Novi Slovenski biografski leksikon
Rodil se je kot peti otrok v družini. Skladno s tradicijo goriških plemiških družin ga je oče 1725 poslal na študij v jezuitski kolegij v Gradcu, da bi se izpopolnil v nemškem jeziku. Študij je skupaj z bratom Ludvikom 1728 nadaljeval v Collegio dei Nobili v Modeni, kjer se je seznanil z versko in kulturno prenovo, ki jo je sprožil vsestranski učenjak Ludvik Anton Muratori v Modeni. Tudi pod njegovim vplivom, zlasti ob branju Muratorijeve knjige Della Regolata devozione dei cristiani, se je Attems odločil za duhovniški poklic. Teologijo je od 1732 študiral na Sapienzi v Rimu in 1735 promoviral za doktorja cerkvenega prava. V času študija je stanoval v Collegio Clementino in bil večkrat gost vojvode Rudolfa I. iz Modene v njegovi palači Estense v Tivoliju pri Rimu. Užival je tudi zaščito vojvode Palma Bagli d'Almanara in kardinalov Leonarda di Porcia (Attemsovega daljnega sorodnika), Alvara Cienfuegosa, Antonia Ksaverija Gentilija, Kozma Imperialija ter mons. Giusta Fontaninija. Januarja 1737 je bil v Rimu posvečen za duhovnika.
Še pred duhovniškim posvečenjem mu je papež Klemen XII. po posredovanju kardinala Imperilija 1735 podelil proštijo Bettenbrunn pri Heidelbergu in 1736 kanonikat v Wormsu, kateremu pa se je zaradi nasprotovanja stolnega kapitlja kmalu odpovedal. 1737 je prejel kanonikat v Baslu, kjer je 1745 postal zakladnik stolnega kapitlja. 1739 se je neuspešno potegoval za izpraznjeno mesto tržaškega škofa. 1738 ga je papež Klemen XII. imenoval za častnega komornika z nalogo, da nosi kardinalsko pokrivalo passavskemu škofu Dominiku Lambergu. Na poti v Passau 1749 se je ustavil na dunajskem dvoru in se tu prvič srečal z nadvojvodinjo Marijo Terezijo, ki je od prvega trenutka občudovala njegovo skromnost in preudarnost. Njeno posebno naklonjenost je Attems užival vse do svoje smrti. S papeževim dovoljenjem se je odpravil v svojo proštijo Bettenbrunn in se posvetil dušnopastirskemu delu. Odlikoval se je z obiski bolnikov, s skrbjo za reveže, poučevanjem verouka in spovedovanju. Na pritisk dunajskega dvora je papež Benedikt XIV. za habsburški del patriarhata novembra 1749 ustanovil poseben apostolski vikariat ter za prvega apostolskega vikarja in naslovnega škofa v Pergamonu imenoval Karla Mihaela Attemsa. Ob tej priliki se je odpovedal kanonikatu v Baslu. Škofovsko posvečenje mu je 24. avgusta 1750 v ljubljanski stolnici podelil njegov daljni sorodnik ljubljanski škof Ernest Amadej grof Attems ob asistenci tržaškega škofa Leopolda Petazzija in pičanskega škofa Bonifacia Ceccotija. Ko je papež Benedikt XIV. z bulo Iniuncta nobis 6. julija 1751 ukinil oglejski patriarhat in na isti dan ustanovil goriško nadškofijo za habsburški in videmsko nadškofijo za beneški del ukinjenega patriarhata, je na predlog Marije Terezije z dne 3. januarja 1752 za prvega goriškega nadškofa 14. aprila 1752 imenoval dotedanjega apostolskega vikarja grofa Attemsa. Marija Terezija ga je 1751 imenovala za cesarskega tajnega svetnika in Jožef II. 1766 za kneza Svetega rimskega cesarstva. Naslov je ostal tudi njegovemu nasledniku Rudolfu Jožefu grofu Edlingu.
Novoustanovljena goriška nadškofija je, z izjemo župnij ljubljanske škofije, obsegala celotno ozemlje ukinjenega patriarhata južno od Drave in Cortino d'Ampezzo na Tirolskem. Razdeljena je bila na 13 arhidiakonatov, 70 dekanatov in 473 dušnopastirskih postojank. Goriškemu nadškofu metropolitu so bile kot sufragani podrejene škofije Como, Pičan, Trident in Trst. Dve tretjini vernikov je bilo slovenskega rodu, preostali so bili Furlani, Italijani, Hrvati in Nemci.
Attems se je takoj po imenovanju za nadškofa zavzeto lotil duhovne prenove teritorialno izjemno obsežne škofije. Po beneškem zavzetju Furlanije 1420 v Vidmu bivajoči patriarhi, odslej vedno iz vrst beneških podložnikov, nad habsburškim delom patriarhata niso mogli več izvajati redne jurisdikcije, Habsburžani pa so duhovnikom oteževali stik s škofom ordinarijem. Patriarhi so svojo jurisdikcijo izvrševali prek arhidiakonov, ki so si sčasoma prilastili več pristojnosti, kot jim jih je pripadalo po kanonskem pravu. Z razmerami v škofiji se je nadškof Attems seznanil na rednih pastoralnih vizitacijah (1750–67). Kar trikrat je prehodil svojo obsežno škofijo, pregledal vse župnije, samostane in ustanove, zaslišal duhovnike, cerkvene ključarje in zastopnike mest, trgov in vasi ter delil zakramente. Obvladal je vse štiri deželne jezike in v njih pridigal, poučeval verouk in spovedoval. Svoja opažanja si je vestno zapisoval. Njegovi vizitacijski zapisniki, ki jih hrani Nadškofijski arhiv v Gorici in so večinoma že objavljeni, so izjemen vir za krajevno zgodovino. V njih je podrobno poročal pristojni kongregaciji v Rim o razmerah v nadškofiji. Za poživitev dušnopastirske dejavnosti je nadškof Attems ustanovil 40 novih dušnopastirskih postojank. S številnimi odloki je uredil vprašanje ljudskih pobožnosti, bratovščin in javne morale. Zlasti sta mu bili pri srcu bratovščina svetega Rešnjega telesa in bratovščina krščanskega nauka. Uvedel je duhovne vaje (1751) in pastoralne konference za duhovnike ter ljudske misijone po župnijah. Posebno pozornost je posvetil ponovni pridobitvi kriptoprotestantov na Koroškem. 1754 je v škofijskem domu v Gorici odprl tiskarno, 1756 zavetišče sv. Rafaela za starejše, onemogle in otroke sirote ter 1757 bogoslovno semenišče (Domus Presbyteralis). Dal je sezidati več cerkva, med njimi cerkev sv. Karla ob bogoslovnem semenišču v Gorici. Zelo se je angažiral za ublažitev lakote 1761. 1753 je v škofijskem domu ustanovil posojilnico in zastavljalnico (Monte di pietà) in na ta način rešil številne ljudi pred oderuhi. Na njegovo pobudo je podobno posojilnico v Gradišču ob Soči ustanovila družina Turri et Valle Saxina. Zavzel se je za zmerne reforme na cerkvenem področju v duhu duhovnika in znanstvenika Muratorija iz Modene, glede nauka pa je bil strogo na rimski liniji. Od svojih duhovnikov je zahteval, da oznanjano božjo besedo vernikom v njihovem materinem jeziku. Za svoje najožje sodelavce si je izbral številne slovenske duhovnike, med njimi za generalne vikarje Petra Adama Supančiča iz Biljane, Ivana Friderika Matka, bivšega župnika v Bovcu, in Franca Ksaverja Galičiča iz Vipavskega križa. Slovenci so bili tudi vsi ravnatelji bogoslovnega semenišča: Martin Jabacin (1751–61), Jožef Križman (1761–71), Jožef Kompare (1771–76) in Jurij Polanec (1776–83). V tesnih stikih je bil s svojim prijateljem, stiškim opatom Francem Ksaverijem Tauffererjem, katerega je podrobno seznanjal z razmerami v slovenskem delu goriške nadškofije.
Po smrti ljubljanskega škofa Ernesta Amadeja Attemsa (1757) je nadškof Karl Mihel Attems zavrnil predlog Marije Terezije za združitev ljubljanske škofije z goriško nadškofijo. Prav tako je nasprotoval ukinitvi jezuitskega reda in pretiranim posegom državnih oblasti na cerkveno področje. 1768 je vodil v Gorici škofijsko sinodo, za katero si je zaradi nasprotovanja Dunaja prizadeval vse od 1757. Sinoda je sprejela 45 daljnosežnih sklepov za duhovno in organizacijsko prenovo škofije. Ker je cenzura dunajske vlade črtala skoraj vse pomembnejše člene sinode, nadškof pa ni dobil ustrezne podpore niti v Rimu, Attems sklepov sinode ni objavil v tisku, so pa ostali temeljno izhodišče pastoralnega dela tudi pod njegovim naslednikom.
Do Judov je bil zadržan (zagovarjal je ustanovitev geta v Gradišču), prizadeval pa si je za združitev katoliške in pravoslavne Cerkve. 1763 je navezal stike z ruskim velikim kanclerjem Mihaelom Woronzowom, ki je obiskal Gorico in skušal prek njega navezati stike tako s pravoslavno Cerkvijo kot ruskim dvorom v Peterburgu. O nujnosti združitve obeh krščanskih Cerkva je pisal tudi papežema Klemenu XIII. in Klemenu XIV. Stike je vzdrževal tudi s škofom iz Sirmia. Teologu Mateju Frančišku Kertiza je naročil, naj preveri Veliki ruski katekizem, delo kijevskega nadškofa Petra Mogile.
Ko je zaradi naporov opešal, je 1768 zaprosil za škofa koadjutorja s pravico nasledstva in na to mesto predlagal Rudolfa Jožefa grofa Edlinga, ki je po Attemsovi smrti tudi postal njegov naslednik.
Attems velja za utelešenje ideala tridentinskega škofa, ki je v sebi posrečeno združeval pozitivne vrednote reformnega katolicizma. Sodi med najodličnejše osebnosti avstrijskega episkopata v 18. stoletju.
Viri in literatura
- Vatikanski tajni arhiv, Cong. Conc., Relationes 368 (Goritiensis).
- Nadškofijski arhiv v Gorici, Arcivescovi, Attems 1 in 2.
- Atti delle visite pastorali.
- Archivio della famiglia Attems, Gorizia.
- PSBL.
- Angelico da Sassuolo: Saggio di Panegirici, orazioni funebri ed accademiche di alcuni celebri oratori cappuccini, Trento, 1777, 247–253.
- Girolamo Guelmi: Storia genealogica-cronologica degli Attems Austriaci, Gorizia, 1783.
- Carlo Morelli di Schönfeld: Istoria della Contea di Gorizia : in quattro volumi compresavi un appendice di note illustrative, 3, Gorizia, 1855.
- Alessandro de Claricini: Gorizia nelle sue istituzioni e nella sua azienda comunale durante il triennio 1869–1871 : ricordo del podestà Allesandro nob. de Clarici ai diletti suoi concittadini 1872, Gorizia - Seitz, 1873, 345, 349, 353, 386.
- Stefan Kociančič: Historia Archidioeceseos Goritiensis, Goritiae, 1875, 65.
- Ludwig von Pastor: Storia dei papi, XVI/1, Roma, 1933, 429–435.
- Francesco Spessot: L'erezione di un Seminario »a parte imperii« del patriarcato di Aquileia, Aquileia Nostra (Udine), 9, 1938, 3–20.
- Rudolf Klinec: Zgodovina goriške nadškofije, Zgodovina Goriške nadškofije : 1751–1951, Gorica, 1951, 29–54.
- Guido Manzini: L'arte della stampa a Gorizia nel secolo XVIII, Studi Goriziani, 1953, 85–106.
- Federico Seneca: La fine del Patriarcato Aquileiese : 1748–1751, Venezia, 1954, 50.
- Hierarchia catholica medii et recentioris aevi, vol. 6, Patavii, 1958, 227, 333.
- Carlo Luigi Bozzi: Il Monte di Pietà e la Cassa di Risparmio di Gorizia nella economia della Provincia isontina : (1831–1966) : cenni storici, Gorizia, 1967.
- Carl von Czoernig: Gorizia "La Nizza austriaca" : Il territorio di Gorizia e Gradisca, Milano, 1969, 768.
- Alessandra Militello: Carlo Michele D'Attems primo arcivescovo di Gorizia : 1752–1774, Trieste, 1972/73 (diplomska naloga).
- Pio Paschini: Storia del Friuli, Udine, 19753, 852, 860.
- Luigi Tavano: Dalla »Domus presbyteralis« (1757) al seminario centrale di Gorizia (1818) : pastoralità e statalismo a confronto, Cultura e formazione del clero fra '700 e '800, Gorizia, 1985, 31–68.
- Carlo M. d'Attems primo arcivescovo di Gorizia 1752–1774, I, Studi introdutivi, Gorizia, 1988.
- France Martin Dolinar: Slovenska cerkvena pokrajina, Ljubljana, 1989.
- Carlo M. d'Attems primo arcivescovo di Gorizia 1752–1774, II., Atti del Convegno, Gorizia, 1990.
- Lojzka Bratož: Attemsove slovenske pridige; Attemovso življenje in škofovanje, Karel Maria Attems: Slovenske pridige, Trst, 1993, 15–26, 201–212.
- Anton Ožinger: Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem v času goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa (1750–1774) v luči njegovih vizitacij, Ljubljana, 1993 (doktorska disertacija).
- Vesna Cunja Rossi: Aspetti di cultura e di vita religiosa nelle lettere di Carlo Michele d'Attems, arcivescovo di Gorizia a Franz Xaver Taufferer, Abate di Stična (1764–1773), Pavia, 1994 (doktorska disertacija).
- Luigi Tavano: La diocesi di Gorizia : 1750–1947, Mariano del Friuli, 2004.
- France Martin Dolinar: Prizadevanje za cerkvenoupravno ureditev habsburškega dela oglejskega patriarhata do jožefinskih reform, Barok na Goriškem, Nova Gorica, 2006, 21–28.
- Jure Volčjak: Cerkev na Kranjskem v času prvega goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa 1750–1774, Ljubljana, 2013 (doktorska disertacija v pripravi).
Komentirane objave Attemsovih del
- Slovenske pridige, Trst, 1993 (knjiga vsebuje faksimilirane posnetke pridig, prepis izvirnika in delno posodobljen zapis; pripravila in s spremnimi besedili opremila Lojzka Bratuž).
- Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata goriške nadškofije : 1751–1773, Ljubljana, 1991.
- Die Berichte der Pastoralvisitationen des Görzer Erzbischofs Karl Michael von Attems in Kärnten von 1751 bis 1762, Wien, 1993 (besedilo zapisnikov v latinščini, spremno besedilo v nemščini).
- Vizitacijski zapisniki goriškega, tolminskega in devinskega arhidiakonata goriške nadškofije :1750–1759, Gorizia, 1994 in 1762–1773, Gorizia, 2000 (besedilo zapisnikov v latinščini, uvodna besedila v italijanščini, slovenščini in nemščini).
- Lettere di Carlo Michele d'Attems a Franz Xaver Taufferer : 1764–1773, Udine, 2003.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine