Pahor, Miroslav (1922–1981)
Vir: © Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran

Novi Slovenski biografski leksikon

PAHOR, Miroslav (rojstno ime Miro Pahor, psevdonim Pavle Martinc, P. V. Vesel – skupaj s Srečkom Vilharjem), zgodovinar, muzejski delavec (r. 5. 11. 1922, Novelo; u. 25. 4. 1981, Ankaran, pokopan v Piranu). Oče Srečko Pahor, kmet, mati Frančiška Pahor, r. Rogelja. Sin Ivan Pahor, pomorščak, hčere Jezerka Pahor Beškovnik, anglistka, publicistka, predsednica KUD Mirta Izola, Špela Pahor, etnologinja, bibliotekarka, publicistka, pravljičarka, in Mojca Pahor, arheologinja.

Kot desetletni deček je ob nabiranju starega železa naletel na bombo, ob njeni eksploziji je izgubil desno nogo in mezinec na desni roki ter postal invalid. Po končani osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Temnici in v Komnu, je v Gorici najprej obiskoval Alojzijevišče, nato pa še dve leti in pol malo semenišče. Od tam je pobegnil in bil kasneje po posredovanju invalidske organizacije iz Gorice kot gojenec sprejet v goriški zavod Dante Alighieri, kjer je obiskoval državno klasično gimnazijo in 1943 maturiral. Marca 1944 se je kljub invalidnosti vključil v NOB. Bil je borec in pomočnik kulturnega referenta III. bataljona Kosovelove brigade, potem pa tajnik terenskega narodnoosvobodilnega odbora in referent za ljudsko prosveto. Kmalu po osvoboditvi so ga julija 1945 zaradi slabega zdravstvenega stanja kot učitelja poslali v invalidski dom v Ljubljano, kjer je ostal vse do demobilizacije aprila 1946. Potem je krajši čas živel v Celju, kjer je bil upravnik dijaškega doma. Septembra 1946 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je študiral zgodovino, septembra 1950 diplomiral, opravil še bibliotekarski tečaj in se nato zaposlil v Kopru. Najprej je bil urednik na Radiu cone B Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), nato 1951–54 upravnik Študijske knjižnice v Kopru.

V coni B STO so vladale specifične razmere, ko je v Italijo odhajalo avtohtono domače italijansko prebivalstvo. Občinskemu vodstvu v Piranu se je 1952 zdelo primerno, da z namenom zbiranja in ohranjanja kulturne dediščine Pirana, ki se je ponašalo z bogato zgodovinsko in kulturno preteklostjo, ustanovi muzej in organizira spomeniškovarstveno službo. Poleg nepremične dediščine so želeli zaščititi zlasti premično kulturno dediščino, ki so jo Pirančani po izselitvi pustili v zapuščenih stanovanjih. 1954 so v prostorih palače Gabrielli na Cankarjevem nabrežju ustanovili Mestni muzej Piran in Komisijo za spomeniško varstvo, tja pa preselili še staro Mestno knjižnico (Biblioteca civica) in Mestni arhiv (Archivio civico antico), ki sta bila organizacijsko združena vse od 1891. Pahor je bil imenovan za upravitelja vseh služb in prvega ravnatelja Mestnega muzeja.

1954 se je zaradi službe preselil v Piran, kjer je potem živel in delal vse do svoje smrti. Sprva je strokovno delo opravljal sam, nakar se mu je pridružilo nekaj sodelavcev. Takoj se je lotil zbiranja predmetov po mestu in vzpostavljanja mestnega muzeja, urejanja stare mestne knjižnice in mestnega arhiva ter izpolnjevanja nalog spomeniškovarstvene službe. Ker je v začetni fazi vodil tudi Komisijo za spomeniško varstvo, je bil zadolžen za pregled starin. Zaradi dobrega pregleda nad materialno dediščino je s hitrim posredovanjem preprečil, da se predmeti, ki jih je še imelo ali zapustilo italijansko prebivalstvo, niso v celoti izvozili (kar brez njegovega soglasja ni bilo mogoče storiti), popolnoma porazgubili ali celo uničili. Iz teh predmetov so postopoma nastajale prve muzejske zbirke.

Na pobudo Kluba pomorščakov LR Slovenije in njegovega predsednika Antona Lenarčiča sta se Ferdo Gestrin in Pahor lotila raziskovanja pomorskih vsebin: ob zbiranju gradiva za Mestni muzej in plodnih razpravah o usmeritvi v pomorstvo, ki so bile posledica Gestrinovih arhivskih odkritij, je Pahor takoj začel tudi z zgodovinskimi raziskavami v arhivih in na terenu ter z zbiranjem in evidentiranjem vsega dosegljivega pomorskega gradiva. Rezultat vseh teh prizadevanj je bila ustanovitev pomorskega oddelka v Mestnem muzeju.

Pahor in Gestrin sta postala tesna strokovna sodelavca in dejavnost muzeja iz občinske preusmerjala v specialno pomorsko.

Najprej sta se naslonila na preučevanje pomorske zgodovine obalnih mest. Zaradi razširitve strokovnega dela so na podlagi temeljitih strokovnih poročil in utemeljenih vsebinskih obrazložitev začeli pridobivati republiška finančna sredstva, ki so jih namenjali zbiranju gradiva in raziskovalnemu delu. S sistematično pomorsko topografijo je Pahor s sodelavci začel 1963, sprva z zbiranjem gradiva v okoliških krajih in postopoma po vsej Sloveniji. Obenem so pomorsko topografijo zbirali tudi na ozemlju Hrvaške in Črne gore, kjer so živeli nekateri upokojeni slovenski pomorščaki in njihovi svojci. Na terenu so dobili pomembno pomorsko zbirko fotografij, dokumentov in različnih predmetov. 1967 se je muzej preimenoval v Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran. K sodelovanju je s svojo pomorsko zasnovo pritegnil tudi druge slovenske muzeje, ki so piranskemu posodili ali odstopili svoje pomorske predmete. V sklopu muzejskega dela je Pahor svoja dognanja in pridobljeno gradivo predstavljal s številnimi občasnimi in stalnimi razstavami, razpravami, publikacijami, predavanji, knjigami, enciklopedičnimi gesli itd. Obravnaval je vsebine, kot so zgodovina pomorstva od najstarejših časov do najnovejšega obdobja, ribištvo, solinarstvo, življenje pomorščakov in pomorska umetnost.

Na ljubljanski Filozofski fakulteti je 1965 doktoriral z disertacijo Socialni boji v občini Piran od XV. do XVIII. stoletja. 1971 je pridobil naziv znanstvenega, 1978 pa višjega znanstvenega sodelavca.

Pomorski muzej si je v končni organizacijski obliki zamislil kot osrednjo ustanovo s posameznimi dislociranimi oddelki. Stroka ocenjuje, da je bil s svojo idejo o postavitvi muzejev na prostem vizionar. Sam je uspel postaviti le prvo dislocirano enoto, to je zbirko Splošne plovbe v Portorožu, odprto ob petindvajseti obletnici Splošne plovbe 1979. Vloga muzealca Pahorja, aktivnega, domiselnega, naprednega, doslednega in profesionalnega muzejskega strokovnega delavca, se je vso njegovo kariero prepletala z njegovo vlogo zgodovinarja in obratno.

V raziskovalnem delu se je sprva usmerjal v starejšo zgodovino obalnih mest od Pirana do Trsta, kasneje pa se je spuščal na druga neraziskana področja. Objavil je številne krajše in daljše prispevke o slovenskih mornarjih v avstrijski mornarici, odmevna pa je bila tudi razstava Slovenski mornarji v obrambi Dalmacije in Istre 1849–1917 s spremljajočim katalogom.

Sprva skromna vedenja o pomorski preteklosti je kmalu začel povezovati in pridobivati znanja o splošni pomorski zgodovini. Povezal je severnojadranski prostor s slovenskim zaledjem. Spoznaval je pomen pomorstva kot gospodarske panoge in povezave morja s človekom, pomen posameznika kot nosilca vseh pomorskih dogodkov, razvoja in miselnosti. Človeka, povezanega z morjem, je predstavil kot ladjedelca, mornarja, gospodarja, ladjarja, vojaka, študenta itd.

Bil je izjemno ploden pisec, razprave in strokovne članke je objavljal v tedanjih osrednjih časopisih (Istrski tednik, Slovenski Jadran, Primorski dnevnik), lokalnih revijah (Obala, Informator – glasilo Splošne plovbe Portorož, Pomorstvo), zbornikih (Zgodovinski zbornik STO, Slovensko morje in zaledje, Dvajset let Splošne plovbe, 10 let Višje pomorske šole Piran, 15 let Višje pomorske šole Piran, Goriški letnik, Slovenski pomorski zbornik, Naši razgledi, Spomeniško varstvo), osrednjih slovenskih zgodovinopisnih revijah (Kronika in Zgodovinski časopis) ter drugih strokovnih publikacijah v Sloveniji in Jugoslaviji (Acta historico-oeconomica Iugoslaviae). Nekatere zbornike je sourejal, nekateri pa so nastajali celo na njegovo pobudo. Z Janezom Šumrado je kot zunanji sodelavec Inštituta za občo in narodno zgodovino SAZU (danes Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU) v okviru načrtnega izdajanja virov za slovensko zgodovino pripravljal izdajo piranskega statuta. To znanstveno delo je izšlo šele 1987, šest let po njegovi smrti. Med krajšimi biografskimi članki velja omeniti zlasti serijo prispevkov o slovenskih mornarjih, oficirjih, zdravnikih, dijakih in študentih, ki jih je objavljal v glasilu Splošne plovbe Informator v rubriki Naša pomorska preteklost.

Pahor je 1974 za življenjsko muzejsko delo in postavitev pomorskega muzeja dobil Valvasorjevo nagrado. 1987 so mu v Pomorskem muzeju »Sergej Mašera« Piran odkrili spominsko obeležje. Občina Piran ga je 2001 imenovala za zaslužnega občana. Ob petdeseti obletnici Pomorskega muzeja (2005) je bil izdan njemu posvečen zbornik Odprti k morju.

Dela

O zgodovinskem in arhitektonskem razvoju Tartinijevega trga v Piranu, 8, Kronika, 1960, št. 1, 21–36 (soavtorica Breda Kovič).
Stare piranske soline, Ljubljana, 1963 (soavtorica Tatjana Poberaj).
Zadnji dnevi rušilca »Zagreb«, Informator : glasilo delovne organizacije Splošna plovba Piran, 8, 1967, posebna izdaja, 16–20.
Sto let slovenskega ladjarstva 1848–1941, Piran, 1969.
Piran, Portorož, 1972 (vodič, soavtor Anton Mikeln).
Socialni boji v občini Piran od 15. do 18. stoletja, Ljubljana, v Piranu, 1972.
Samo morje je vedelo ---, Informator : glasilo delovne organizacije Splošna plovba Piran, 13, 1972, št. 1, 24–26.
Ladjedelništvo v preteklosti Pirana, Informator : glasilo delovne organizacije Splošna plovba Piran, 16, 1975, 2/3, 30–31, in 4, 26–27. [
Kraška vas Povir, primer simbioze med kopnim in morjem, Goriški letnik : zbornik Goriškega muzeja, 1976, št. 3, 95–122.
Senožeče – slovenska pomorska postojanka na kopnem, Slovensko morje in zaledje : zbornik za humanistične, družboslovne in naravoslovne raziskave, 1, 1977, št. 1, 21–79.
Vloga furmanstva pri rekrutiranju prostovoljnega kadra avstrijske mornarice : (s posebnim ozirom na Štajersko), Časopis za zgodovino in narodopisje, 49 = n. v. 14, 1978, št. 1, 92–99.
Maribor – mesto pomorščakov, Zgodovinski časopis, 1979, št. 3, 421–434.
Vloga gorenjsko-koroške prometne pahljače pri rekrutiranju pomorskega kadra v preteklosti (1812–1918), Kronika, 27, 1979, št. 1, 30–42.
Po jamborni cesti --- v mesto na peklu, Ljubljana, 1981 (soavtorica Ilonka Hajnal).
Gabrijel Gruber ali ladjedelstvo – navtika – navigacija, Slovensko morje in zaledje : zbornik za humanistične, družboslovne in naravoslovne raziskave, 1981, št. 4/5, 9–40.
Moja nona pripoveduje : kraške pripovedke, Ljubljana, 2008.

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
PSBL.
Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran, zgodovinska fotodokumentacija.
Ferdo Gestrin: In memoriam dr. Miroslav Pahor (1922–1981), Kronika, 29, 1981, št. 1, 53–55.
Ferdo Gestrin: In memoriam dr. Miroslav Pahor (1922–1981), Zgodovinski časopis, 35, 1981, št. 1/2, 149–156.
Nadja Terčon: Hranimo knjižno zapuščino starega Pirana, Primorska srečanja, 1992, št. 133/92, 288–291.
Odprti k morju : 50. obletnica Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran, Piran, 2005, 38–39.
Jezerka Beškovnik: Dr. Miroslav Pahor : dejstva, utrinki, vtisi in spomini, Miroslav Pahor: Moja nona pripoveduje : kraške pripovedke, Ljubljana, 2008, 69–78.
Nadja Terčon: Miroslav Pahor, Tvorci slovenske Pomorske identitete, Ljubljana, 2010, 173–187.
Nadja Terčon: Dr. Miroslav Pahor, Srečanja v Piranu 2 : življenjske pripovedi prebivalcev Pirana, Piran, 2011, 129–152 (zbrala in uredila Špela Pahor).
Nadja Terčon: »Usidrali smo se na morje« : vzpostavitev slovenskega pomorstva 1945–1958, Piran, 2015.
Terčon, Nadja: Pahor, Miroslav (1922–1981). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi940210/#novi-slovenski-biografski-leksikon (19. julij 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: El. izd.. Ur. Petra Vide Ogrin, ur. redakcije Barbara Šterbenc Svetina Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-2022.

Primorski slovenski biografski leksikon

PAHOR Miroslav, zgodovinar in muzealec, r. 5. nov. 1922 v Novelu pri Temnici na Krasu, u. 25. apr. 1981 v Ankaranu. Osn. š. je obiskoval v Temnici in Komnu. Po šolanju v Gorici, Sieni in Bologni je maja 1945 maturiral v Gor. V narodnozavednem okolju se je zgodaj vključil v protifaš. gibanje in tajno narodnostno organizacijo TIGR. 1942 je postal aktivist OF v Gor., mar. 1944 pa je odšel v partizane. Po osvoboditvi je v letih 1946–50 študiral zgod. na Filoz. fak. v Lj. Po krajših zaposlitvah se je v začetku 1951 začela njegova dolgoletna dejavnost na obalnem področju; najprej v Kopru, od 1954 dalje v Piranu. Z njegovim imenom je v tem obdobju povojne graditve in obnove na obali tesno povezana dejavnost na področju muzejstva, kateremu je nato posvečal vse sile do konca, knjižničarstva, arhivistike in spomeniškega varstva. V Kopru je postavil na noge in utrdil Študijsko knjižnico, po prihodu v Piran je obnovil Mestni muzej, ki ga je nato z dolgoletnim zbiranjem gradiva spreminjal v Pomorski muzej, specializirano ustanovo repub. značaja, ki izpričuje pravilnost njegove »pomorske koncepcije« o večjem pomor. značaju in pomorski usmerjenosti Slov. v preteklosti, ki jo je postavljal ob bok vkoreninjeni »kontinentalni miselnosti«. 1974 je P. prejel Valvasorjevo nagrado, priznanje za zavzeto delo na področju muzejstva, že kmalu po diplomi se je P., zavedajoč se pomena poznavanja zgod. razvoja Slov. Istre za širjenje pomorske usmerjenosti, začel ukvarjati z znanstvenim in raziskovalnim delom, katerega rezultat je okrog 150 samostojnih publikacij, razprav in ocen. Na osnovi rezultatov svojega znanstvenega dela je 1965 promoviral za doktorja zgod. znanosti z disertacijo o socialnih bojih v Piranu od 15. do 18. stol. 1971 je postal znanstveni, 1978 pa višji znanstveni sodelavec. P-evo znanstveno delo se je usmerjalo predvsem na dvoje področij. Na eni strani ga je pritegovala zgod. slov. obalnega pasu in še posebej mest ter zlasti Pirana od zgodnjega sred. veka do najnovejšega časa: Kako so se Benečani leta 1283 polastili Pirana (Istrski tednik 1951, št. 26); Beneško-tržaška vojna v 60. in 70. letih XIV. stoletja (prav tam 1951, št. 32–35); Janez Krstnik Gojna, piranski protestant XVI. stol. (PDk 1958, št. 112, 113); Koprska nota iz leta 1849 ali prvi poskus namerne italianizacije Istre (ZČ 1965/66, 277–96); Piran v obdobju dvojne oblasti (XII.-XIII. stol.) (Kron 1974, 161–69); Organizacija oblasti v občini Izola po listinah iz leta 1253 in 1260 (Kron 1976, 158–65); Fevdalna posest na piranskem ozemlju do konca 13. stol. (Kron 1981, 1–8); itd. V vsebinskem pogledu ga je zlasti pritegovala problematika mestne uprave, mestnih statutov in oblastnih organov, družbenih razmer in socialnih bojev: Nekatere ugotovitve o Slovencih v koprskih statutih (Istrski zgod. zbornik 1953, 17–28); Statuti Izole, Kopra in Pirana ter istrski zakoni o šolarjih, solarnah in tihotapcih (Kron 1957, 123–34); Pravni status tujcev v uredbah piranskih statutov (Kron 1959, 130–37); Pomen piranskega patriciata v mestni upravi od XIV. do XVIII, stol. (Kron 1968, 83–90); Socialni boji v občini Piran od XV. do XVIII. stol. (Lj. 1972, 288 str.); Statut občine Piran iz leta 1274 (ZČ 1975, 77–88). V svojih razpravah je P. obravnaval tudi posamezne veje gospodarstva, zlasti solinarstvo: Solna pogodba med Piranom in Benetkami iz leta 1616 (Kron 1957, 14–20); Stare piranske soline (skupaj s T. Poberajevo) (Lj. 1963, 175 str.); Piran in trgovina s soljo (Informator Splošne plovbe 1967, št. 3/4, 26–27); Ladjedelništvo v preteklosti Pirana (Informator Splošne plovbe 1975, št. 2/3, 4, str. 33–37, 25–26). Na drugi strani pa se je P. poleg raziskovanja zgod. slov. obale vse bolj usmerjal v proučevanje slov. pomorstva novejše dobe do druge svet. vojne. Sistematično je raziskoval delovanje in vlogo važnejših slov. pomorcev v trg. in voj. mornarici habsburške monarhije (B. Saje, I. Beran, A. Haus, M. C. Koch, A. Dolenc, I. Osredkar, K. Schaffer, R. Pogačnik, K. Žonta, A. Praprotnik). V svojih raziskavah se je ukvarjal z razvojem slov. ladjarstva v letih 1841 do 1941: Sto let slovenskega ladjarstva. 1841 do 1941 (Piran 1969, 40 str.). V člankih, zlasti strokovnih, kot so: Mornariška pešadija IX. korpusa (Informator Splošne plovbe 1964, 4–5); Zadnji dnevi rušilca Zagreb (Informator Splošne plovbe 1967, 16–20); Slovenski mornarji v taboriščih in NOB (PDk 1968, št. 296); Zgodovinska problematika naših pomorščakov med drugo svetovno vojno (Informator Splošne plovbe 1969, št. 3, 19–23); Slovenska koncepcija pomorskega vojskovanja v drugi svetovni vojni (Ob 1971, št. 9, 1–9); Mornariški odred Koper (Informator Splošne plovbe 1974, št. 1/2, 38–39), je obravnaval dogodke iz boja slov. pomorcev v NOB. Vse to P-evo delo je v resnici pokazalo na večjo povezanost Slovencev z morjem, kot se je do sedaj mislilo. Prav problematiki povezave slov. zaledja, predvsem podeželja, z morjem je posvetil vrsto razprav iz zadnjih let: Slovensko zaledje v koprodukciji s primorskim ladjedelništvom (Acta historicoeconomica Iugoslaviae 1978, 132–47); Vloga gorenjsko-koroške prometne pahljače pri rekrutiranju pomorskega kadra v preteklosti (1812 do 1918) (Kron 1979, 30–42); Maribor – mesto pomorščakov (ZČ 1979, 421–34); Slovenski cestni križ kot faktor rekrutiranja pomorskega kadra v naših deželah (1812–1941) (Slovensko morje in zaledje 1979, 153–207); Po jamborni cesti v mesto na peklu (skupaj z Ilonko Hajnalovo) (Lj. 1981, 264 str.); Pomorščaki s celjskega pokrajinskega območja (Celjski zbornik 1977/81, 233 sl.). Kot zunanji sodelavec Zgod. inštituta Milka Kosa pri SAZU je P. pripravljal novo kritično izdajo srednjeveških piranskih statutov, vendar dela ni uspel dokončati.

Prim.: F. Gestrin, In memoriam, Dr. M. P., ZČ, 1981, 149–56, z bibl. in sl.; Isti, Kron 1981, 53–55; Isti, M. P., Delo 30. apr. 1981 s sl.; Slov. morije in zaledje 1981, str. 7–8 in bibl. na str. 207–14; A. Grašič, Informator Splošne plovbe Piran 1981, št. 3, 43; GorLtk 8/1981, 324–25; B. Marušič, PDk 10. apr. 1977; Dr. Ljud. Plesničar, M. P., In memoriam, NRazgl 10. jul. 1981.

Štih

Štih, Peter: Pahor, Miroslav (1922–1981). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi940210/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (19. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 11. snopič Omersa - Pirejevec, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1985.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine