Primorski slovenski biografski leksikon

Maganja Mario (pišejo tudi Magajna), fotograf, fotoreporter, publicist, javni delavec, r. 12. okt. 1916 v Trstu Francu in Mariji Tence. Prva leta je preživel v Sv. Križu pri Trstu in hodil do 3. razr., do Gentilijeve š. reforme, v slov. osn. š. 1927 se je njegova družina preselila v Trst, kjer je M. končal nižjo sred. š. Fotografirati je začel že pri 16 letih, ko si je nabavil »staro škatlo«, kodak. V umetnost in tehniko fotografije ga je uvedel delovni kolega Majovski v trgovini in fotolaboratoriju Fotoradiottica na trgo Dalmazia v Trstu, kjer je M. delal 11 let, razen presledka, ko je bil vojak v južni It. Malo pred drugo svet. vojno in med njo je bil uslužben v glavni trž. bolnišnici, kjer je fotografiral važnejše operacije in na rentgenološkem odd. razvijal radiografije in rentgenske ploščice. Med vojno je sodeloval v celici OF trž. bolnišnice, ki je skrbela za zdravila in obveze part. Od 1943 je sodeloval z OF tudi kot fotograf. Javno kariero je začel, ko je 1945 fotografiral prihod jsl. vojske v Trst. Na prigovarjanje Danila Turka (Joca) je nov. 1945 stopil v službo pri PDk in imel svoj laboratorij, najprej na Rusem mostu in od 1948 v sedanjih prostorih PDk pri Sv. Jakobu v Trstu, kjer ima tudi bogat arhiv s filmi od 1945. Hiter, iznajdljiv, ves predan delu, vedno in povsod prisoten, je gotovo glavni dokumentirani pričevalec nemirne trž. zgod. zadnjih štirih desetletij. V knjižni zbirki JKol 1983 je izšla njegova knjiga Trst v črnobelem s fotografijami o Trstu in Primorski v razdobju od 1945 do 1980. Nagrade in priznanja: maja 1983 mu je Društvo novinarjev Sje podelilo Tomšičevo nagrado za življenjsko delo; dec. 1976 mu je ZKPOS dala odličje svobode z zlatim listom za njegovo kult.-prosv. delo; jan. 1983 mu je združenje aktivistov osvobodilnega gibanja na trž. ozemlju podelilo v imenu SZDL Sje spominsko značko kot zaslužnemu aktivistu, ki je v času NOB deloval na trž. ozemlju. Odličje prijateljstva mu je 1980 dal dolinski občinski svet. 1982 mu je za kult. delo dala priznanje devinsko-nabrežinska občina. Ob odprtju KD v Gor. nov. 1982 mu je SKGZ podelila odličje boja in dela. Dobil je še druge nagrade in razna priznanja. M. je imel predvsem na Tržaškem številne fotografske razstave na različno tematiko, kakršno predstavljajo Kras, morje, navade in noše naših ljudi, velike in majhne dogodke do verske tematike s cerkvami, cerkvicami in raznimi znamenji. Mnogo je potoval. Na številnih predavanjih je v sliki in besedi prikazal lepote in posebnosti bližnjih in daljnih dežel. kar je tudi opisal v Dnevu, Tovarišu, zlasti v PDk, kamor piše tudi poročila o krajevnih kult. prireditvah. Zelja po spoznavanju sveta ga je spravila tudi v nevarnosti, kakor tedaj, ko je fotografiral Londonderry ali se je v Turčiji zapletel v nemire med Grki in Turki zaradi Cipra. Razgibano je tudi njegovo javno življenje: bil je predsednik PD I. Cankar pri Sv. Jakobu v Trstu, odbornik Slov. kluba, odb. PDT in soustanovitelj Kraške hiše. Fotografije pošilja tudi v Delo, M(Trst), NL, PrimN, Vjesnik, Tovariša, Pica, Il Meridiano ter druge časopise in revije.

Prim.: Zgod. odsek NŠKT; osebni podatki; PDk, Delo, NL, Gosp, KatG, Picc., Unità, Il Meridiano, MessV.

Har.

Harej, Zorko: Maganja, Mario (1916–2007). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi922560/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (4. avgust 2021). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 9. snopič Križnič - Martelanc, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1983.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine