Slovenski biografski leksikon

Zazula Jožef, pesnik, publicist in fotograf, r. 23. marca 1870 v Idriji rudniškemu nadzorniku Ivanu in Ani r. Gnezda, u. 29. jul. 1944 v Bjelovaru. Gimn. je obiskoval v Lj. (1. razr.) in Kranju, po 4. razr. stopil 1887 v davčno službo (Logatec, Škofja Loka, Vipava, Lj., Stična, Višnja Gora, Idrija), se 1907 upokojil in živel v r. kraju (pozimi 1908/9 ga je dež. odbor postavil za gerenta mestne občine Idrija). Konec 1917 se je preselil v Celovec (jeseni 1918 bil tajnik Nar. sveta), 1919 se umaknil v Mrb, 1920 bil krajši čas v Dobrli vasi. Nato se je reaktiviral in bil davčni upravitelj na Prevaljah do 1925, ko je znova stopil v pokoj. Od 1928 je bival na Štaj. (Celje, Vojnik, Mrb). Jul. 1941 so ga Nemci z družino izselili na Hrvaško (Travnik, Bjelovar), kjer so živeli v velikem pomanjkanju.

V pesmih, ki jih je obj. od 1888 (LZ, DS, S, SN idr.) in ki kažejo več hotenja kot daru, razmišlja zlasti o naravi in rudarskem življenju. Napisal je dva sonetna venca (Tebi čast Marija!, ZD 1893; Slava rudarstvu, DS 1893) in 1906–16 celo venec sonetnih vencev Svetovlastniku! (prim. A. Debeljak, J 1943, št. 88 a), slavospev naravi in njenemu stvarniku; obj. je le prvih pet vencev (Religija, Vesolje, Naše osolnčje, Zemlja, Anorganizmi) z obširno razlago v svojem poljudnoznanstvenem mesečniku Vrh razglednika (1921, ur. in pisal sam, izšle 3 št.). Oskrbel je natis svojih uglasbenih pesmi: Jamski odmevi (1907, komponist Danilo Fajgelj); Rudno bilo (1936, 9 komponistov; naslov pesmarice je geslo, ki naj bi zamenjalo dotedanji rudarski pozdrav »srečno«).

Pogosto je obravnaval upravna, davčna, politična ipd. vprašanja v člankih za liste: S (1904–14), Naša moč (1904–14), Slov. meščan (1908: Občinsko in dež. gospodarstvo), Jsln (1918), Jsla (1919), Naš glas (mdr. 1920, št. 24–30: Reorganizacija davčništva; 1921, št. 5–12: Država po svet. vojni; 1922, št. 32–5: Karakteristike službene pragmatike), Poreska služba (Bgd, 1920–4). O obmejnih razmerah na Kor. 1918–9 je poročal v štev. liste. Zanimal se je za naravoslovje, matematiko, tehniko, zgodovino in o tem tudi pisal, npr. v DS (1902 o zrakoplovstvu, 1905 o idrijskem rudniškem gledališču), IMK (1908 obj. zgod. napise v Idriji), Vrh razglednika. V CG (1938–41) je postavil in zagovarjal tezo, da je bil skladatelj J. Gallus Idrijčan. Zgod. Idrije in več spominskih spisov je ostalo v rkp. — Planinarjenju se je posvečal od 1890 naprej, obiskoval slov. sredogorje in Alpe, 1909–14 tudi avstr. in švicarske Alpe. Svoja pota je opisoval v PV (1910, 1925–34; 1932: Štirideset let z nahrbtnikom). Veliko je tudi fotografiral (navdušil ga je F. Lampe), se udeleževal amaterskih razstav in dobil več priznanj, mdr. SPD v Lj. 1898, 1900, 1902; Dunaj 1899 (zgod. motivi z Dolenjske), Gradec 1903, Leipzig 1912 (kačja smreka). Naredil je prvo slov. fotogr. panoramo Slov. gore (velikost 1 m) in jo 1904 podaril SPD. Album fotogr. rudarskih objektov v Idriji je 1903 podaril tamkajšnjemu rudniku. Reprodukcije slik (Vrh razglednika, verj. tudi v DS, PV in še kje) niso signirane in ni zanesljivo, kaj je njegovega.

Psevd. mdr.: Bolislav, I. Z., J. Z., Jos. Z-a., Vladimir. — Prim.: osebni podatki in podatki sina arh. Cirila (Mrb), ki hrani zapuščino; r. matice (ž. urad Idrija); Z-ova pisma F. Lampetu, Korespondenca DS (ŠkALj); J. Wester, Splošno kazalo PV, 1940; J. Tominšek, PV 1941, 20–1 (s sliko). — Slika: arhiv SBL. Munda

Munda, Jože: Zazula, Jožef (1870–1944). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi859370/#slovenski-biografski-leksikon (18. julij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Primorski slovenski biografski leksikon

ZAZULA Jožef, pesnik, publicist in fotograf, r. 23. mar. 1870 v Idriji, u. 29. jul. 1944 v Bjelovaru na Hrvatskem. Oče Ivan, rudniški nadzornik, mati Ana Gnezda. Po ljud. š. v roj. kraju je obiskoval gimn. v Lj. (1. razr.) in Kranju ter po 4. razr. 1887 stopil v davčno službo. Le-to je vestno opravljal 20 let v Logatcu, Škofji Loki, Vipavi, Lj., Stični, Višnji Gori in Idriji. 1907 se je prvič upokojil in preživel naslednje desetletje v Idriji, kjer ga je pozimi 1908/9 dežel. odbor postavil za gerenta mestne občine. Konec leta 1917 se je preselil v Celovec in postal jeseni 1918 tajnik Narodnega sveta. V času bojev za severno mejo se je 1919 umaknil v Maribor in 1920 nekaj časa bival v Dobrli vasi. Nato se je kot izkušen davčni strokovnjak ponovno zaposlil in bil davčni upravitelj na Prevaljah do 1925, ko je dokončno stopil v pokoj. Od 1928 do 2. svet. vojne je prebival v Celju, Vojniku in Mariboru. Nemci so ga že jul. 1941 z družino vred izselili na Hrvaško (Travnik, Bjelovar), kjer je do smrti živel v velikem pomanjkanju. - Pesniti je začel že kot gimnazijec in nato vsa leta službovanja veliko objavljal v LZ, DS, Slovencu, Slovenskemu narodu in drugod. Njegovi verzi izkazujejo več hotenja kot daru in se spreminjajo v meditacije o vesolju, naravi in rudarskem življenju. Posebno nagnjenje je imel do sonetov in v tej pesniški zvrsti presegel vse rekorde. Prvi sonetni venec Tebi čast, Marija! mu je 1894 objavila Zgodnja Danica, drugega z značilnim akrostihom Slava rudarstvu pa DS 1906. Med 1906–16 je pesnil celo venec sonetnih vencev z naslovom Svetovlastniku! (prim. A. Debeljak, Jutro 1943, št. 88a), nekakšno hvalnico naravi in njenemu stvarniku. Celotna poema šteje kar 212 sonetov, od katerih jih je uspel objaviti le 75, in sicer z obširno razlago v svojem poljudnoznanstvenem mesečniku Vrh razglednika. Priobčeni so bili sonetni venci Religija, Vesolje, Naše osolnčje, Zemlja, Anorganizmi. Revijo Vrh razglednika je ustanovil, založil, urejal in tudi pisal povečini sam 1921 na Prevaljah; zamislil si jo je kot edicijo Mohorjeve družbe, s katero je pred tem sodeloval, a mu je uspelo izdati le tri številke. – Poleg pesništva je Z. pritegovala tudi glasba, zato je poskrbel za natis svojih glasbenih pesmi. Rudarjem je namenil dve pesmarici: Jamski odmevi (v Gor. 1907, uglasbil komponist Danilo Fajgelj) in obširno zbirko rudarskih pesmi z naslovom Rudno bilo, ki jo je v samozal. izdal 1936 v Mariboru, ko mu je pesmi komponiralo devet priznanih skladateljev (Adamič, Fajgelj, Foerster, Grum, Jobst, Mirk, Ocvirk, Premrl, Tomc). Naslov pesmarice Rudno bilo si je zamislil kot geslo, ki naj bi zamenjalo dotedanji rudarski pozdrav »srečno«. – Z. je pogosto obravnaval tudi upravna, davčna, polit. in podobna vprašanja ter objavljal tovrstne članke v številnih časopisih, revijah in uradnih tiskih. O problematiki razmejitve na Koroškem je poročal v letih 1918–19. Iz navezanosti na rudarsko Idrijo je izviralo njegovo zanimanje za geologijo, paleontologijo, naravoslovje nasploh, matematiko in tehniko; tako je 1902 v DS razpravljal celo o zrakoplovstvu. Posebej ga je privlačila idrijska krajevna zgodovina, kateri je namenil vrsto spisov (npr. 1905 o idrijskem rudniškem gledališču, 1908 o zgodovinskih napisih v Idriji). V Cerkvenem glasbeniku je v letih 1938–39 objavil članke, s katerimi je skušal dokazati, da je bil slavni komponist J. Gallus Idrijčan. Mnogo skrbno zbranega domoznanstvenega gradiva je do danes ostalo v rokopisu. – Z. je bil 40 let navdušen planinec in sistematično prekrižaril slov., avstr. in švic. gorski svet. Za Slov. planinsko društvo je oskrbel številne markacije, med drugim tudi za poti Razdrto-Nanos-Vipava in Ajdovščina-Čaven. Svoja pota je opisoval v Planinskem vestniku, kjer je skupno objavil okrog 40 prispevkov (npr. serija člankov Štirideset let z nahrbtnikom, PV 1932). Že okrog 1900 se je veliko ukvarjal s fotografijo (navdušil ga je F. Lampe), se udeleževal amaterskih razstav in prejel več priznanj. Trikrat (1898, 1900, 1902) je dobil prvo nagrado na fotografskih razstavah SPD v Lj., uveljavil pa se je celo na Dunaju (1899, zgod. motivi z Dolenjske), v Gradcu (1903) in Leipzigu (1912, kačja smreka). 1904 je izdelal prvo slov. fotografsko panoramo Slovenske gore (1 m2) in jo podaril SPD. Za idrijski rudnik je 1903 pripravil obsežen album fotografij vseh rudarskih objektov v mestu. Precej njegovih posnetkov je reproduciranih po časopisih in revijah, žal avtorstvo ni povsod zanesljivo. Kot publicist je Z. nastopal pod številnimi psevdonimi, npr. Bolislav, J. Z., I. Z., Jos. Z-a, Vladimir itd. Celotna njegova bibliografija obsega okrog 400 spisov najrazličnejše vsebine.

Prim.: SBL IV, 777–78; hemeroteka Mestnega muzeja Idrija; Vrh razglednika 1921, leto I, štev. 1 in 2 (Prevalje); Jožef Zazula, Rudno bilo, Mrb. 1936; PV 1941, št. 1; Lado Božič, Iz idrijskih logov, Jožef Zazula (planinski prijatelj in gorohodec) – tipkopis in rokopis v fasc. L. Božiča, Zgod. arhiv v Lj. – enota v Idriji.

Kvčč

Kavčič, Janez: Zazula, Jožef (1870–1944). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi859370/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (18. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 17. snopič Velikonja - Zemljak, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1991.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine