Novi Slovenski biografski leksikon

Po osnovnem šolanju je 1925 v Gradišču ob Soči (šolski nasadi) končal prvi tečaj iz sadjarstva, nato še tečaje v Gorici na slovenski kmetijski šoli (tedaj že močno okrnjeni; učitelji Anton Podgorni, Josip Rustja, Just Ušaj) ter 1926–27 vinarsko in sadjarsko šolo v Mariboru. Vrnil se je v Gorico in dobil službo na kmetijskem inšpektoratu. V Bistrenici pri Demir Kapiji (Makedonija) se je naselil 1931, tam delal kot kolonist v sadjarstvu Vardarske doline in zasadil prvi breskov nasad v Makedoniji. Zaradi malaričnega podnebja se je moral 1933 vrniti na Goriško. Na srednji kmetijski šoli v toskanski Pistoii (Regio osservatorio di frutticoltura) je 1934–38 opravil več sadjarskih tečajev, ob tem pa služboval kot sadjar-mojster in delovodja na furlanskih plantažah in v pokrajinskem inšpektoratu za kmetijstvo v Gorici. Kot zavednega Slovenca so ga Italijani 1942 internirali v kazenski delovni bataljon v Potenzi, po kapitulaciji Italije se je priključil bojem na »goriški fronti«, nato do 1945 iz zaledja vodil odsek 9. korpusa za prehrano borcev. Po priključitvi Slovenskega primorja je prevzel mesto načelnika pri okrožnem odboru za Goriško, kmalu zatem načelnika gospodarske komisije za 6. območje. Poverjenik za kmetijstvo pri okrajnem ljudskem odboru Gorica v Ajdovščini je postal 1947, 1949 pa referent za sadjarstvo pri Okrajni zadružni zvezi v Novi Gorici. Služboval je tudi na Zavodu za obnovo sadovnjakov in vinogradov in na Poslovni zadružni zvezi v Gorici. Od 1960 do upokojitve 1966 je delal v Kmetijski zadrugi Nova Gorica. Na teh mestih je vodil obnovo sadovnjakov in vinogradov v Spodnji Vipavski dolini in Brdih.

Napisal je prvo slovensko knjigo o breskvah Kako gojimo breskve (1940, soavtor Tone Bantan). Po drugi svetovni vojni je pošiljal strokovne članke v Jadranske novice, Primorske novice, Primorski dnevnik idr.

Za prizadevanje in dosežke pri uvajanju sodobnega sadjarstva ter novih sort je prejel več priznanj: zaslužni član Kmetijske zveze inženirjev in tehnikov (1968), častni član Sadjarskega društva Slovenije (1973), plaketa Zadružne zveze Slovenije (1979), red zaslug s srebrnimi žarki (1968), priznanje slovenskega in jugoslovanskih narodov za boj proti fašizmu 1941–45 (1969).

Viri in literatura

  • Biotehniška fakulteta v Ljubljani, arhiv katedre za sadjarstvo.
  • Podatki hčerke Vande (Volčja Draga).
  • PSBL
  • Poskusna gesla za novi SBL, Ljubljana, 2000.
  • France Adamič: Goriški sadjarji – pionirji jugoslovanskega sadjarstva, Naš vrt, 1966, 148–149.
  • Dušan Modic: Evgen Arčon, Sodobno kmetijstvo, 1979, št. 7/8 (ovitek).
  • France Adamič: Gvido Vesel in goriški sadjarji, V spomin Gvida Vesela in goriških sadjarjev : vzgoja in obrezovanje sadnega drevja. Ljubljana-Krško, 1987, 8.
Adamič, France: Arčon, Evgen (1908–1979). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi917649/#novi-slovenski-biografski-leksikon (16. julij 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Primorski slovenski biografski leksikon

Arčon Evgen, sadjar, r. 4. febr. 1908 v Volčji dragi Antonu in Rozaliji Nardin. Leta 1925 je dokončal kmetijski tečaj v Gradišču, l. 1926–27 pa sadjarsko-vinarsko šolo v Mariboru. Vrnil se je na Primorsko in dobil delo na kmetijskem inšpektoratu v Gor. Kasneje se je izpopolnjeval na raznih tečajih za vzgojo breskev in hrušk v Pistoii v l. 1933, 1935 in 1938 (Regio osservatorio di frutticoltura). Na razne tečaje po Primorski je spremljal Verbija (Verbiča), da je slovensko tolmačil, kar je Verbi italijansko govoril. Kot kolonist se je kasneje naselil v Bistrenici (Makedonija), kjer je s sodelavci zasadil prvi plantažni breskov nasad, vendar se je zaradi nezdravega podnebja moral vrniti na Goriško, kjer je sorojakom pomagal s krajšimi tečaji za obrezovanje in varstvo nasadov. L. 1942 je bil poslan v kazenski bataljon, po kapitulaciji Italije odšel v NOV, po vojni pa skoro dve desetletji gojil in vodil največje plantažne nasade na Goriškem in v Brdih, tako na Biljenskih gričih, 1955–56 v Šempetru poskusni nasad novih vrst (sort) sadja (breskev, hrušk) in trt, ki so jih dobivali iz Italije, Francije in Amerike. Napisal je knjižico Kako gojimo breskve, Ljubljana 1940, pisal tudi v strokovne revije.

Prim.: France Adamič, Delež primorskih Slovencev v jugoslovanskem sadjarstvu…, Srečanja IV/1969, 20, 25; SV 1940, 80; SVV 1953, 74–5; krstne matice.

Brj.

Brecelj, Marijan: Arčon, Evgen (1908–1979). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi917649/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (16. julij 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 1. snopič A - Bartol, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1974.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine