Novi Slovenski biografski leksikon

Rodil se je kot peti otrok v družini. Skladno s tradicijo goriških plemiških družin ga je oče 1725 poslal na študij v jezuitski kolegij v Gradcu, da bi se izpopolnil v nemškem jeziku. Študij je skupaj z bratom Ludvikom 1728 nadaljeval v Collegio dei Nobili v Modeni, kjer se je seznanil z versko in kulturno prenovo, ki jo je sprožil vsestranski učenjak Ludvik Anton Muratori v Modeni. Tudi pod njegovim vplivom, zlasti ob branju Muratorijeve knjige Della Regolata devozione dei cristiani, se je Attems odločil za duhovniški poklic. Teologijo je od 1732 študiral na Sapienzi v Rimu in 1735 promoviral za doktorja cerkvenega prava. V času študija je stanoval v Collegio Clementino in bil večkrat gost vojvode Rudolfa I. iz Modene v njegovi palači Estense v Tivoliju pri Rimu. Užival je tudi zaščito vojvode Palma Bagli d'Almanara in kardinalov Leonarda di Porcia (Attemsovega daljnega sorodnika), Alvara Cienfuegosa, Antonia Ksaverija Gentilija, Kozma Imperialija ter mons. Giusta Fontaninija. Januarja 1737 je bil v Rimu posvečen za duhovnika.

Še pred duhovniškim posvečenjem mu je papež Klemen XII. po posredovanju kardinala Imperilija 1735 podelil proštijo Bettenbrunn pri Heidelbergu in 1736 kanonikat v Wormsu, kateremu pa se je zaradi nasprotovanja stolnega kapitlja kmalu odpovedal. 1737 je prejel kanonikat v Baslu, kjer je 1745 postal zakladnik stolnega kapitlja. 1739 se je neuspešno potegoval za izpraznjeno mesto tržaškega škofa. 1738 ga je papež Klemen XII. imenoval za častnega komornika z nalogo, da nosi kardinalsko pokrivalo passavskemu škofu Dominiku Lambergu. Na poti v Passau 1749 se je ustavil na dunajskem dvoru in se tu prvič srečal z nadvojvodinjo Marijo Terezijo, ki je od prvega trenutka občudovala njegovo skromnost in preudarnost. Njeno posebno naklonjenost je Attems užival vse do svoje smrti. S papeževim dovoljenjem se je odpravil v svojo proštijo Bettenbrunn in se posvetil dušnopastirskemu delu. Odlikoval se je z obiski bolnikov, s skrbjo za reveže, poučevanjem verouka in spovedovanju. Na pritisk dunajskega dvora je papež Benedikt XIV. za habsburški del patriarhata novembra 1749 ustanovil poseben apostolski vikariat ter za prvega apostolskega vikarja in naslovnega škofa v Pergamonu imenoval Karla Mihaela Attemsa. Ob tej priliki se je odpovedal kanonikatu v Baslu. Škofovsko posvečenje mu je 24. avgusta 1750 v ljubljanski stolnici podelil njegov daljni sorodnik ljubljanski škof Ernest Amadej grof Attems ob asistenci tržaškega škofa Leopolda Petazzija in pičanskega škofa Bonifacia Ceccotija. Ko je papež Benedikt XIV. z bulo Iniuncta nobis 6. julija 1751 ukinil oglejski patriarhat in na isti dan ustanovil goriško nadškofijo za habsburški in videmsko nadškofijo za beneški del ukinjenega patriarhata, je na predlog Marije Terezije z dne 3. januarja 1752 za prvega goriškega nadškofa 14. aprila 1752 imenoval dotedanjega apostolskega vikarja grofa Attemsa. Marija Terezija ga je 1751 imenovala za cesarskega tajnega svetnika in Jožef II. 1766 za kneza Svetega rimskega cesarstva. Naslov je ostal tudi njegovemu nasledniku Rudolfu Jožefu grofu Edlingu.

Novoustanovljena goriška nadškofija je, z izjemo župnij ljubljanske škofije, obsegala celotno ozemlje ukinjenega patriarhata južno od Drave in Cortino d'Ampezzo na Tirolskem. Razdeljena je bila na 13 arhidiakonatov, 70 dekanatov in 473 dušnopastirskih postojank. Goriškemu nadškofu metropolitu so bile kot sufragani podrejene škofije Como, Pičan, Trident in Trst. Dve tretjini vernikov je bilo slovenskega rodu, preostali so bili Furlani, Italijani, Hrvati in Nemci.

Attems se je takoj po imenovanju za nadškofa zavzeto lotil duhovne prenove teritorialno izjemno obsežne škofije. Po beneškem zavzetju Furlanije 1420 v Vidmu bivajoči patriarhi, odslej vedno iz vrst beneških podložnikov, nad habsburškim delom patriarhata niso mogli več izvajati redne jurisdikcije, Habsburžani pa so duhovnikom oteževali stik s škofom ordinarijem. Patriarhi so svojo jurisdikcijo izvrševali prek arhidiakonov, ki so si sčasoma prilastili več pristojnosti, kot jim jih je pripadalo po kanonskem pravu. Z razmerami v škofiji se je nadškof Attems seznanil na rednih pastoralnih vizitacijah (1750–67). Kar trikrat je prehodil svojo obsežno škofijo, pregledal vse župnije, samostane in ustanove, zaslišal duhovnike, cerkvene ključarje in zastopnike mest, trgov in vasi ter delil zakramente. Obvladal je vse štiri deželne jezike in v njih pridigal, poučeval verouk in spovedoval. Svoja opažanja si je vestno zapisoval. Njegovi vizitacijski zapisniki, ki jih hrani Nadškofijski arhiv v Gorici in so večinoma že objavljeni, so izjemen vir za krajevno zgodovino. V njih je podrobno poročal pristojni kongregaciji v Rim o razmerah v nadškofiji. Za poživitev dušnopastirske dejavnosti je nadškof Attems ustanovil 40 novih dušnopastirskih postojank. S številnimi odloki je uredil vprašanje ljudskih pobožnosti, bratovščin in javne morale. Zlasti sta mu bili pri srcu bratovščina svetega Rešnjega telesa in bratovščina krščanskega nauka. Uvedel je duhovne vaje (1751) in pastoralne konference za duhovnike ter ljudske misijone po župnijah. Posebno pozornost je posvetil ponovni pridobitvi kriptoprotestantov na Koroškem. 1754 je v škofijskem domu v Gorici odprl tiskarno, 1756 zavetišče sv. Rafaela za starejše, onemogle in otroke sirote ter 1757 bogoslovno semenišče (Domus Presbyteralis). Dal je sezidati več cerkva, med njimi cerkev sv. Karla ob bogoslovnem semenišču v Gorici. Zelo se je angažiral za ublažitev lakote 1761. 1753 je v škofijskem domu ustanovil posojilnico in zastavljalnico (Monte di pietà) in na ta način rešil številne ljudi pred oderuhi. Na njegovo pobudo je podobno posojilnico v Gradišču ob Soči ustanovila družina Turri et Valle Saxina. Zavzel se je za zmerne reforme na cerkvenem področju v duhu duhovnika in znanstvenika Muratorija iz Modene, glede nauka pa je bil strogo na rimski liniji. Od svojih duhovnikov je zahteval, da oznanjano božjo besedo vernikom v njihovem materinem jeziku. Za svoje najožje sodelavce si je izbral številne slovenske duhovnike, med njimi za generalne vikarje Petra Adama Supančiča iz Biljane, Ivana Friderika Matka, bivšega župnika v Bovcu, in Franca Ksaverja Galičiča iz Vipavskega križa. Slovenci so bili tudi vsi ravnatelji bogoslovnega semenišča: Martin Jabacin (1751–61), Jožef Križman (1761–71), Jožef Kompare (1771–76) in Jurij Polanec (1776–83). V tesnih stikih je bil s svojim prijateljem, stiškim opatom Francem Ksaverijem Tauffererjem, katerega je podrobno seznanjal z razmerami v slovenskem delu goriške nadškofije.

Po smrti ljubljanskega škofa Ernesta Amadeja Attemsa (1757) je nadškof Karl Mihel Attems zavrnil predlog Marije Terezije za združitev ljubljanske škofije z goriško nadškofijo. Prav tako je nasprotoval ukinitvi jezuitskega reda in pretiranim posegom državnih oblasti na cerkveno področje. 1768 je vodil v Gorici škofijsko sinodo, za katero si je zaradi nasprotovanja Dunaja prizadeval vse od 1757. Sinoda je sprejela 45 daljnosežnih sklepov za duhovno in organizacijsko prenovo škofije. Ker je cenzura dunajske vlade črtala skoraj vse pomembnejše člene sinode, nadškof pa ni dobil ustrezne podpore niti v Rimu, Attems sklepov sinode ni objavil v tisku, so pa ostali temeljno izhodišče pastoralnega dela tudi pod njegovim naslednikom.

Do Judov je bil zadržan (zagovarjal je ustanovitev geta v Gradišču), prizadeval pa si je za združitev katoliške in pravoslavne Cerkve. 1763 je navezal stike z ruskim velikim kanclerjem Mihaelom Woronzowom, ki je obiskal Gorico in skušal prek njega navezati stike tako s pravoslavno Cerkvijo kot ruskim dvorom v Peterburgu. O nujnosti združitve obeh krščanskih Cerkva je pisal tudi papežema Klemenu XIII. in Klemenu XIV. Stike je vzdrževal tudi s škofom iz Sirmia. Teologu Mateju Frančišku Kertiza je naročil, naj preveri Veliki ruski katekizem, delo kijevskega nadškofa Petra Mogile.

Ko je zaradi naporov opešal, je 1768 zaprosil za škofa koadjutorja s pravico nasledstva in na to mesto predlagal Rudolfa Jožefa grofa Edlinga, ki je po Attemsovi smrti tudi postal njegov naslednik.

Attems velja za utelešenje ideala tridentinskega škofa, ki je v sebi posrečeno združeval pozitivne vrednote reformnega katolicizma. Sodi med najodličnejše osebnosti avstrijskega episkopata v 18. stoletju.

Viri in literatura

  • Vatikanski tajni arhiv, Cong. Conc., Relationes 368 (Goritiensis).
  • Nadškofijski arhiv v Gorici, Arcivescovi, Attems 1 in 2.
  • Atti delle visite pastorali.
  • Archivio della famiglia Attems, Gorizia.
  • PSBL.
  • Angelico da Sassuolo: Saggio di Panegirici, orazioni funebri ed accademiche di alcuni celebri oratori cappuccini, Trento, 1777, 247–253.
  • Girolamo Guelmi: Storia genealogica-cronologica degli Attems Austriaci, Gorizia, 1783.
  • Carlo Morelli di Schönfeld: Istoria della Contea di Gorizia : in quattro volumi compresavi un appendice di note illustrative, 3, Gorizia, 1855.
  • Alessandro de Claricini: Gorizia nelle sue istituzioni e nella sua azienda comunale durante il triennio 1869–1871 : ricordo del podestà Allesandro nob. de Clarici ai diletti suoi concittadini 1872, Gorizia - Seitz, 1873, 345, 349, 353, 386.
  • Stefan Kociančič: Historia Archidioeceseos Goritiensis, Goritiae, 1875, 65.
  • Ludwig von Pastor: Storia dei papi, XVI/1, Roma, 1933, 429–435.
  • Francesco Spessot: L'erezione di un Seminario »a parte imperii« del patriarcato di Aquileia, Aquileia Nostra (Udine), 9, 1938, 3–20.
  • Rudolf Klinec: Zgodovina goriške nadškofije, Zgodovina Goriške nadškofije : 1751–1951, Gorica, 1951, 29–54.
  • Guido Manzini: L'arte della stampa a Gorizia nel secolo XVIII, Studi Goriziani, 1953, 85–106.
  • Federico Seneca: La fine del Patriarcato Aquileiese : 1748–1751, Venezia, 1954, 50.
  • Hierarchia catholica medii et recentioris aevi, vol. 6, Patavii, 1958, 227, 333.
  • Carlo Luigi Bozzi: Il Monte di Pietà e la Cassa di Risparmio di Gorizia nella economia della Provincia isontina : (1831–1966) : cenni storici, Gorizia, 1967.
  • Carl von Czoernig: Gorizia "La Nizza austriaca" : Il territorio di Gorizia e Gradisca, Milano, 1969, 768.
  • Alessandra Militello: Carlo Michele D'Attems primo arcivescovo di Gorizia : 1752–1774, Trieste, 1972/73 (diplomska naloga).
  • Pio Paschini: Storia del Friuli, Udine, 19753, 852, 860.
  • Luigi Tavano: Dalla »Domus presbyteralis« (1757) al seminario centrale di Gorizia (1818) : pastoralità e statalismo a confronto, Cultura e formazione del clero fra '700 e '800, Gorizia, 1985, 31–68.
  • Carlo M. d'Attems primo arcivescovo di Gorizia 1752–1774, I, Studi introdutivi, Gorizia, 1988.
  • France Martin Dolinar: Slovenska cerkvena pokrajina, Ljubljana, 1989.
  • Carlo M. d'Attems primo arcivescovo di Gorizia 1752–1774, II., Atti del Convegno, Gorizia, 1990.
  • Lojzka Bratož: Attemsove slovenske pridige; Attemovso življenje in škofovanje, Karel Maria Attems: Slovenske pridige, Trst, 1993, 15–26, 201–212.
  • Anton Ožinger: Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem v času goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa (1750–1774) v luči njegovih vizitacij, Ljubljana, 1993 (doktorska disertacija).
  • Vesna Cunja Rossi: Aspetti di cultura e di vita religiosa nelle lettere di Carlo Michele d'Attems, arcivescovo di Gorizia a Franz Xaver Taufferer, Abate di Stična (1764–1773), Pavia, 1994 (doktorska disertacija).
  • Luigi Tavano: La diocesi di Gorizia : 1750–1947, Mariano del Friuli, 2004.
  • France Martin Dolinar: Prizadevanje za cerkvenoupravno ureditev habsburškega dela oglejskega patriarhata do jožefinskih reform, Barok na Goriškem, Nova Gorica, 2006, 21–28.
  • Jure Volčjak: Cerkev na Kranjskem v času prvega goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa 1750–1774, Ljubljana, 2013 (doktorska disertacija v pripravi).

Komentirane objave Attemsovih del

  • Slovenske pridige, Trst, 1993 (knjiga vsebuje faksimilirane posnetke pridig, prepis izvirnika in delno posodobljen zapis; pripravila in s spremnimi besedili opremila Lojzka Bratuž).
  • Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata goriške nadškofije : 1751–1773, Ljubljana, 1991.
  • Die Berichte der Pastoralvisitationen des Görzer Erzbischofs Karl Michael von Attems in Kärnten von 1751 bis 1762, Wien, 1993 (besedilo zapisnikov v latinščini, spremno besedilo v nemščini).
  • Vizitacijski zapisniki goriškega, tolminskega in devinskega arhidiakonata goriške nadškofije :1750–1759, Gorizia, 1994 in 1762–1773, Gorizia, 2000 (besedilo zapisnikov v latinščini, uvodna besedila v italijanščini, slovenščini in nemščini).
  • Lettere di Carlo Michele d'Attems a Franz Xaver Taufferer : 1764–1773, Udine, 2003.
Dolinar, France M.: Attems, Karel Mihael, grof, nadškof, metropolit (1711–1774). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi917659/#novi-slovenski-biografski-leksikon (16. januar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Primorski slovenski biografski leksikon

Attems grof Karel Mihael, prvi goriški knezo-nadškof in metropolit, r. 1. jul. 1711 v Gor. grofu Ivanu Francu in grofici Elizabeti Coronini-Cronberg, u. 8. febr. 1774 v Gor. in pokopan sprva v cerkvi sv. Karla in kasneje (1788) v stolnici. Po začetni vzgoji in izobrazbi v družini ga je oče grof Ivan Franc poslal v Gradec (leta 1726), da bi se izpopolnil v nemškem jeziku, in čez dve leti v Modeno v srednje šole. Bogoslovne vede je študiral v Rimu kot gojenec Germanika (1732–37) ter doktoriral iz bogoslovja na »Akademiji sv. Modrosti« (Accademia S. Sapientiae). V Rimu si je znal pridobiti naklonjenost raznih cerkvenih dostojanstvenikov in zlasti kardinala Jožefa Imperialija, ki mu je od papeža Klementa XII. izposloval proštijo v Bettbrunnu na Bavarskem (1735) in pozneje mesto kanonika zakladnika pri stolnem kapitlju v Bazlu v Švici (1745).

Papež Benedikt XIV. je sporazumno s cesarico Marijo Terezijo ustanovil v Gor. apostolski vikariat (17. febr. 1750), ki je obsegal vse ozemlje oglejskega patriarhata »a parte imperii«, tj. ozemlje, vključeno v avstrijsko monarhijo, in imenoval A. za apostolskega vikarja in naslovnega škofa mesta Menito (27. jun. 1750) in brž zatem mesta Pergama v Mali Aziji (10. jul. 1750). A. se je iz Bazla takoj vrnil na Primorsko. V Lj. je bil posvečen v škofa (24. avg. 1750) in teden pozneje je nastopil službo v Gor. (30. avg. 1750). Papež je z bulo »Iniuncta Nobis« ukinil oglejski patriarhat (6. jul. 1751), ustanovil goriško nadškofijo (18. apr. 1752) in imenoval dotakratnega vikarja Attemsa za prvega goriškega nadškofa in metropolita (12. apr. 1752). Novi vladika je bil 30. jul. 1752 slovesno ustoličen. Goriška škofija je bila zelo prostrana: obsegala je znaten del Primorske, Kranjsko (z izjemo ozkega ozemlja ljubljanske škofije), Koroško in dober del Štajerske (15.000 km²); razdeljena je bila na 11 arhidiakonatov, 69 dekanatov in okoli 475 duhovnij. Goriškemu metropolitu so bili podrejeni škofje sufragani v mestih Trident, Trst, Pičen in Como.

Papež Benedikt XIV. je dal nadškofu A. zelo široka pooblastila, podobna onim, ki jih je imel takratni salzburški nadškof kot nemški primas. Nadškof je stal pred izredno težkimi nalogami: nad 250 let niso oglejski patriarhi stopili na avstrijski del oglejskega patriarhata, zato je bilo versko, pravno in družbeno življenje duhovnikov in vernikov hudo pomanjkljivo, red in cerkvena disciplina v razsulu. A. je po posebnem papeževem naročilu še kot ap. vikar začel s kanoničnimi vizitacijami. Trikrat je prehodil vso škofijo, pregledal vse župnije, samostane, ustanove: zaslišal duhovnike, cerkvene ključarje, zastopnike mest, trgov in vasi. Zapisniki teh kanoničnih vizitacij so dragocen zgodovinski vir. Ko je papež prejel Attemsovo poročilo o načinu in uspehih prve škofijske vizitacije, je bil tega tako vesel, da je sklenil nasvetovati cesarici Mariji Tereziji, naj Attemsov način izvedbe kanonične vizitacije služi za vzorec vsem ostalim avstrijskim škofom. Brž po prvi vizitaciji je začel z vrsto važnih pobud in preureditev: ustanovil je nad 40 novih župnij, kuracij in vikariatov; premestil je številne duhovnike, poživil skrb za duhovniške poklice in odprl v Gor. bogoslovno semenišče (8. decembra 1757); v samem nadškofijskem dvorcu je odprl prvo tiskarno v Gorici (1754), da je pod vodstvom Josipa Tommasinija, ki je prišel iz Benetk, tiskala nadškofove odloke, pastirska pisma, molitvenike, katekizme itd.

V nadškofiji so živeli verniki različnih narodnosti, jezikov, običajev, navad in krajevnih zakonodaj. Da bi vse povezal v enotno škofijsko skupnost z isto cerkveno zakonodajo, je sklical pokrajinski cerkveni zbor (škofijsko in provincialno sinodo, 1757), ki se je po dolgi pripravi vršil v goriški stolni cerkvi (15.–18. okt. 1768). Sinode so se udeležili škofje-sufragani, z izjemo tridentinskega, opatje, zastopniki kapitljev, arhidiakoni, dekani, župniki, skupno kakih 300 oseb. Izglasovanih je bilo 45 sinodalnih odlokov, ki so postali dejanska osnova vsemu verskemu življenju, čeprav niso bili zaradi težav na dunajskem dvoru in pri Sv. sedežu uradno objavljeni in razglašeni. Večina konstitucij je bila kasneje objavljena v letopisih goriške nadškofije (Status loc. et personalis 1847–67).

A. je dal sezidati v škofiji več novih cerkva, med njimi cerkev sv. Karla tik bogoslovnega semenišča v Gor.; posvetil je številne cerkve, tako sv. Ignacija v Gor. (26. 2. 1767), kapele, oltarje, zvonove. Bil je socialno zelo čuteč: podpiral je bolnišnice, mestne in podeželske reveže in organiziral v letu lakote 1764 široko podporno dejavnost, tako da je zgodovinar Morelli zapisal: »Gorica ni poslej nikoli več videla bolj blestečih primerov ljubezni in usmiljenja do revežev.« V lastni hiši je ustanovil posojilnico in zastavljalnico (Monte di pietà, 1753) in s tem rešil nešteto ljudi pred oderuhi in izžemalci.

A. se je odlikoval po izobrazbi, srčni plemenitosti in nadpastirski vnemi. Sam papež Benedikt XIV. ga je hvalil, da je »v apostolski službi pristen naslednik apostolov«. Obvladal je vse deželne jezike: po slovenskih krajih je pridigoval slovenski in se z vsakomer razgovarjal v njegovi materinščini. Osnutki njegovih slovensko sestavljenih pridig so dokument verske, jezikovne in kulturne višine tedanjih Slovencev. Poudarjal je, naj se vsa dušna oskrba vrši »lingua vernacula«, v ljudskem jeziku. Med svoje najožje sodelavce je pritegnil sposobnejše duhovnike slovenskega rodu, tako: generalne vikarje Petra Adama Supančiča iz Biljane, Ivana Friderika Matka, bivšega župnika v Bovcu, Franca Ks. Galičiča iz Sv. Križa na Vipavskem; vse ravnatelje bogoslovnega semenišča: Martina Jabacina (1757–61), Jožefa Križmana iz Rihemberka (1761–71), Jožefa Kompara iz Lokavca (1771–76), Jurija Polanca iz Cerkna (1776–83). A. je bil velik pobudnik za zedinjenje katoliške in pravoslavne Cerkve: navezal je stike z grofom Woroncovim, velikim kanclerjem na carskem dvoru; ponovno je pisal Mariji Tereziji o nujnosti verskega zedinjenja, papežu Klementu XIII. in Klementu XIV. ter raznim pravoslavnim škofom in teologom. Marija Terezija je A. zelo cenila: pisala mu je več pisem in mu darovala večje zneske za podporo revežem ter ustanovam. Imenovala ga je za ožjega dvornega svetovalca (1752) ter podelila njemu in vsem njegovim naslednikom naslov »knez sv. rimskega cesarstva« (7. 5. 1766).

Goriška nadškofija je pod A. doživela svojo zlato dobo: po ozemeljski razsežnosti, po posrečeno izvedenih cerkvenopravnih strukturah in še zlasti po uspeli prenovi vsega cerkvenega, verskega in nravnega življenja. Cesar Jožef II. je v času razsvetljenstva in jurisdikcionalizma škofijo sicer zatrl, toda zgodovinska navezanost na versko in kulturno središče v Gorici, spomin na velikega nadškofa Attemsa in stvarne verske potrebe so gor. nadškofijo, dasi s skrčenim ozemljem, ponovno priklicale v življenje.

Attemsovi objavljeni spisi: govor ob prenosu relikvij v goriško stolnico Homilia in translatione S. Reliquiarum, Goritiae 1756 (tudi v Škofijskem letopisu 1846, XV–XVII); Officia propria Sanctorum, Goritiae 1759; zadnje pastirsko pismo Attemsova duhovna oporoka (Kociančič, Historia Archid. 81–87); slovenska cerkvena govora: Na praznik Karmelske Matere božje na Kapeli (R. Klinec, Marija v zgodovini Goriške, Gorica 1955, 72–74) in Na praznik Marijinega Imena v Kanalu (ZD 1853, 107, 110); Una predica in friulano (Ce Fastu? Udine 1964, n. 1–6).

Prim.: Dokumenti in arhivalije v NadškAGor in semeniški knjižnici v Gor.; StatusGor: 1841, 11; 1842, 11; 1843, VIII in XVI–XIX; 1844, X; 1845, 15; 1846, VIII in XV; Angelico da Sassuolo, Saggio di Panegirici, orazioni funebri ed accademiche di alcuni celebri oratori cappuccini, Trento 1777, 247–53; F. A. Bisiach. Le origini della stampa a Gorizia, Gorizia 1937; C. Bozzi, Il Monte di pietà e la Cassa di Risparmio di Gorizia, Gorizia 1967; Claricini, 345, 349, 353, 386; Czoernig, 1969, 768; Della Bona, passim; Ivan Gruden, VI, 966; Guelmi, Storia genealogica–cronologica degli Attems Austriaci, Gorizia 1783; Kociančič, Historia Semin., 4; Kociančič, Historia Archid., 69; G. Manzini, L'arte della stampa a Gorizia nel sec. XVIII, StudG 1953, 85–105; C. Morelli, III, passim; Paschini, III, 285; F. Seneca, La fine del Patriarcato Aquilejese, Miscellanea di Studi e Memorie, IX, parte II, Venezia 1954, 50; F. Spessot, L'erezione di un Seminario »a parte imperii« v Aquileia Nostra 1938, 3–20; Zgodovina goriške nadškofije, Gor. 1951, 37; Alessandra Militello, Carlo Michele Attems, primo Arciv. di Gorizia, Trieste 1972/73 (diplomska naloga).

R. K.

Klinec, Rudolf: Attems, Karel Mihael, grof, nadškof, metropolit (1711–1774). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi917659/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (16. januar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 1. snopič A - Bartol, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1974.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine