Primorski slovenski biografski leksikon

Likar Hinko, prosvetni delavec, strokovni pisec, čebelar, r. 25. avg. 1860 v Postojni, u. 10. okt. 1925 na Blanci pri Sevnici. Oče Henrik, najbrž čebelar, mati Ivana Troha. Študiral je v Lj., maturiral na učiteljišču v Kopru 1882, leto pozneje je napravil učit. izpit. Poučeval je v Knežaku (od 1879), v Godoviču (od 1880), Sv. Vidu nad Cerknico (od 1887) in Grahovem pri Cerknici (od 1889), kjer je bil dolgo časa nadučitelj, nato pa 28. febr. 1909 začasno upokojen. V Grahovem so po njegovem prizadevanju prezidali »staro šolsko bajto v lepo in prostorno šolsko poslopje. Okoli šole je uredil in zasadil obsežen šolski vrt ter postavil ličen čebelnjak za dvesto panjev čebel. Kakor njegovi tovariši v Dolenjem Logatcu, v Planini na Uncu in na Rakeku je tudi on vpeljal v svojo šolo deški rokotvorni pouk. Nadarjeni dečki so že izdelovali prav lepe izdelke iz lepenke in lesa. Modri možje tam v Lj. so pa dejali, da je to igračkanje in potrata časa, ki ne spada v šolo. Z eno peresno potezo so bile zatvorjene vse šolske delavnice, rokotvorničarji pa razkropljeni na vse strani« (UT 1925). Čebelarstvo je tako razvil, da je čebele tudi prodajal. Pri delu mu je pomagala žena, ki je bila spretna čebelarica. Po ustanovitvi Slov. čebelarskega društva je v njem živahno deloval in bil 1899 in 1900 njegov podpreds. Pridno je pisal v Slov. čebelarja (Sč, 1899–1904) in zajemal iz bogatih izkušenj. »Vsa spretnost njegovega peresa pa se zrcali v člankih Čebela v boju s sovražniki, ki jih je objavil Sč v letu 1903. Toliko ljubke in izvirne šegavosti ne najdeš izlepa v čebelarskem slovstvu« (Sč 1925). Kot čebelar je bil zelo izkušen in je veliko pomagal, da se je Slov. čebel, društvo utrdilo in razširilo. Po začasni upokojitvi si je kupil večje posestvo na Blanci pri Sevnici in nadaljeval s čebelarstvom, toda prva svet. vojna ga je gospodarsko zelo prizadela. 1. febr. 1920 so ga spet sprejeli v začasno učit. službo na Blanci, 20. nov. 1923 pa so ga za stalno upokojili. L. je bil odkritega in veselega značaja, povsod priljubljen in spoštovan, z zdravo in ljubeznivo šegavostjo in z živahno besedo pa je vse očaroval.

Prim.: –k, † Nadučitelj H. L., UT 22. okt. 1925, št. 40, 2; † H. L., SČ 1925, št. 11 s sl.; Vilhar, 87; žpk arh. Postojna.

Jem.

Jevnikar, Martin: Likar, Hinko (1860–1925). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi921820/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (15. avgust 2022). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 9. snopič Križnič - Martelanc, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1983.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine