Artač, Ivan (1921–2005)

V Ljubljani je obiskoval klasično gimnazijo (maturiral 1942) in študiral na pravni fakulteti, vendar študija ni končal. Kot privatist je dokončal učiteljišče v Gorici (1946), nato je študiral na pravni fakulteti v Trstu (1952–57), kjer je 1957 diplomiral. Strokovni izpit za poučevanje slovenščine, zemljepisa in zgodovine na nižji srednji šoli je opravil 1959, strokovni izpit za poučevanje gospodarskega zemljepisa pa 1971 na trgovski akademiji. Kot učitelj je služboval na osnovnih šolah Kanal ob Soči (1946–47), Nabrežina (1947–48), Žavlje (1948–49), Sv. Ivan v Trstu (1949–51) in na srednjih šolah Rojan (1951–53), Prosek (1953–54), Dolina (1954–56, 1960–61, 1970–72), Opčine (1958–60, 1961–70, 1988–90), Sv. Jakob v Trstu (1972–79), Tehnični zavod v Trstu (1979–81, 1983–85) in Prosek (1985–88). Upokojil se je 1990. Vrsto let je bil odbornik in nekaj let predsednik Dobrodelnega društva v Trstu. Vodil je poletne šolske kolonije na Repentabru, Nabrežini in v Dragi.

Uveljavil se je kot avtor in soavtor slovenskih učbenikov za srednje šole na Tržaškem. Zlasti učbenikom za zgodovino Človek in čas je bila kritika zelo naklonjena. Sodeloval je pri ustanovitvi šolskega mesečnika Leteči zmaj na srednji šoli na Opčinah, ki ga je 1963–70 tudi urejal. Pisal je krajše pripovedne spise in reportaže in jih objavljal v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe (mdr.: Mož s kamnom, 1981; Openski tramvaj, 1983; Kadar se lastovica ne vrne, 1984; Poletna srečanja, 1986; Prebrisani Tomek, 1989; In sneg je pobelil naš dol, 1992; Dedek Boštjan, 1995; Reci, da si mi brat, 1997; Krpanov rod je krepak, 1999), Gospodarstvu in Mladiki. Napisal in priredil je več ljudskih iger. Po Grimmu je 1950 priredil pravljično igro v štirih delih Janko in Metka, ki je doživela več uprizoritev v Trstu, Rojanu in Zgoniku. 1968 so na Opčinah ob 100-letnici tamkajšnje čitalnice igrali njegovo veseloigro Pepče se ženi. Za veseloigro Rdeča črta čez ograde je 1978 na natečaju društva Tabor prejel prvo nagrado, 1987 pa na natečaju za veseloigro v primorskem narečju istega društva za igro Trubadur z vrtnico tretjo nagrado. 1985 so na Repentabru uprizorili njegovo igro Blagovestnika z Vzhoda ob tisočletnici smrti sv. Metoda in z njo gostovali tudi v Komendi pri Kamniku. Dramska prizora Dolgolasec (1969) in Marko sanja v pravljicah (1973) sta bila objavljena v Pastirčku. Z režijo dramskih prizorov se je začel ukvarjati že takoj po vojni. 1949 je režiral igro Josipa Ribičiča V kraljestvu palčkov. Sledile so režije treh iger Alojza Cijana (Plastenka, 1965; Iznajdba, 1966; Slana voda, 1968) ter iger Cveta Golarja (Vdova Rošlinka, 1969), Branislava Nušića (Žalujoči ostali, 1970) in Kristine Brenk (Igra o bogatinu in zdravilnem kamnu, 1973). Poleg dramskih del je ob različnih priložnostih (npr. ob 100-letnici rojstva Otona Župančiča, ob poimenovanju srednje šole pri Sv. Jakobu po Ivanu Cankarju) zrežiral obsežne recitale. Uveljavil se je tudi kot sodelavec Radia Trst. Kot igralec in član Radijskega odra je v obdobju 1954–60 nastopil več kot 400-krat; bil je honorarni sestavljalec in pisec besedil glasbene oddaje Glasba po željah (1952–72), v sklopu Radijske univerze pa je oblikoval tri cikluse polurnih predavanj iz obče zgodovine in upravne ureditve Italije. Ob različnih obletnicah je za zamejske Slovence pripravil več kot dvajset predavanj in nastopov. Sodeloval je tudi pri Krajevnem leksikonu Slovencev v Italiji. 1996 je izšla njegova knjiga Trubadur z vrtnico, ki je bila zbirka treh odrskih del: naslovne, Rdeča črta čez ogrado in Pepče se ženi. V njih opisuje življenje na Opčinah pred stoletji in v polpretekli zgodovini. Po upokojitvi je izdal dve knjigi, ki sta obsegali spomine in razmišljanja. Prva, Nebo je žarelo, je izšla ob njegovi 80-letnici, druga, Zaraščene stezice, pa je izšla šele po njegovi smrti. To je bila zbirka štiriindvajsetih črtic, ki zajemajo dogodke iz njegovega življenja od otroštva v Sloveniji do izkušenj zrelega človeka, ki deluje v zamejstvu. Njegovo pedagoško in vsestransko kulturno-prosvetno delo je dragocen prispevek k ohranjanju slovenske manjšine v Italiji. Pod deli, ki jih je pošiljal na natečaje, se je podpisoval s psevdonimoma Beli trn in Sigma.

Artač Ivan, šolnik in prosv. delavec, r. 7. avg. 1921 v Notranjih Goricah pri Lj. Oče Jožef, železničar, mati Ivana Plestenjak. Osn. š. na Brezovici pri Lj., klas. gimn. v Lj. (1942), učiteljišče kot privatist v Gor. (1946), doktorat iz polit. ved na univ. v Trstu (1957), strok. izpit za poučevanje slov. na sred. šoli (1959) in zemlj. na trg. zavodu (1971). Poučeval je na osn. š.: Kanal ob Soči (1946–47), Nabrežina (1947–48), Žavlje (1948–49), Sv. Ivan – Trst (1949–51); na sred. šolah: Rojan (1951–53), Prosek (1953–54), Dolina (1954–56), Opčine (1958–60), Dolina (1960–61), Opčine (1961–70), Dolina (1970–72), Sv. Jakob (1972 dalje). Napisal je dramska dela: Janko in Metka, pravljična igra po Grimmu v 4 dej. (1948 – večkrat igrana ob zaključku šole); Pepče se ženi, veseloigra iz nekdanjih časov na Opčinah v 2 dej. (1968 – nagrajena na radijskem natečaju za sobotne veseloigre l. 1969); Rdeča črta čez ograde, veseloigra v 3 dej., zajeta iz časov, ko so razlaščali zemljo za železnico (1973 – 1. nagrada PD Tabor na Opčinah). V Pastirčku sta izšli mlad. igrici Dolgolasec (1969) in Marko sanja o pravljicah (1973). Aktivno je sodeloval pri šol. prireditvah, pri oddajah Radio za šole ter režiral več iger za mladino in odrasle (Ribičič-Grbec: V kraljestvu palčkov, Artač-Grimm: Janko in Metka, Cijak: Plastika, Iznajdba, Slana voda, Artač: Pepče se ženi, Golar: Vdova Rošlinka, Nušić: Žalujoči ostali, Brenkova: Pravljica o bogatinu in zdravilnem kamnu). Od 1954–60 je bil član Radijskega odra. Sodel. je pri sestavi dveh zgod. učbenikov za sred. šole: Zgodovina I. del (Artač, Kodrič, Jelinčič, Rebula, Tul – Opčine 1964), III. del (Artač, Kodrič – Opčine 1966). Od 1963–70 je urejal ciklost. mesečnik Leteči zmaj, list za dijake sred. šole na Opčinah. Občasno sodeluje pri radiu in Gospodarstvu. Prejel 1. nagrado na natečaju PD Tabor.

Prim.: 20 let Radijskega odra, Trst 1966; (F. Jeza): Pogovor s prof. Ivanom Artačem, NL 1968, št. 715 (10. okt.) s sl.; Opčine so proslavile 100-letnico čitalnice, PDk 1968, št. 225 (1. okt.); M. Jevnikar: Radijske nagrade za izvirne igre, LitV 1968/69, št. 2, 54; V. Beličič: Zakaj nas je razveselila prireditev openske sred. šole S. Kosovel, Gospodarstvo 1968, št. 692 (31. maj); Janko in Metka sta razveselila otroke in odrasle, PDk 1951, št. 150 (27. jun.); Izid natečaja PD Tabor, PDk 1973, št. 151 (1. jul.).

Jem.