Slovenski biografski leksikon

Živic (Shivitz, Šivić) Valentin Matija, konstruktor in izumitelj, r. 12. febr. 1828 v Skopem na Krasu kmetu Josipu in Ani r. Orel, u. 19. jun. 1917 v Trstu (grob ni ohranjen). Politehniko je štud. na Dunaju, 1848 se tu kot član akad. legije udeležil marčnih dogodkov, 1850 diplomiral. Do 1855 je bil tehn. risar pri raznih industrijah (Karl Specker, Dunaj; Bolzano; J. Körösi, Andritz pri Gradcu), nato se vrnil v Skopo, načrtoval in vodil manjša tehn. dela po Krasu (stavbe, ceste, vodnjake), ob tem se seznanil in sodeloval s tvrdko Righetti iz Trsta, zlasti s sinom inž. Giovannijem Righettijem. Z inž. izpitom 1859 pri stavbnem uradu v Trstu si je pridobil pravico do samost. dela v Primorju, zaradi šovinist. pritiska pa moral obdobno prevzemati vsakovrstna dela, tudi zemljemerska (npr. izmere parcel v Podgradu v Slov. Istri, trasiranje proge Trst–Ajdovščina, 1872; narise za vknjižbo zemljišč izvajal v sloven.). Bil je tudi uradni cenilec za odškodnine pri gradnji železnic (Reka–Zgb, po Slavoniji) in za požarne škode (1881 gledališče v Splitu, otok Krf). 1873 je ustan. podjetje Schivitz & Comp. (družabnika ing. Morath in Frid. Schnabl), ki je trgovalo s tehn. predmeti, načrtovalo in gradilo tovarne, mline, vodovode ip. (gl. Leuchs Adressbuch, knj. 16, Nürnberg 1896–902, 21). Največji podvig je izvedba celotnega vodovoda na Cetinju 1890–1; prejel je odlikovanje črnogorskega Danilovega reda IV. 1898 je podjetje prepustil družabniku Schöffmannu.

Veliko se je ukvarjal s tehnol. vprašanji, arhiv patentnega urada na Dunaju (Oesterr. Patentamt) hrani enajst Ž-evih patentov: odprto ognjišče za koks (1868), vodna turbina (1870), kalorifer (1871), črpalka za vino (1878), stroj za drobljenje koksa (1888), razprševalec žvepla (1892), ustnik za trtno škropilnico (1892), ročna škropilnica proti peronospori (1892, komercialno najuspešnejša), izpopolnjeni ustnik za škropilnico (1895), plug za težko dostopne terene (1903), ventil za izenačevanje pritiskov (1903).

Pionirskega pomena je Ž-jevo ukvarjanje z letalstvom, četudi njegov model ni vzletel nikoli. Ko so kovači Bavčarji 1866–9 v Lokavcu pri Ajdovščini preskušali svoje, prvo pri nas znano letalo, je Ž. v neposredni bližini gradil žago, kar odpira domnevo, da se je ob njih navdušil za letalstvo. Sprva je gradil modele ptičjih oblik (»kalupe«), polagoma si izoblikoval svoj koncept: v balonih in letalih ni videl prihodnosti, marveč v »letalnikih«, ki bi s tehn. sredstvi (s kroženjem, ne z mahanjem s krili) kar najbolj posnemali ptičji let. Ko je Jiři Wellner, češki pionir aerodinamike, obj. svojo zamisel helikopterja z lopatičastimi rotorji na vodoravnih oseh (Zft d. oesterr. Ingenieur u. Architektenvereines … Dunaj 1893, št. 50), je Ž. videl v njej uresničenje lastne, dotlej manj izdelane zamisli. Wellnerjevo idejo je torej prevzel, spreminjal in razvijal skoraj do smrti. Javno podporo za razvoj svojih letalnikov je začel iskati spomladi 1909. 21. dec. je imel v Trg. izobraževalnem društvu v Trstu predavanje o letalstvu in svojih načrtih (gl. E 1909, št. 357). Prikazal je model, navdušil občinstvo in 17. jan. 1910 je bilo ustan. delničarsko društvo Konzorcij za izdel. in izkoriščanje od V. Ž-a izumljenega … aëropterja; preds. je prevzel Gustav Gregorin. Marca so že razpošiljali tiskana plačilna navodila (gl. arhiv odseka za zgod. Nar. in štud. knjižn. Trst), zbrali 600 kron, z njimi plačali model in poskuse v tovarni A. Metlikovic pri sv. Andreju v Trstu. Poskusi niso izpolnili pričakovanj in patentni urad na Dunaju ni odobril modela, zato je delničarsko društvo avg. 1911 razpadlo. Vendar je Ž. nadaljeval s poskusi do 1. svet. vojne, ki mu je ob pomanjkanju denarja in visoki starosti onemogočila nadaljevanje. O svojem letalskem konstruiranju je pisal mdr. v E (1911, št. 175, 208, 229; 1914, št. 166), Vjesniku Udruženja civ. tehnika kraljevina Hrv. i Slavonije (1914) ter v brošuri Navigazione aerea qual mezzo di trasporto (Trst 1911, samozal.).

Ž. se je zavzemal za nar. pravice Slov. v Trstu, sodeloval z Iv. Dolinarjem (pri E), I. Nabergojem (šolstvo) idr. 1884 bil izvoljen za odbornika 5. volil. okraja trž. okolice, se v mestnem svetu »z redko neustrašenostjo« potegoval za slov. šolstvo in nar. pravice (E 1917, št. 173), bil 1886 ponovno izvoljen, a so polit. spletke dosegle razveljavitev. Bil je med ustan. slov. čitalnice v Skopem (1866) in Rojanu, CMD, Del. podpornega društva v Trstu, časnika E in član društva E, član trž. Sokola, Kmetij. družbe za Trst in okolico, Trž. posojilnice in hranilnice (1891) in njen prvi ravnatelj.

Prim.: m. matice (ž. urad sv. Anton Novi, Trst); SN 1910, št. 30; S 1911, št. 144; E 1917, št. 173; S. Sitar, Življenje in tehnika 1982, št. 10–12, 1983, št. 3; isti, Dnevnik 1983, št. 327 (s sliko), 329; isti, Letalstvo in Slovenci, I, 1985 (s sliko); isti, Sto slov. znanstvenikov, zdravnikov in tehnikov, 1987, 51–2 (s sliko). – Slika: neznani avtor, portret, olje, močno poškodovana (v priv. lasti; fotorekonstrukcija v arhivu SBL). Sitar

Sitar, Sandi: Živic, Matija Valentin (1828–1917). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi903870/#slovenski-biografski-leksikon (17. november 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 15. zv. Zdolšek - Žvanut. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1991.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine