Primorski slovenski biografski leksikon

NEGODE Miljutin, začetnik zabavne glasbe, glasbeni pedagog in igralec, r. 22. jan. 1889 pri Sv. Ivanu v Trstu, živi v Lj. Oče Josip je bil kamnosek, kult. in polit delavec (gl. čl.), mati Marija Jurkič. Osn. š. je dovršil pri Sv. Ivanu (1895–99), pripravnico v Rojanu, 5 razr. nem. gimn. v Trstu (1901–06) in od 2. do 4. gimn. je stanoval v škofijskem zavodu pri Sv. Justu. V začetku 6. gimn. se je odzval ministrski okrožnici, ki je vabila dijake v državno službo in jim zagotavljala po sedmih letih vzorne službe priznanje mature. 10. okt. 1906 so ga sprejeli v poštno službo v Trstu in konec apr. 1907 je napravil poštni izpit. V Trstu je ostal do vstopa It. v prvo svet. vojno, ko so prestavili Poštno direkcijo v Lj., N. pa poslali v Novo mesto. 1919 se je vozil v Lj., da je pomagal organizirati Poštno direkcijo. Od 1921 do upokojitve 1947 je bil na Poštnem ravnateljstvu v Lj. in napredoval do inšpektorja. N. je bil rojen glasbenik: »Glasba mi je bila pri srcu že v otroških letih. Bil sem otrok petih let, ko so večkrat prihajali vojaki peš z bazoviškega strelišča do Sv. Ivana. Tam jih je čakala vojaška godba, ki je vojake spremljala igraje do vojašnice v Trst (sedanji trg Oberdan). Šel sem z njimi do vojašnice in se vrnil peš domov« (pismo 14. jan. 1980). V škofijskem zavodu mu je dal prve pojme o glasbi V. Mirk (gl. čl.), in ko se je ta pripravljal na maturo, je N. na ravn. željo 13-leten prevzel vodstvo pevskega zbora in igranje na male orgle. V Lj. je v letih 1920–21 in 1921–22 študiral harmonijo na Konservatoriju GM pri prof. Michelu, drugače pa se je izobrazil sam in igral šest instrumentov. V Trstu je takoj po nastopu poštne službe igral klavir na raznih plesih, najpogosteje v trž. Dalmatinskem klubu, kjer so imeli mornarji plesne vaje. Od 1907 je sodeloval pri Sokolu v Trstu in od 1908 še pri Sokolu na Vrdeli-Sv. Ivanu (do 1914, ko so Sokola razpustili v vsej državi). 1908 je ustanovil Tamburaški odsek vrdelskega Sokola, ki je igral v Narodnem domu pri Sv. Ivanu do 1910. Sodeloval je tudi v njegovem dramskem odseku in bil zadnja leta njegov tajn. 1910 je organiziral Tamburaški zbor v okviru pev. društva Zvezda iz Podlonjerja; deloval je do prve svet. vojne. V Trstu je bil še flavtist v orkestru Emila Adamiča. V Novem mestu je igral flavto v čitalniškem orkestru in z njim nastopal po vsej Dolenjski za RK. Po vojni je postal tajn. novomeškega Sokola in igral v njegovem orkestru pozavno. V Lj. mu je poštni ravn. dr. Debelak naročil, naj organizira poštno godbo. Izbral je 72 izkušenih godbenikov, ker pa ni bilo denarja za instrumente, niso mogli začeti z delom. Prevzel pa je vodstvo orkestra pri Sokolu na Taboru (32 članov). Iz tega je 1922 sestavil Jazz kvintet in 1924 pravi Jazz ansambel, ki je bil do 1933 prvi in edini v Sji in Jsli. Imenoval se je Original Jazz Negode. Takratni jazz je bil popolnoma drugačen od današnjega: važna je bila melodija in čim bolj uglašeno igranje; moglo bi se reči, da je gojil zabavno, lahko plesno glasbo. Kot prva godba v Jsli je uporabljal saksofone (od 1926), ki si jih je nabavil v Milanu. Na Dunaju, kamor je zahajal na jazz koncerte, pa je kupil banjo trobento in violino-fon. Ta ansambel je vodil do 1963, ko so se razšli. 1951 je ustanovil Ljubljanski sindikalni simfonični orkester, v katerem je igral do 1979, od ustanovitve pa je bil gospodar; 1979 je bil izbran za častnega člana. Orkester je dobil na svetovnem tekmovanju amaterskih orkestrov v Kerkrade na Holandskem 1978 v I. kategoriji zlato nagrado s posebno pohvalno diplomo. Z glasbo je pomagal igralskima skupinama v Tržiču in Medvodah, s sinjimi skladbami pa je zalagal številne pihalne orkestre. Poučeval je študente glasbe in imel med zadnjo vojno doma otroško harmonikarsko šolo. Doma ima največji zasebni notni in glasbeni arhiv. 1951 je stopil v ansambel Šentjakobskega gledališča v Lj. kot igralec in glasbenik. Za ta oder je uglasbil 12 iger, v sezoni 1971/72 pa je imel 500. odrski nastop, zato je dobil Linhartovo odličje in Gallusovo zlato značko. Kot igralec je nastopil tudi v naslednjih filmih: Skrb za delavca, Plavi mornarji (Šved. film), Rdeče klasje, Vrnitev ter Pomlad se prebuja (v tem filmu je nastopil mar. 1978 v 90. letu starosti).

Prim.: Arh. Zgod. ods. NŠKT; L. P.(ožar), M. N. sedemdesetletnik, SPor 22. jan. 1959; I. Dom. Gerèm, Rojstvo slov. zabavne glasbe – Pozabljeni pionir, Mladina, maj 1962, 22; »Pet notnih črt za popevko«, Delo, pril. RTV, 16.–22. okt. 1967, sreda; Mir. Sattler, Znanec iz sosednje ulice, M. N., Nedeljski dnevnik 29. dec. 1968, 5 s sl.; Pavla Kolarič, Stoletni razvoj slov. organizacij pri Sv. Ivanu, Slov. čitalnica pri Sv. Ivanu 1868–1968, Trst 1968, 26, 30, 32; L. P.(ožar), M. N. 80-letnik, PDk 22. jan. 1969, 3 s sl.; M. S., Razgovor z M. N., upokojenim poštnim inšpektorjem iz Lj., ki je Franza Leharja osebno poznal, Nedeljski dnevnik 17. maja 1970, 13; P. B., Rdeči bik na kmetih, Mladina 3. dec. 1970, 11; Mit. Volčič, 50 let saksofona pri nas, Stop X, 20. okt. 1977, št. 42, 4–5 s 4 sl.; A. Rojec, Tržačan M. N., pionir zabavne glasbe na Slov., PDk 21. jan. 1979, 6 s sl.; Mil. Stante, Devetdeset let M. N., Delo 25. jan. 1979 s sl.; pismeni podatki 14. jan. 1980.

Jem.

Jevnikar, Martin: Negode, Miljutin (1889–1989). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi930190/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (20. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 10. snopič Martelanc - Omersa, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1984.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine