Primorski slovenski biografski leksikon

Marinček Miloš, dipl. inž. gradbeništva in strokovnjak za jeklene konstrukcije, r. 6. dec. 1918 v Trstu, živi v Lj. Oče Fran iz Župeče vasi pri Cerkljah ob Krki je 1913–19 učil na CM šoli v Trstu in bil prideljen dveletni trg. šoli (gl. Sv. Jakob, 112), mati Marija Simonič, učiteljica, brat Borut (gl. čl.). Družina se je 1919 preselila v Celje in tu je M. maturiral na gimn. 1939, diplomiral pa na Tehn. fak. v Lj. 1942. Ob okupaciji je bil zaprt in izseljen v Srbijo in tam delal v konstrukcijskem oddelku želez. delavnic v Nišu do konca 1943, nato je pripravljal disertacijo pri prof. Melanu na dunajski Tehn. vis. šoli o računanju lupin in 28. maja 1945 promoviral za dr. tehn. ved. Zatem je kot referent za projektiranje pri Upravi železnic v Lj. vodil obnovo več porušenih mostov, 1948 pa je bil statik in konstruktor za industr. zgradbe v Zemaljskem projektivnem biroju v Sarajevu. Takoj po osvoboditvi je bil tudi honorarni predavatelj na Tehn. fak. za osnove tehn. mehanike na kemijskem odd. in za osnove jeklenih konstrukcij na gradb. odd., 1947 je postal docent na odd. za gradbeništvo in geodezijo, 1957 izredni prof., 1964 redni. Osnoval je Inštitut za jeklene konstrukcije in uvedel predmete jeklene inž. konstrukcije, teorija ploskovnih konstrukcij, varjenje in izbrana poglavja iz jeklenih konstrukcij. Znanje si je izpopolnjeval dva mes. 1957 na U v Cambridgeu s štipendijo British Councila, s štipendijo UNESCO je bil 1961 gost na štirih univerzah v ZDA, 1966 pa je bil povabljen za dva mes. na Tehn. vis. š. v Gradcu. Ob intenzivnem sodelovanju pri elektrifikaciji in industrializaciji (odgovoren ekspert in delno projektant za hidromehansko opremo pri hidroelektrarnah Moste, Jablanica, Jajce, Mavrovo, Gostivar, nad 30 projektov pomembnejših konstrukcij mostov, daljnovodnih stebrov in industrijskih naprav, nad 40 kontrol kvalitete ter obremenilnih preiskav konstrukcij) je osnoval laboratorij in vpeljal sodobne metode varivosti, preiskav brez porušitve (rentgenografija, gamagrafija, ultrazvok) kot tudi specialnih preiskav za ugotavljanje plastičnih in lomnih lastnosti kovin. Inštitut je 1955 postal v okviru univerze finančno samostojen z imenom Inštitut za metalne konstrukcije, s 60 sodelavci, v lastni zgradbi, z odlično opremo in dokumentacijskim oddelkom za pedagoško, znanstveno in strokovno delo, tudi za podiplomski študij. Veliko je tudi sodeloval z Vojnotehničnim inštitutom v Bgdu (jsl. proizvodnja vojnih montažnih mostov, poenostavljena preiskava oklepnih jekel, proizvodnja jsl. tankovskih oklepov ter trdnostni proračuni prve podmornice). Vodil je izdelavo prvih jsl. predpisov za projektiranje in izvedbo jeklenih konstrukcij (1958), kot gost je sodeloval pri izdelavi predpisov za tlačene cevi hidroelektrarn pri združenju zah. nemških elektrarn. 1961 je M. opustil delo v inštitutu in se omejil na delo v okviru Katedre za metalne konstrukcije (neelastično obnašanje in nestabilnost linearnih nosilcev, upoštevajoč zaostale napetosti in geometrijske nepopolnosti, uporaba računalnikov v konstrukcijskem inženirstvu). – Z referati, tudi uvodnimi, se je udeležil precej strokovnih kongresov, znanstvenih zborovanj in simpozijev doma, pa tudi v tujini (Zürich, Freiberg, Oslo, Dresden, München, Dunaj, Amsterdam, Pariz, London, Liege, Washington, Bergamo). Predaval je na U v Sarajevu, Gradcu, Varšavi, Hannovru, Wuppertalu ter na lehighski, cornellski ter illinoiski U v ZDA. Aktiven je bil pri Društvu za varilno tehniko Sje (pobudnik osnovanja), Zvezi jsl. laboratorijev za preiskavo in raziskavo materiala in konstrukcij, zvezni industrijski zbornici, zveznem skladu za znanstveno delo, svetu za znanost Sje, skladu B. Kidriča oz. raziskovalni skupnosti Sje, jsl. društvu gradbenih konstruktorjev ter pri sekciji gradbenih konstruktorjev Sje (pobudnik osnovanja in organizator letnih zborovanj). Leta 1955 je organiziral povezavo Jsle z Evropsko konvencijo za metalne konstrukcije (ECCS), kjer je ves čas aktiven član tehnične komisije za stabilnost in pozneje tehnične komisije za konstrukcije iz aluminijevih zlitin. Pri mednarodnem združenju za mostove in konstrukcijsko inženirstvo (IABSE) je član permanentnega komiteja ter član delovne komisije za informatiko v konstrukcijskem inženirstvu. 1958 je prejel nagrado Prešernovega sklada (v skupini arhitektov in inženirjev), 1963 nagrado sklada B. Kidriča, 1968 zlato plaketo JAZU ter spominsko plaketo Inštituta za inženirske in zaščitne konstrukcije JLA. M. je častni član sveta Centralne tehnične knjižnice (1966), Festivala v Lj. (1967), Zveze gradb. inž. in tehn. Sje (1970), Zveze inž. in tehn. Sje (1972), Zveze jsl. laboratorijev za preiskavo in raziskavo materiala in konstrukcij (1972), Zveze gradb. inž. in tehn. Jsle (1975) in Jsl. društva za preiskavo brez porušitev (1980). Odlikovan z redom dela III. stopnje (1954) in z redom dela z rdečo zastavo (1979). Od 1982 je član Komiteja za industrijo in gradbeništvo pri Izvršnem svetu SR Sje. – M. je napisal vrsto znanstvenih in strokovnih člankov in razprav v slov., shr., nem. in angl. (seznam ULjBB I, 262–63; II, 304–05; III, 504; tu so našteti tudi njegovi izvedeni načrti).

Prim.: ULjBB I, 262–63; II, 303–05; III, 503–04; Kojeko 2, 602; osebni podatki; Mirosl. Ravbar, Prof. in dr.

Primorci na lj. U, PDk 28. nov. 1969; Sv. Jakob, 112. T

Jem.

Jevnikar, Martin: Marinček, Miloš (1918–2005). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi923030/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (27. september 2022). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 9. snopič Križnič - Martelanc, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1983.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine