Žigon, Avgust (1877–1941)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Žigon Avgust, literarni zgodovinar in teoretik, r. 8. jan. 1877 v Ajdovščini krojaču Alojzu in Frančiški r. Kalin, u. 15. jul. 1941 v Ljubljani. Gimn. je obiskoval 1890–7 v Gor., štud. 1898–1900 pravo na Dunaju, nato 1900–3 umetnostno zgod., filozofijo, klas. filologijo in slavistiko v Gradcu. 1903–5 je kot suplent učil sloven., lat. in nem. na gimn. v Kranju in Gor. ter na učiteljišču v Lj. 1905 je nadalj. študij umetnostne zgod. in slov. književnosti v Gradcu in delal na umetnostnozgod. inštitutu pri J. Strzygowskem. 1908 je predložil dis. o Leonardovi sliki Madona v votlini (Zur Lösung der Echtheitsfrage des Grottenmadonnengemäldes von Leonardo da Vinci; rkp v zapuščini F. Kidriča, SAZU) in bil 1909 prom. Nato je opustil začeto umetnostnozgod. kariero: 1910 ni sledil Strzygowskemu na Dunaj, temveč se je zaposlil v lj. Licejski knjižnici. Po smrti L. Pintarja je 1915 prevzel ravnateljske posle, 1920 je bil imenovan za ravnatelja. Njegov način vodenja knjižnice je zbujal kritike, ki jim je dec. 1925 sledila prisilna upokojitev (prim. A. Žigon, DS 1936, 413; F. Kidrič, LZ 1937, 81); nasledil ga je J. Šlebinger. Odtlej je živel v Lj., nadalj. svoje študije in mdr. občasno sodel. z NM. Padel je kot naključna žrtev pod streli ital. patrulje.

Ž-ov znanstveni opus sestavljajo na eni strani kritične objave liter. tekstov idr. gradiva, biografski, bibl in zgod.-faktografski članki, na drugi pa problemske razprave o literarnoteoretičnih in estetskih vprašanjih; vidika se marsikje prepletata. Že med študijem je začel raziskovati Prešernovo ustvarjanje in biografijo, zvezo s Čopom ter literarno- in kulturno-zgod. problematiko njegove dobe; s tem se je sistematično ukvarjal vse življenje. Drugo težišče je bil Levstik. Ž-ove prve obj. so gradivsko dokumentarne (Nekoliko stvari izpod Čopovega in Prešernovega peresa, ZMS 1903; Zapuščinski akt Prešernov, Izv. gimn. Kranj 1903/4). Kmalu pa so jim sledile razprave, v katerih je formuliral temelje teorije o arhitektonski zgradbi umetnine in jo razvijal ob izbranih primerih iz Prešernove poezije (Lel – moj kermar, DS 1905; Letnica 1833 v Prešernovih poezijah, ČZN 1906; Tercinska arhitektonika v Prešernu, ZMS 1906; nadalj. z naslovom Tretjinska arhitektonika v Prešernu, I. Gazele, ZMS 1907). Zatem se je ukvarjal predvsem z Levstikom in njegovo dobo, o čemer govori vrsta člankov (Donesek k razmerju med Janežičem in Levstikom, ČZN 1907; Izza mladostne dobe Levstikove, Carn. 1912; Jezna zgodba iz Levstikovega življenja, Prijateljska zgodba iz Levstikovega življenja, Iz dijaških let Levstikovih, Intermezzo iz Levstikovega življenja, vsi štirje Sn 1916; Bridka zgodba iz Levstikovega življenja, Sn 1917). Ob tem se je ukvarjal tudi s Čopom (Še nekaj Čopovega, Carn. 1910; Čopova biblioteka, Sn 1916–7; Nov prispevek o Čopu, Carn. 1918). Le izjemoma je obravnaval širšo problematiko brez povezave s temi osrednjimi osebnostmi ali se ustavil ob kakem posameznem vprašanju (npr.: K zgod. Goethejevega Fausta v slov. prevodu, Sn 1915; K zgod. Gregorčičeve »Soči«, DS 1915; Prispevek k petdesetletnici (o slov. literaturi 1868) LZ 1918–9). Obe glavni predmetni področji je povezal v vrsti prispevkov z nasl. Levstikovo delo za Prešerna (Sn 1914–7). Hkrati je sistematično nadalj. prešernoslovske raziskave, pripravljal koment. izdajo in monografijo. Napisani in delno natisnjeni sta bili že 1913–5, toda zaradi vojnih razmer in zaradi Ž-ovih ustvarjalnih težav sta izšli pozneje, ne da bi po vsebini in zgradbi zares dozoreli: Prešernova čitanka, 1922 (oc. J. Puntar, DS 1923, 219–21, 250–3), monografija France Prešeren – poet in umetnik, 1925 (oc. F. Koblar, DS 1925, 285–8). Pred njunim izidom je Ž. obj. le nekaj odlomkov in dopolnil: Še nenatisnjena Prešernova pesem (DS 1917), Nov fragment iz Prešerna (Sn 1917), Krst pri Savici – iz nameravanega predg. k Prešernovi čitanki (LZ 1918), Čopova akademija (Književni jug 1919), Korytkova pogodba z Blaznikom iz leta 1838 – prispevek k Prešernovi liter. zapuščini (LZ 1920), Ob Langusovi sliki Julije Primčeve (DS 1921). Po izidu čitanke in monografije je nadalj. raziskovanje Prešerna in njegove dobe: Fr. Potočnik iz svojih spominov na Prešerna – Auszug aus meinen Memoiren, Krst pri Savici v cenzuri, Prešernova Zdravica (vse troje DS 1925), Krajnska Zhbeliza v cenzuri (DS 1926), Lepa Vida (DS 1927), Prispevek o dobi – K Zhbelizi IV.: 1833 (DS 1930), Drobni prispevki (DS 1933), Čop Antonu Aleks. Auerspergu-Grünu – leta 1833, Kastelčevo uradno poročilo o Čopovi smrti (oboje GMDS 1935), Novi prispevki (DS 1936). Kot primerjalni okvir in podpora arhitektonski analizi so zanimive razprave, ki posegajo na območje evropske, še posebej romanske verzne teorije: Študija (DS 1914–5, 1919), Amor ch'al cor gentil: ratto s'apprende (Sn 1917). – Drugega velikega podjetja, koment. izdaje Levstikovega opusa, ki so jo 1922 pri TZ že začeli tiskati, se mu ni posrečilo dokončati in založba je 1925 ustavila tisk (prim. korekturne odtise v Ž-ovi zapuščini v DAS; F. Kidrič, LZ 1928, 573; F. Stelè, GMDS 1941, 141; Z. Jan, Gor. letnik 1976, 206). Čeprav se je ponovno ukvarjal z njim vsaj še 1929, mu je dozorelo le nekaj posameznih objav: F. Levstik in J. Krajec: 7 pisem (LZ 1925), Erjavec Levstiku (DS 1931), Erjavec in Levstik, Levstik o Vodniku (oboje DS 1932).

S teoretično-metodološkega vidika se pri Ž-u prepletajo pozitivistične in protipozitivistične težnje. Prve prevladujejo v gradivsko-dokumentarni plati njeg. dela. Odkril, obj. in komentiral je veliko gradiva in s tem vdelal v faktografske temelje slov. literarne zgod. mnogo relevantnih ugotovitev, ki so večidel obdržale veljavo. Protipozitivist. usmerjenost je značilna za teoret. osnovo njeg. opusa, znano pod imenom teorija o matematični arhitektoniki ali o arhitektonski zgradbi pesniške umetnine. Izpeljeval jo je iz umetnostnofiloz. in estetskih pogledov nem. zgodnje romantike, zlasti Fr. Schlegla, ki jih je (po Ž-ovem prepričanju) povzel in teoretično-programsko formuliral Čop, umetniško pa uresničil Prešeren. Njene glavne postavke so: prava umetnost združuje v sebi umetnostne ideale antike in moderne (tj. romantike v Schleglovem smislu); pesniška umetnina se ravna po svojih imanentnih zakonitostih; grajena je okrog idejno-vsebinsko-kompozicijskega težišča ali središča po načelih notranje mere in simetrije; to arhitektonsko kompozicijo je mogoče preiskati s formalno analizo in jo izraziti s številčnimi razmerji in shemami, s katerimi so kratko in natančno povzete bistvene umetniške značilnosti poezije. Vzorce ali zglede arhitektonike je najlaže najti v nekaterih načelno-programskih pogledih na pesništvo ter v nekaterih antičnih, renesančnih in poznejših stalnih pesniških oblikah, verznih in kitičnih vzorcih, kot npr. v antičnem nomosu, tercini ipd.; načelno pa jo je mogoče odkriti v sleherni pravi pesniški umetnini, in to lahko pove o njenih umetniških značilnostih in o njeni vrednosti več kot biografsko-genetično in zgod. raziskovanje.

Ž-ova teorija je že ob prvih obj. in predstavitvah (npr. v Murkovem slavističnem seminarju v Gradcu 1907; prim. J. Puntar, Č 1911, 270) zbudila nekaj pritrjevanja in podpore, a še več pridržkov in ugovorov. Delno jo je sprejel in uporabljal I. Grafenauer (gl. Grafenauer I, 103–7, 119–25), le da pri njem pozneje ni pustila trajnih sledov. Priložnostno so jo zagovarjali J. Debevec (DS 1912, 152, 233), A. Ušeničnik (Č 1912, 236), Iz. Modic (Carn. 1913, 154), F. Koblar (DS 1925, 285–8), P. Pajk (LZ 1929, 438–40); na antične primere sta jo aplicirala I. Arnejc (NV 1910, 336–55, 417–37) in D. Beranič (NV 1912, 17–33, 93–101, 161–73). Njen najbolj vneti privrženec je postal J. Puntar, ki jo je širil na obravnavo nadaljnjih Prešernovih pesmi, pesniških ciklov in cele knjige Poezij, razvijal poleg Ž-ovega tretjinskega še sedmerično kompozicijsko načelo (zlasti v knj. Zlate črke na posodi Gazel, 1912) ter ostro polemiziral z nasprotniki (prim. članek o Puntarju v SBL II, 600; pregled lit. o arhitektoniki pri Ž-u, Prešernova čitanka, 230–2). Zagovorniki so poleg iskanja virov v antični, renesančni in poznejši poeziji, liter. kritiki in programatiki skušali podpreti arhitektonsko teorijo tudi s sklicevanjem na podobne težnje v novejši nem. duhovno-zgodov. usmerjeni liter. vedi. – To teorijo sta že na začetku zavrnila Iz. Cankar (DS 1907, 184–5) in J. Tominšek (LZ 1908, 118–9, 183–4; zatem še v Berliner philol. Wochenschrift, 17. 7. 1915), dotaknil se je je celo O. Župančič s satirično pesmijo Glosa (LZ 1915, 241–2); njeno aplikacijo na antično pesništvo je spodbijal F. Bradač (RDHV 1928, 254–314). Največ je proti njej polemiziral F. Kidrič (LZ 1911, 428–431; 1925, 23–34, 128, 629–33, 691–4; z evropskim okvirom in historiatom polemike: LZ 1928, 376–9, 563-74; 1937, 77–82). Nasprotniki arhitektonike so spodbijali njene teoret. utemeljitve, legitimnost sklicevanja na razne vire in paralele, posebej pa veljavo predloženih shem in vzorcev za kompozicijo posameznih Prešernovih pesmi, ki so jih zavračali s filol., biografsko-genetično in faktografsko-zgod. analizo. Sam Ž. je posegal v spopad temperamentno (nekaj zajedljivosti je izviralo tudi iz njegove telesne hibe) in z veliko osebno zavzetostjo, vendar s šibkejšimi stvarnimi argumenti, ki jih je stežka uveljavljal. Polemika je občasno dobila neprijetne osebne in ideološko-polit. tone (privrženci arhitektonike so se v 20-ih in 30-ih l. uvrščali v tabor katol. kult. delavcev); s presledki se je nadalj. do druge pol. 30-ih let in se končala s popolnim porazom arhitektonikarjev, kar je zasenčilo siceršnji pomen celotnega Ž-ovega opusa.

V novejših pregledih razvoja slov. liter. vede je najti sicer le skopa, toda bolj diferencirana in tudi ugodnejša mnenja o Ž-u, npr.: M. Boršnik, Pregled slov. slovstva, 2. razš. izd. v: Študije in fragmenti, 1962, 249–50; J. Mahnič, Zssl, V (Obdobje moderne) 1964, 379–8; A. Slodnjak, Zgod. slov. slovstva II, 1968, 557; J. Pogačnik-F. Zadravec, Zgod. slov. slovstva, 1973, 328; F. Zadravec, Literarnozgod. metodologija, v: Lirika-epika-dramatika, 1971², 92; M. Kmecl, Slov. literarna zgod., ib. 103). Zaradi nasprotovanja tedanji vladajoči pozitiv. usmeritvi poskušajo nekateri videti v Ž-u enega naših redkih predstavnikov duhovne zgodovine ali začetnika znanstvene interpretacije ali celo svojevrstnega predhodnika strukturalne stilno-kompozicijske analize. Takšna stališča bo treba še preveriti s podrobnejšim študijem teoretično-metodološke plati Ž-ovega dela. Dotlej se zdi sprejemljiva domneva, da se zlasti v njeg. pogledu na zgradbo liter. umetnine in na naravo umetniškega ustvarjanja kažejo posamezne sestavine, ki so značilne za duhovno zgod., dasiravno niso kaj dosti povezane s to smerjo v sočasni evropski literar. vedi, temveč bržkone bolj z Ž-ovo umetnostnozgod. in klasičnofilološko formacijo. Neuspeha pa ne gre pripisovati samo prevladovanju nasprotnih, pozitiv. vidikov v takratni slov. lit. vedi, temveč tudi notranji šibkosti Ž-ove teoretične osnove, neskladnostim v izpeljavi in nedodelanosti končnih formulacij.

Obsežna Ž-ova zapuščina je v DAS. - Prim.: r. matice (ž. urad Ajdovščina); dopis univ. arhiva v Gradcu 5. apr. 1968 (arhiv SBL); izv. gimn. v Gor.; Bibl JLZ 1–3; EJ; NE; PA; Veselovo gradivo; F. Stelè, GMDS 1941, 140–2; T. D(ebeljak), DS 1942, 76–8; Z. Jan, Avtobibl A. Žigona, Gor. letnik 1976, 204–30; M. Brecelj, Ajdovski tekstilec 1968, št. 1/2; D. Dolinar, Pozitivizem v lit. vedi, 1978, 110–2; isti, v opombah k ISp F. Kidriča, III, 1978, 325–6; T. Virk, Duhovna zgod., 1989, 60–2. – Slika: ASK; karikatura: H. Smrekar, Naši prešernoslovci, kolorirana perorisba, 1926 (ZRC SAZU). D. Dolinar

Dolinar, Darko: Žigon, Avgust (1877–1941). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi901165/#slovenski-biografski-leksikon (11. december 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 15. zv. Zdolšek - Žvanut. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1991.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine