnje pohištva je terjala tudi novo organizacijo dela in prelom s tradicionalnim mizarstvom (vpeljava oddelkov), uvajanje novih obratov (tapetništvo) in izdelkov. V letih 1954–58 je R. izpeljal v Meblu prvo večjo rekonstrukcijo (neustrezno leseno konstrukcijo so zamenjali sodobni gradbeni materiali), drugo pa v letih 1960–62, ko se je vsa proizvodnja osredotočila na enem mestu (preselitev žage iz Solkana, uvedba proizvodnje – prve v Jsli – enoslojnih ivernih plošč, proizvodnja posteljnih vložkov »jogi«, nova organizacijska shema: obrat za primarno obdelavo lesa, obrat pohištva in obrat tapetništva). V času njegovega vodenja je Meblo postal moderno industr. podjetje. R. je 1948 zasnoval v Solkanu lesno industr. šolo (sedanja Srednja lesarska šola v Novi Gor.) in v njej šest let poučeval tehnologijo lesa. Izdelal je projekte za tehnološki proces za okoli 15 pohištvenih tovarn (npr. Miren, Idrija). Močno je pospešil razvoj Lesnine z uvajanjem novih tehnološko proizvodnih procesov in sodobnih metod poslovanja. R. je bil pobudnik za oblikovanje Unilesa, v katerem je združenih več slov. lesnih tovarn. Poslanec v skupščini LR Sje (1959–63), član Združenja inž. in tehnikov gozdarstva in lesne industrije, preds. Društva inž. in tehnikov Prim., član ured. revije Les. V reviji je objavljal strok. članke (npr. Pohištvo in naša zunanja trgovina - analiza angleškega trga, Les 5, 1953, 25–28; Pet let Tovarne pohištva Nova Gorica, Les 7, 1955, 17–21; Lesna industrija Furlanije, Les 9, 1957, 41–42; Kako smo orali ledino, Les 33, 1981, 7–8, 175–77). V članku Spoštujmo, kar imamo in znamo, Les 37, 1985, 125–30, je skiciral zgod. razvoj lesarstva na Slov.; po upokojitvi je deloval v komisiji Izvršilnega odb. Splošnega združenja lesarstva Sje za muzealsko dejavnost in izdelal predlog ureditve lesarskega odd. v Tehničnem muzeju Sje (prim. Vabilo tehničnega muzeja Slovenije vsem, ki žive z lesno industrijo, Les 31, 1979, št. 3–4, 70–71; Bistra - lesno tehnični muzej, Les 36, 1984, št. 1–2, 3–4). Pisal je tudi v Glas upravljalca (Razvoj, delo in perspektive podjetja, 28. nov. 1962, leto 1, št. 1); Težka, vendar najlepša dela mojega življenja, 25. apr. 1973, leto 12) in v Lesninar. - R. je bil 1960 odlikovan z redom dela z zlatim vencem, 1973 z redom dela z rdečo zastavo, 1974 je prejel nagrado Borisa Kraigherja.

Prim.: Osebni življenjepis, Solkan, 12. sept. 1948 in Lj., 11. dec. 1973 (rokopis); V. Arh, In memoriam T. Ravnikar, Glas upravljalca 2. jul. 1985; A. Leb, In memoriam T. Ravnikar, Les 37, 1985, št. 5–6, 123–24; Isti, T. Ravnikar, Delo 24. maja 1985; Umrl je T. Ravnikar, Uniles, letnik 3, jun. 1985, št. 4; P. Brglez, Našemu nekdanjemu dolgoletnemu glavnemu direktorju tovarišu T. Ravnikarju v slovo, Lesninar 5, maj 1985, 13; Letošnji Kraigherjevi nagrajenci, Delo 5. jan. 1974.

Svd.

Svoljšak, Drago: Ravnikar, Tine (1911–1985). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi943960/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (12. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 12. snopič Pirejevec - Rebula, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1986.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine