Novi Slovenski biografski leksikon

Rodil se je v družini brez verske tradicije. Osnovno šolo je obiskoval v Trstu, ob stiku s kapucini samostana na Montuzzi je pri njem dozorela odločitev za duhovništvo. Ob spodbudi p. Arcangela da Camerina je 1898 vstopil v kapucinsko semenišče v Veroni, kjer je obiskoval tudi gimnazijo. Filozofske in bogoslovne vede je obiskoval v Vidmu, Padovi in Benetkah. V noviciat je vstopil 1902 v kraju Bassano del Grappa in si izbral ime Giacinto, krstno ime kapucinskega brata Andrea Longhina, ki je bil takrat škof v Trevisu. 1903 je položil začasne zaobljube, pet let kasneje večne. V duhovnika ga je 1909 v Benetkah posvetil patriarh, kardinal Aristide Cavallari. Predstojniki so ga usmerili najprej v profesuro: od 1910 je bil profesor v kapucinskem semenišču v Veroni, profesor logike na frančiškanskem inštitutu v Thienah, končno ravnatelj in profesor filozofije na inštitutih v Thienah, Padovi in Vidmu (1912–20). Od 1919 je prejemal čedalje zahtevnejše zadolžitve: bil je definitor (svetovalec) in zatem prvi definitor (1931) kapucinske beneške redovne province in provincialni predstojnik (1932–35). Kot glavni vizitator misijonov v Braziliji (Sao Paolo in Rio Grande do Sul) je nadzoroval reorganizacijo tamkajšnjih samostanov, ki so skrbeli za duhovno in kulturno rast mladine. Julija 1924 mu je škof Adrie, mons. Anselmo Rizzi, zaupal župnijo Marije Device vnebovzete v Adrii. Kot župnik je poskrbel za povečanje župnijske cerkve, predvsem pa je zastavil široko pastoralno delo: od Katoliške akcije do verouka, od župnijske šole do kinodvorane in gledališča, vse do moškega patronata in oratorija. Decembra 1937 ga je papež Pij XI. imenoval za škofa v škofiji Chioggia, kar izpričuje ugled, ki ga je Ambrosi užival pri samem vrhu cerkvene hierarhije. Škofovsko posvečenje je prejel februarja naslednje leti. V Chioggi je pod geslom Iustitia et pax (Pravičnost in mir) škofoval skoraj štirinajst let. Po kapitulaciji Italije si prizadeval omiliti posledice nemške zasedbe, v povojnem obdobju se je zavzemal za zapostavljene družbene razrede, predvsem delavce. Pod njegovim vodstvom je duhovščina odigrala pomembno vlogo pri obnovi demokratičnega javnega življenja: organizirala je Društva italijanskih krščanskih delavcev (Associazioni cristiane lavoratori Previtaliani), t. i. mestne odbore (Comitati Civici), Papeško komisijo za oskrbo. Z enako vnemo je Ambrosi skrbel za izobrazbo duhovščine, zidavo cerkva, vrtcev in mladinskih domov, spodbujal pobožnost vernikov z romanji, obhajanjem jubilejev in evharističnih kongresov. Izkazal se je tudi med poplavo Polesina novembra 1951. Ob smrti goriškega nadškofa Carla Margottija, ga je Sveti sedež imenoval najprej za apostolskega administratorja (julij 1951), nato za rednega goriškega nadškofa (november 1951). Ambrosi je bil slovesno ustoličen na dan goriških zavetnikov sv. Hilarija in Tacijana, marca 1952, ko so bile simbolno razgrnjene tudi oglejske relikvije. V prvem pastoralnem pismu (februar 1952) je predstavil program in za izhodišče izbral oglejsko dediščino ter geslo Ut omnes unum sint (Da bi bili vsi eno). Klic k enotnosti je bil potreben za škofijo, v katero so zarezale meja in nasprotujoče si ideologije, ki so Evropo delile na dva bloka. Prvi konkreten korak k enotnosti se je ponudil ob praznovanju dvestoletnice nadškofije (1952–53), ki je doseglo vrh z dekanijskimi evharističnimi kongresi in škofijskim evharističnim kongresom (junij 1953), katerega se je udeležil tudi tedaj pomemben član rimske kurije, kardinal Eugène Tisserant. Goriška škofija se je odzvala na vabilo papeža Pija XII. in obhajala Marijino leto (1953–54). Enako pobožnost je škofija izkazala tudi julija 1959, ko je gostila podobo Fatimske Matere božje – imenovali so jo »romarska Marija« – in privabila številne slovenske vernike z onstran meje. Ambrosi je dal postaviti nove cerkve (Rojce, Fossalon, Jazbine, Terranova pri Isoli Morosini, Tržič), pospeševal zidanje župnijskih domov in stavbo mladinske počitniške kolonije (Forni di Sopra); podpiral je tudi misijonsko dejavnost, ki se je razcvetela z delom njegovih naslednikov. Spodbujal je duhovne poklice in sledil razvoju semenišča; veliko pozornost je posvečal laikom, podpiral je po župnijah razvejano Katoliško akcijo in Društva italijanskih krščanskih delavcev, saj je prepričano zagovarjal katoliško prisotnost v delavskem okolju. Na pobudo mons. Oliviera Foschiana, župnika v Tržiču (Monfalcone), je ustanovil apostolat za delavce tamkajšnje ladjedelnice. Na politični ravni je obsodil materializem marksističnega porekla in podpiral t. i. mestne odbore, ki so si prizadevali povezovati katoličane v okviru Krščanske demokracije (Democrazia Cristiana) ne glede na narodne in programske razlike in brez kompromisov s strankami, ki so zagovarjale tudi blage oblike marksizma. Pozoren je bil tudi do medijev in je ponovno ustanovil katoliški tednik Voce Diocesana, ki je v začetku izhajal s tednikom Familia Cristiana. V odnosih do slovenskih vernikov, teh naj bi bilo približno 25.000, je Ambrosiju uspešno pomagal kancler mons. Rudolf Klinec, ki ga je nadškof cenil zaradi duhovnih in človeških vrlin. Čeprav ni govoril slovensko, si je prizadeval spoznati, spoštovati in spodbujati stvarnost, običaje in verske navade slovenske narodne skupnosti: udeležil se je evharističnega kongresa Štandreške dekanije, na Jazbinah ustanovljeno dušnopastirsko središče je zaupal slovenskim duhovnikom, predsedoval je nabirki denarja in gradnji Katoliškega doma v Gorici, ki ga je blagoslovil februarja 1962. Ambrosi je bil tudi dovzeten za prošnje, ki so mu jih naslavljali duhovniki in verniki tistih dekanij, ki so po razmejitvi pripadali Jugoslaviji. V poslovilnem pastoralnem pismu (april 1962) je slovenske vernike spodbudil »naj ohranijo in okrepijo zgledno strnjenost slovenskih družin, ki naj postanejo templji Sv. Duha po zgledu Sv. Družine«. Zaradi napora, ki ga je terjalo apostolsko delo, je večkrat ponudil svoj odstop, ki ga je Sv. sedež naposled sprejel februarja 1962 in Ambrosija prestavilo na naslovno škofijo Anhialos. V Gorici je ostal kot apostolski administrator do meseca maja, nato se je vrnil v samostan v Thiene. Udeležil se je prvih treh zasedanj II. vatikanskega ekumenskega zbora. Vzdrževal je tudi stike z bivšimi goriškimi verniki, dopisoval se je z mons. R. Klincem in bil tudi pokopan v goriški stolni cerkvi. Pred smrtjo je ponovno pozval slovenske in italijanske vernike k skupnemu delu za dobrobit škofije. Bil je bistrega uma, krotkega in dobrega značaja in se je zato takoj priljubil tistim, ki so ga spoznali. Viri so si složni v oceni, da je njegovo življenje potekalo v duhu frančiškanske karizme.

Viri in literatura

  • Archivio Curia Arcivescovile di Gorizia, fondo Arcivescovi, Ambrosi, buste 1–4.
  • PSBL.
  • Pastoralna pisma v Folium Ecclesiasticum Archidioeceseos Goritiensis, 1951/62.
  • Giubileo sacerdotale di S. E. monsignor Giacinto Giovanni Ambrosi : Arcivescovo di Gorizia : 1909–1959, Voce Diocesana, 2, 1959 (posebna izdaja).
  • Voce Diocesana (Gorica), 5, 1962, 20.
  • Madonna dell’Olmo, 9, 1963, 2.
  • Madonna dell’Olmo, 11, 1965, 10.
  • Katoliški Glas, 17, 1965, 40.
  • Voce Isontina (Gorica), 2, 1965, 39.
  • S. E. monsignor Giovanni Giacinto Ambrosi, arcivescovo di Anchialo, già vescovo di Chioggia e arcivescovo di Gorizia 1887–1965, ur. p. Arturo M. di Carmignano di Brenta, Venezia-Mestre, 1967.
Plesničar, Marco: Ambrosi, Giacinto, nadškof (1887–1965). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi917627/#novi-slovenski-biografski-leksikon (18. april 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Primorski slovenski biografski leksikon

Ambrosi (Ambrožič, Ambrosich) Giacinto Giovanni, dvanajsti goriški nadškof, r. 29. jan. 1887 pri Sv. Jakobu v Trstu strojniku Ivanu in Mariji Sbisà (Sbiša), u. v Thiene 26. sept. 1962 (op. ur.: 26. sept. 1965). Pokopan je v goriški stolnici tik nadškofa Rudlofa Edlinga (30. sept. 1962). Osn. š. je obiskoval v Trstu in stopil 1899 v kapucinsko semenišče v Veroni, čez tri leta v noviciat v Bassano del Grappa in tu položil redovne obljube (7. maja 1903). Gimnazijo je obiskoval v kapucinskih semeniščih v Veroni in v Bassanu, filozofske in bogoslovne vede v Vidmu, Padovi in Benetkah. Po slovesnih redovnih zaobljubah (8. dec. 1908) ga je beneški patriarh kard. Cavallari posvetil v mašnika (10. avg. 1909). A. je postal sprva profesor leposlovja v semenišču v Veroni, vodja licejskega študentata v Thiene in profesor filozofije v kapuc. semen. v Padovi in Vidmu; zatem definitor (svetovalec) kapucinske beneške redovne province (1919) in končno prvi definitor ter provincialni vikar (1932). Kot provincialni predstojnik (1932–1935) in vizitator je vršil pastoralne obiske v kapucinskih samostanih v Braziliji. Medtem je vodil župnijo Tomba pri Adriji (1923–37). Papež Pij XI. ga je imenoval za škofa v mestu Chioggia (13. dec. 1937). Tu je škofoval 14 let. Po smrti goriškega nadškofa Carla Margottija (31. jul. 1951) ga je Pij XII. imenoval sprva za ap. administratorja (31. jul. 1951) in zatem za rednega gor. nadškofa (28. nov. 1951). Slovesno ustoličen je bil 16. marca 1952. Nadškofijo je vodil 10 let. Papež Janez XXIII. je 15. febr. 1962 sprejel njegov odstop in ga imenoval za naslovnega škofa ankialskega. Dne 17. maja 1962 je odšel iz Gorice preko Trsta v Thiene, kjer je po komaj štirih mesecih umrl. Z geslom »Naj bodo vsi eno!« je začel svoje nadpastirsko delo: osebno svetost duhovnikov je naglašal kot »skrivnost« za uspešnost slehernega apostolata; preuredil je semenišče, posodobil šolski pouk, pospeševal poklice; na pastoralnih vizitacijah je spoznal podrobneje svoje škofljane in jih dvigal s pastirskimi pismi. Spoštoval je jezikovne in narodne pravice slov. vernikov. Bil je zato splošno priljubljen, še zlasti zaradi svoje ponižne skromnosti. V koraku s splošno prenovo, ki je nastopila na Goriškem po drugi svetovni vojni, je nadškof A. izpeljal večja obnovitvena dela: škofijskemu dvorcu je dozidal severno krilo; pospeševal je zidanje župnijskih dvoran in dal postaviti nove cerkve (Jazbine, Fossalon, Rojce, Terranova pri Isoli Morosini, Sv. Odrešenik v Tržiču, veličastni zvonik sv. Ambroža v Tržiču). Dogradil je mogočno stavbo mladinske počitniške kolonije v Forni di Sopra v Karniji. Pod njegovo vlado so se izpeljala v škofiji važna izredna podvzetja: zgodovinska proslava 200-letnice goriške nadškofije (1952–53); razstava cerkvene umetnosti v nadškofijskem dvorcu maja 1953; vrsta dekanijskih evharističnih kongresov, ki so se zaključili z osrednjim vseškofijskim evharističnim kongresom v Gorici (1953) ob udeležbi kard. Tisseranta; proslave »Marijinega leta« 1954 s prenašanjem kipa fatimske Matere božje po škofiji. Nadškof A. je bil pravičen do slovenskih vernikov in je poznal vse njihove potrebe in zahteve. Občudoval je slovensko vernost, poštenost in lepoto slov. petja. Zahteval je, naj se v nadškofijskih uradih uporablja tudi slovenščina. V slovenskih duhovnijah so bili nastavljeni slovenski duhovniki, tako da so imeli verniki v materinščini vso duhovno oskrbo. Aprila 1962, tik pred odhodom v pokoj, je nadškof A. naslovil na slov. vernike posebno poslovilno pismo, v katerem hvali »globoke korenine slovenske vernosti«, vse vzpodbuja, naj ohranijo »zgledno strnjenost slov. družin«. Pod njim so goriški Slovenci doživeli tri pomembnejše dogodke: evharistični kongres v Štandrežu (1953), ko je tudi nadškof spregovoril slovenski; ustanovitev dušnopastirskega središča z novo cerkvijo na Jazbinah in blagoslovitev Katoliškega doma v Gorici (febr. 1962). V duhovni oporoki je škofljanom zapisal v slovo: »Le to želim, da bi vsi poznali Kristusa in živeli v njegovi milosti!«

Prim.: LibBapt Sv. Jakoba v Trstu 1887; FoliumTerg 1938, str. 1; FoliumGor 1951–1962 in še zlasti 1965, str. 185–208; izredna izdaja Vocel 1959, št. 41; In memoriam Mons. Giacinto G. Ambrosi, Venezia 1967; KatG 1952, št. 1; 1957, št. 5 (31. 1.) s sl.; 1959, 8. X.; 1963, 30. IX,; 1965, št. 50; KolGMD 1953, 50; 1966, 159 s sl.; Klinec, GMD 199–200.

R. K.

Klinec, Rudolf: Ambrosi, Giacinto, nadškof (1887–1965). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi917627/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (18. april 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 1. snopič A - Bartol, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1974.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine