Novi Slovenski biografski leksikon

Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju Gorje. Ko je bil oče ob začetku prve svetovne vojne mobiliziran in ob koncu vojne razglašen za pogrešanega, je mati ostala sama s petimi otroki, ki so ji pomagali pri vzdrževanju družine. Ker ni imel možnosti nadaljnjega izobraževanja, se je izučil za mizarja in opravljal ta poklic; bil je tudi aktiven v raznih kulturno-izobraževalnih združenjih v Gorjah. V času vojaške službe se je navdušil za delo med katoličani vzhodnega obreda, predvsem v Makedoniji. 1926 je odšel v Torino, kjer je v salezijanskem zavodu Foglizzo Canavese začel nižjo gimnazijo, nadaljeval jo je v salezijanskem zavodu Veržej in opravljal izpite na državni gimnaziji v Mariboru. Že kot odrasel je vstopil v frančiškanski red v Benetkah (1930), naredil preproste redovne obljube v S. Pancrazio di Barbarano (1931) in slovesne obljube v Rimu (1935). Višjo gimnazijo in filozofijo je študiral v frančiškanskih šolah v Benetkah, Padovi in Kopru. Da bi se pripravil na delo v misijonih, je odšel v Rim, kjer je na frančiškanski fakulteti Antonianum obiskoval študij teologije (1933–35). Ker so takrat frančiškani iskali prostovoljce za delo na nemirnem Bližnjem Vzhodu, se je Ambrožič javil. 1935 je odšel v Palestino, tam nadaljeval teološki študij (1935–37) in bil ordiniran 1937 v Nazaretu. Do smrti je bil član beneške frančiškanske province. Kot duhovnik je vse življenje deloval v kustodiji Svete dežele, na več frančiškanskih postojankah v Palestini in v Egiptu. Najprej je bil krajši čas v samostanu pri Božjem grobu v Jeruzalemu (1937–38) in nato odšel v Egipt, kjer je deloval med slovenskimi izseljenkami. Živel je v mestih Aleksandrija (1938–42) in pri sv. Jožefu v Kairu (1943–62), kjer je nasledil frančiškana Evgena Stanéta (umrl 2. februarja 1942). Ob sodelovanju s slovenskimi šolskimi sestrami, ki so imele v Egiptu skupnosti v Aleksandriji (od 1908) in v Kairu (od 1928), so bili slovenski frančiškani nosilci pastoralnega dela med slovenskimi rojaki in rojakinjami. V frančiškanski skupnosti v Kairu je Ambrožič skrbel za slovenska dekleta, ki so delala kot kuharice, pestunje in gospodinjske pomočnice v premožnejših družinah. Aleksandrinke, kot so jih imenovali, so prihajale zlasti s Primorske. Zbirale so se pri slovenskih šolskih sestrah v Garden City blizu Kaira. Znanje jezikov je Ambrožiču omogočilo, da je pastoralno deloval tudi med hrvaškimi in italijanskimi priseljenci. Pomagal jim je pri uveljavljanju njihovih pravic, sodeloval pri skupnih prireditvah in organiziral družabna srečanja. Ob posebnih priložnostih se je zbralo tudi do 500 Slovencev (takrat je slovenska kolonija štela nad tisoč ljudi). Pogosto je reševal velike stiske, v katerih so se znašla dekleta. Ohranil je natančne popise vseh sredstev, ki jih je razdelil mednje. Takšno delo je opravljal do 1941. Po zlomu Jugoslavije je v Egiptu nastala večja skupnost slovenskih beguncev in vojakov; med vojno je posebno pozornost namenjal organiziranju pastoralnega dela med primorskimi fanti in možmi, ki so bili mobilizirani v italijansko vojsko in po njeni kapitulaciji prišli pod oblast zaveznikov. Krajši čas je opravljal naloge vojaškega kurata jugoslovanskega kraljevega gardnega bataljona, ki je bil v sestavu VIII. armade. Med vojaki je deloval tudi ob koncu vojne. S poznanstvi je mnogim pomagal, da so lažje dobili vstopna dovoljenja za naselitev v Argentini. Po vojni je bil predstojnik frančiškanskega samostana in župnik v kraju Muska, starem predelu Kaira, kjer v okviru samostana deluje frančiškanski biblični inštitut. Tu se je posebej zanimal za stara koptska besedila. Gradivo je zbiral še v arhivih iste Cerkve v Nitri, Tebaidi, Assuanu, pri Sv. Katarini pod Sinajem in na Sinaju. Ko se mu je 1963 začelo slabšati zdravje, je razmišljal o vrnitvi v domovino, vendar je vodstvo frančiškanske skupnosti sprejelo drugačno odločitev. V Palestini je po vrnitvi deloval v frančiškanski skupnosti Tiberija ob Genezareškem jezeru (1965–70), kjer je bil župnik, zadnje leto je preživel v Betfagi na Oljski gori.

Življenje med versko in etnično različnimi prebivalci mu je omogočalo, da je v frančiškanskem duhu deloval na področju medverskega dialoga in iskal nove možnosti sodelovanja. Posebno pozornost je namenjal raziskovanju krajev, povezanih z bibličnimi dogodki. Bil je dober poznavalec Vzhoda; že v času teološkega študija je našel in izkopal starokrščansko podzemeljsko svetišče pri vasi Beit Bahur na Pastirskem polju pri Betlehemu. Različne skupine romarjev in drugih obiskovalcev so ga cenile kot razgledanega vodnika. Za slovenske in druge slovanske romarske skupine si je vedno vzel čas, bil jim je zanimiv in zanesljiv vodnik. Čeprav je bil velik del življenja daleč od doma, je ohranjal stike z domačimi in s slovenskimi frančiškani. V domačo župnijo je prišel za srebrno mašo 1962. 1970 je zadnjič obiskal domači kraj.

Zgodovinske odlomke o domači župniji Gorje je objavil v knjigi Gorje (Kairo, 1958). V času delovanja v Kairu mu je patriarh sirsko-katoliške Cerkve, kardinal Ignacij Gabriel Tappouni, podelil naslov kornega škofa (1947) – doslej je edini Slovenec, ki je dobil takšno odlikovanje. Gre za odlikovanje, ki ga vzhodne Cerkve podeljujejo neškofom; posameznikom daje določene pravice v cerkvenih občestvih, med drugim da nosijo slovesni naprsni križ in posebno pokrivalo. Za delo med slovenskimi izseljenkami mu je jugoslovanska država 1939 podelila viteško medaljo jugoslovanske krone, 1944 pa ga je kralj Peter II. odlikoval z izredno medaljo za delo na dobrodelnem področju. Z namenom, da bi pripravil knjigo Slovenci v Sveti deželi, je začel zbirati gradivo o navzočnosti Slovencev v Palestini, predvsem v redovnih skupnostih, o slovenskih rektorjih avstro-ogrskega romarskega hospica in o vseh Slovencih, ki so kdaj poromali na Sinajsko goro.

Viri in literatura

  • NŠAL, matične knjige župnije Gorje.
  • Frančiškanski provincialni arhiv v Ljubljani, spisi iz arhiva beneške frančiškanske province.
  • PSBL.
  • Ivan Rupnik, Od mizarja do kornega škofa, Družina, 20, 1971, št. 2, 7; št. 3, 3.
  • Dorica Makuc, Aleksandrinke, Gorica, 1993, 153–157.
Kolar, Bogdan: Ambrožič, Jozafat, korni škof (1903–1970). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi917632/#novi-slovenski-biografski-leksikon (18. januar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Primorski slovenski biografski leksikon

Ambrožič Jozafat OFM (pri krstu: Janez), korni škof in slovenski dušni pastir v Egiptu in Sveti deželi, r. 24. avg. 1903 v Gorjah pri Bledu Vincencu in Mariji Pretnar, u. 2. dec. 1970 v Jeruzalemu. Osn. š. je obiskoval v domačem kraju. Izučil se je za mizarja. Med vojaško službo je sklenil postati duhovnik in delovati v Makedoniji. 23-leten nastopi težko pot študija: nižja gimn. v salezijanskem zavodu Foglizzo Canavese (Turin), nato v Veržeju in v Mariboru. Vstopi v frančiškanski red v Benetkah (16. sept. 1930) in dokonča licej pri frančiškanih v Padovi in Kopru. V Rimu obiskuje dve leti bogoslovje v Antonianumu (1933–35); priglasi se kot prostovoljec za delovanje na Bližnjem vzhodu: odide v Jeruzalem, konča bogoslovne študije (1935–37) in je posv. v mašnika (18. 7. 1937). Nekaj časa službuje kot korar pri Božjem grobu v Jeruzalemu (1937–38) in nato odide v Egipt za dušnega pastirja primorskih deklet, ki so tamkaj služile kot kuharice, pestunje in gospodinjske pomočnice. Naseli se sprva v Aleksandriji (1938–42) in zatem pri Sv. Jožefu v Kairu (1943–62). V letih 1962–65 je župnik kairske četrti Muski in gvardijan ondotnega samostana, kateremu je priključen sloviti Biblijski zavod. Ko nevarno zboli, mu predstojniki poverijo lažje službe v Sv. deželi: župnik v Tiberiadi ob Genezareškem jezeru (1965–70) in nekaj mesecev župnik v Betfagi na Oljski gori v Jeruzalemu.

Svoje najboljše sile je A. posvetil primorskim Slovencem: kot dušni pastir je deloval med dekleti, ki so se po prvi vojni zlasti z Vipavskega izseljevala v Egipt, kasneje med vsemi jugoslovanskimi naseljenci. Slovenska kolonija je štela nad tisoč oseb. Ko so zavezniki po porazu Italije v zadnji vojni odpeljali na Srednji vzhod primorske fante in može, ki so jih bili fašisti vtaknili v »specialne bataljone« ali internirali na Siciliji in v Južni Italiji, je A. brž raztegnil tudi nanje svojo dušnopastirsko oskrbo. Imenovali so ga za vojnega kurata jugoslovanskih vojnih edinic v sklopu zavezniške armade na Srednjem vzhodu.

Bil je velik poznavalec Vzhoda: stalno je brskal po arhivih koptskih samostanov v Nitri, Tebajdi, Assuanu, pri Sv. Katarini pod Sinajem in na Sinaju. Že kot bogoslovec je našel in izkopal starokrščansko podzemsko svetišče pri vasi Beit Bahur v okolici Betlehema. Slovenskim biblicistom in romarjem je bil zanesljiv vodnik po svetih krajih. V ekumenskem duhu je vzdrževal prijateljske stike s pravoslavnimi, kopti in mohamedanci.

A. je menda edini Slovenec, ki je dosegel čast »kornega škofa«, tj. najvišje odlikovanje, ki ga vzhodne Cerkve dajejo neškofom. Sirsko-katoliški patriarh kard. Tappouni ga je imenoval za kornega škofa (10. 9. 1947) in škof M. Bakhacke mu je podelil obredni opatski blagoslov. Bil je tudi odlikovan z viteško medaljo jugoslovanske krone (1939) ter z izredno medaljo kralja Petra II. za dobrodelne zasluge (1944).

A. je objavil zgodovinske odlomke gorjanske župnije v knjigi Gorje, El Kahira, 1958; zbral je tudi podatke o vseh slov. redovnikih, ki so delovali v Palestini, o vseh slov. rektorjih avstroogrskega hospica in celo o vseh Slovencih, ki so kdaj romali na Sinajsko goro z namenom, da jih objavi v posebni knjigi »Slovenci v Sveti deželi«.

Prim.: KatG št. 8 20. jan. 1966 in 7. jan. 1971; Družina 1973. št. 3 (s sl.); Acta Custodiae Terrae Sanctae, S. Salvatore, genn. marzo 1971, 70; osebno dopisovanje.

R. K.

Klinec, Rudolf: Ambrožič, Jozafat, korni škof (1903–1970). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi917632/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (18. januar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 1. snopič A - Bartol, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1974.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine