Primorski slovenski biografski leksikon

Magajna France, strokovni in leposlovni pisatelj, r. 4. mar. 1895 v Gornjih Vremah, u. 17. sept. 1971 tam, brat pisatelja Bogomira (gl. čl.). Dva razr. osn. š. je obiskoval v Vremskem Britofu, nato je dvanajstleten odšel v Trst za trg. vajenca, ker so imeli doma vaško trgovino. Po letu dni se je vrnil domov, kasneje pa je tri leta obiskoval kmet. š. na Grmu pri Novem mestu (1910–12), ki je bila organizirana v obliki petmesečnih tečajev. Osemnajstleten je emigriral v ZDA, kjer je ostal osem let (1913–22). Že prvo leto je bil več mesecev brezposeln in med tem časom ga je podpirala teta, nato je šest let delal v premogovniku, doživel rudniško nesrečo in bil celo za delo nesposoben; delal je tudi na farmah in v tovarnah. Ko je bil brezposeln, je začel dopisovati v razne emigrantske časnike, tako da je postal pitsburški dopisnik Sakserjevega Glasa naroda (1914) ter se kmalu uveljavil med vodilnimi amer. Slov., dopisoval v različne časnike, obenem pa se izpopolnil v fotografiranju. 1919 je izgubil službo v premogovniku in postal v New Yorku korespondent v banki Franca Sakserja (Slovenec iz Lj.), vendar je že čez nekaj mesecev pričel delati v ured. svobodomiselnega časopisa Glas svobode, ki ga je kasneje tudi ur. in večkrat tudi skoraj v celoti pisal. V teh letih je pričel tudi prevajati iz angl. v slov.: J. Londona, R. Ingersola, T. Peineja, F. M. Voltaira, J. J. Rousseauja, E. Wallacea. Založba časopisa mu je nekaj prevodov izdala tudi v samostojnih publikacijah; 1926 mu je Finžgar objavil tudi enega prvih prevodov J. Londona pri nas – Krištofa Dimača (M 1926), ki je doživel več ponatisov. Po vrnitvi v domovino je objavil v E tudi prevod Curwoodovega Črnega lovca in Sutterjevo Prekletstvo zlata; v Družini serijo zgodb P. Kyneja. Po vrnitvi je prevzel domačo kmetijo ter poleg prevodov objavljal tudi vrsto izvirnih člankov strok. vsebine (predvsem sadjarstvo). Sodeloval je v listih GospL, E, Družina, po letu 1930 pa v slov. časopisih, ki so izhajali v Jsli: SiV, K. Večina slednjih prispevkov je anonimnih ali s psevdonimi, ker je večkrat kritiziral faš. in razmere na Prim. Med drugo svet. vojno je sodeloval z OF, po osvoboditvi pa je nadaljeval z objavljanjem strok. člankov v PDk, SlovJ, PrimN, TT, SPor, GospV, Kmgl. Večkrat je posegel tudi v kmet. politiko, vseskozi pa je ostal na svoji kmetiji. Izdal je tudi knjigo Skozi tuje sadovnjake (Lj. 1954), v kateri je opisal skoraj 60 vrst tujega sadja, omenil pa še množico drugih. M. je vseskozi pisal tudi leposlovne prispevke, ki so domala vsi humoristični. Večinoma je obdelal ljudske anekdote in jim dal liter. obliko. S tovrstnimi prispevki je sodeloval v listu Čuk na palci, v Sigmi, kjer je objavil povest Vrli ljudje, v BZPZ. Po drugi svet. vojni je bil sodelavec Pavlihe. Objavil je dve knjigi humoristične proze: Žalostne zgodbe o veselih Kraševcih (Koper 1952), Samo za objokane ljudi (Mrb. 1955, soavtor Dušan Mevlja).

Prim: kritike ob izidu posameznih del (gì. SBibl.); nekrologi ob smrti; Kmet in pisatelj (s sliko), Tov 15. jul. 1956, 793; Fr. Magajna šestdesetletnik (karikatura) PDk 8. mar. 1955; Jože Jerman, Kmet in pisatelj z iskro šegavosti, Delo 3. apr. 1970; Fr. Adamič, Fr. Magajna in memoriam, NRazgl 5. nov. 1971, št. 21, 643; Slov. knjiž., CZ 1982, 209–10.

Jan

Zoltan, Jan: Magajna, France (1895–1971). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi922550/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (26. september 2021). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 9. snopič Križnič - Martelanc, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1983.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine