Slovenski biografski leksikon

Žagar Ludvik, kemik, r. 28. dec. 1910 v Trstu čevljarskemu mojstru Jožefu in Mariji r. Murenc, u. 15. avg. 1981 v Meranu (pok. v Aachnu–Westfriedhof). Osn. šolo je začel v Trstu in končal v Sevnici, ko se je 1919 družina preselila v Dol. Boštanj. Od 1925 se je šolal pri salezijancih (v red stopil 1928), kot eksternist matur. na klas. gimn. v Mrbu 1932, nato štud. teologijo (1935–7 na Gregoriani v Rimu) in bil 1939 ord. Od 1937 je štud. kemijo na Tehn. fak. v Lj., 1941 dipl. in bil tam do 1945 asistent. Z dis. Primerjava amilopektinov koruznega in krompirjevega škroba (1943; nem. objava v Wiener Chemiker Zg 1944) je bil v Lj. 1944 prom. za dr. filozofije. Ob koncu 2. svet. vojne je odšel v Avstrijo, stopil v civilno službo in bil od 1947 asistent na TVŠ v Gradcu. Z dis. Über die Kennzeichnung diskret-disperser Systeme (Kolloid Zft 1953) je bil 1954 prom. za dr. tehn. znanosti. 1953 je odšel v Aachen na Inst. für Gesteinshüttenkunde, kjer je bil znan. asistent, od 1955 višji inž., od 1963 znan. svetnik, od 1970 vodja odd. za steklo in keramiko, tudi nadomeščal direktorja celotnega inštituta; oddelek je vodil še po upokojitvi 1976 do smrti. S habil. delom Über die physikalischen Vorgänge bei der Einwirkung von Silikatschmelzen auf feuerfeste Baustoffe je 1958 postal na TVŠ v Aachnu docent za oksidno keramiko, 1962 izr. in 1963 redni prof. Pogosto je sodel. z inštitucijami v domovini (Inst. J. Stefan v Lj., Inst. B. Kidrič v Vinči, občasno Kemij. inšt. B. Kidrič v Lj.).

Raziskoval je fizik.-kemij. probleme ognjeodpornih gradiv, keramike, sintranja in strukture stekel. Bil je predvsem fizikalni kemik, ki je ob delu s tehnološko zanimivimi (novimi) materiali uspeval razvozlavati njihove strukturne lastnosti. Po študijah površinskih in katalitskih pojavov v zač. svojega strok. dela, namenjenega desorpciji molekul (Monatshefte für Chemie, Dunaj, 1948, 1949, 1951), se je posvetil definiciji diskretno-disperznih sistemov (Kolloid Zft, Darmstadt, 1953) in začel zavzeto študirati moderno keramiko in steklo. Opisal je osnove metalurgije (Montan. Zg, Dunaj, 1951), keramične okside (Sprechsaal, Coburg, 1960) in z W. Bernhardtom izdelal študijo Beitrag zur Frage der Bindefähigkeit verschiedener Metalle mit Nichtmetallen als Grundbedingung bei der Herstellung von Cermets (Forschungsber. des Landes NRW, Köln, 1966, št. 1733) ter z delom Untersuchung von speziellen oxidkeramischen Werkstoffen auf der Basis von Rutil (ib. 1968, št. 1962) prispeval k osnovnemu poznavanju tega področja. Za nas je zelo pomembno, da je v sodelovanju z M. M. Ristićem obj. rezultate študije Some Views and Thoughts on the Sintering Processes (Physics of Sintering, Bgd 1971).

Večino del pa je posvetil steklu in sorodnim materialom, tako že habilit. predavanje (1958) in referat i. l. o keramiki in steklu kot materialih za moderno astronavtiko (AGARD Report 1958). Proučeval je teksturo ognjevzdržnih materialov in o rezultatih tudi poročal (Ber. der Deutschen Keram. Ges., Bad Honnef, 1958; TIZ, Coburg, 1959; Silicates Industriels, Bruxelles, 1959). S sodelavci je zasledoval propustnost ognjaodpornih materialov za pline (Archiv für das Eisenhüttenwesen, Düsseldorf, 1960), predaval o trenutnem stanju na področju keramičnih materialov (Oxford 1961), obdeloval površinske pojave in poroznost teh materialov ter obstojnost stekel v vodi (Glastechn. Ber., Frankfurt, 1960, 109; 1964, 235). Posvečal se je pomenu in bistvu obravnavanja površin keramike in stekla (Silicates Industriels, 1965, 487; Glastechn. Ber. 1966, 177; Forschungsber. des Landes NRW, Köln, 1966, št. 1718), poročal o študijah površin stekel in njih uporabnosti (36. Congr. Intern. de chimie industrielle, Pariz 1967, vol. II; Glastechn. Ber. 1967, 463; 1968, 446), nekaj del je posvetil elektroprevodnosti stekel (Glastechn. Ber. 1969, 37; 1971, 261). Posebno poglavje njegovih študij o steklu sega že v atomsko obdobje, ko je v steklu iskal rešitev za odlaganje jedrskih odpadkov. Študiral je steklo, katerega glavna komponenta je SrO (Glastechn. Ber. 1971, 345), vezavo produktov jedrskih reakcij (Sodobni anorgan. materiali, Bled 1976), izdelavo in preiskavo obstojnosti radioaktivnih stekel s 90Sr kot glavno komponento (Glastechn. Ber. 1977, 94). S steklom se tudi konča njegov znanstveni opus: z M. M. Ristićem je obdelal teoretske vidike sintranja steklastih praškov (Sintering–New Developments, Amsterdam, 1979, 57), zvest fiz.–kem. in strukturnim raziskavam je s soavtorji razpravljal o površinski energiji steklastih talin in o odpornosti stekel v vodni pari (Glastechn. Ber. 1981, 216, 382).

Prim.: podatki vdove Pauline (Aachen); Ber. d. Deutschen Keram. Ges., Bad–Honnef, 1981, 547; Glastechn. Ber. 1981, avg.; Aachener Nachrichten 1981, 22. avg.; Aachener Volkszg 1981, 22. avg.; B. Držaj, Vestnik SKD 1982, št. 3 (z bibl); F. Gebhardt, v zborniku (posvečen Ž-ju) S. Lohmeyer et al.: Werkstoff Glas II, Ehningen bei Böblingen, 1987 (z bibl). – Slika: arhiv SBL. Držaj

Držaj, Bojan: Žagar, Ludvik (1910–1981). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi891115/#slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 15. zv. Zdolšek - Žvanut. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1991.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine