Slovenski biografski leksikon

Závada Vilém, pesnik in prevajalec iz sloven., r. 22. maja 1905 v Ostravi (predmestje Hrabová, Moravska) železarn. delavcu Karlu, u. 30. nov. 1982 v Pragi. Klas. gimn. je obiskoval 1917–23 v Ostravi, slavistiko s primerj. knjiž. štud. 1923–7 na univ. v Pragi, zadnje leto tudi knjižničarstvo na Drž. šoli za knjižn. Nato je bil tajnik založbe Aventinum in ur. njen liter. tednik Rozpravy Aventina. 1931 bil prom. z dis. Václav Šolc (okrajšana izšla v knj. 1938). Ko je založba zaradi gospodar. krize prenehala, je 1933–7 urejal časopis Listy pro umêní a kritiku založbe Melantrich, pisal članke, liter. in gledal. kritike v štev. liste, zlasti v dnevnika České slovo in A-Zet. 1937 je dobil mesto bibliotekarja v Nar. in univ. knjižnici v Pragi, 1948 bil imenovan za ravnatelja, se po 1 letu mestu odpovedal in se čez čas zaposlil pri Zvezi čsl književnikov. 1954 se je vrnil v knjižnico, 1960–5 spet delal v tajništvu Zveze knjiž., bil preds. čsl liter. fonda, 1971 upok. — Z. je večkrat pripotoval v Jslo: 1934 v Cavtat, 1936 Sarajevo, 1946 Lj., nato kadarkoli je le mogel, bil gost pesniških večerov v Strugi ipd. Prejel je štev. visoka češka priznanja, 1955 naslov zaslužni umetnik, 1966 narodni umetnik, 1977 postal zunanji dopisni član SAZU.

Prve pesmi je obj. v reviji Host (1924/5), prozo v Besedy Moravskoslezského denníku. S prvo pesniško zbirko Panychida (Praga 1927, 1928², 1934³) je v češko poezijo vnesel nekaj samosvojega, zlasti pokazal po mnenju kritike (F. X. Šalda) veliko zrelost. Sledile so zbirke Siréna (1932), Cesta pěšky (1937), Hradní věž (1940, drž. nagrada), ki je vrh Z-ovega pesniškega ustvarjanja, Povstání z mrtvých (1946), Město světla (1950) idr., zadnja je Živote díky (1977), vse večkrat ponatiskovane. Priredil je izbore pesmi P. Křičke (1954), J. S. Macharja (1954), V. Dyka (1955) idr. Z. sodi v generacijo, ki se je z malo starejšimi vrstniki (J. Hora, V. Nezval, J. Seifert, J. Wolker idr.) vidno uveljavila v moderni evropski liriki, posebno in trajno mesto pa ima v češki, v katere poetizem je vnesel nov izraz in tone (trpljenje plavžarjev in rudarjev, narodova usoda sploh). Po naravi skromen, molčeč, vase pogreznjen, je svoje senzibilne, subtilno grajene verze ustvarjal mukoma, izpovedoval melanholično skepso, ki so jo oblikovale grozote dveh svetovnih vojn. Bival je v Pragi, a se v pesmih pogosto vračal v svoj rodni rudarski kraj, podoživljal usodo šlezijskega proletarca in kmeta, globok humanizem spajal z narodnostnim zanosom, poduhovljeno dojemanje okolja z izrednim čutom za naravne in kozmične zakonitosti.

Veliko je prevajal iz madž., slovaščine, romun., bolg. in shrv. (Jugoslávské zpěvy, Praga 1958). Slov. liriko je prev. ob sodelovanju O. Berkopca in jo obj. v časopisju ali knjigah, mdr. O. Župančič, Úsvity a bouře (Praga 1962: Podoba, Vprašanja, Naše pismo, Naša beseda, Veš, poet …? Tja bomo našli pot), vseh 80 pesmi S. Kosovela v miniat. izd. V malém plášti slov (Praga 1974, z uvodom), F. Prešerna v ID Z-e Básnické dílo, 5 (Praga 1979: Zdravljica, sonet Ran mojih bo spomin …; tu še S. Kosovel in O. Župančič), posamezne pesmi L. Krakarja (Dnešní Jugoslávie 1948, št. 1 in 3), P. Levca (Kytice 1946, 220; Doba 1947, 30), K. Destovnika-Kajuha (ib. 30, 219), V. Albreht (Rudé právo 1945, št. 39), O. Berkopca (ib. št. 102), M. Bora-V. Pavšiča (Blok, Brno, 1946/7, 74–5), F. Kosmača (Doba 1947, 30), idr. Z Berkopcem je ur. in prispeval del prevodov za antologijo Nové hvězdy nad Triglavem (Praga 1983, napisal sklepno besedo). V rkp so ostali prevodi 13 slov. pesnikov srednje generacije in (zaradi polit. dogodkov) pravljica Špiridon J. Kozaka. Večkrat je poročal o potovanjih po Jsli, kult. življenju in kult. posrednikih (npr. o O. Berkopcu v Lit. noviny 1966, št. 50; o B. Borku v Rudé právo 1966, št. 32). — Pesmi Z-e so močno odmevale ne samo doma, temveč pobudile tudi štev. prevode v tuje jezike, npr. v rušč. (1967, 1978), bolg. (1972), ital. (1976), shrv. (Trava na ruševinama, Bgd 1977, prev. J. Ribnikar in D. Maksimović). V sloven. so prev. M. Klopčič (LZ 1938), L. Krakar (NRazgl 1956; NSd 1958), T. Pavček (Beseda 1956) in O. Berkopec (Sd 1979) le posamezne pesmi.

Njegov brat Jaroslav (r. 8. maja 1907 v Ostravi, u. 6. jul. 1964 v Pragi) je tudi veliko prevajal iz slovan. literatur: ruske, poljske, shrv., slov. in bolg. štud. je slavistiko v Pragi, 1946/7 bil prom. Bil je prof. na srednjih in strok. šolah, urednik radia, založbe Aventinum in dnevnika Lidové noviny, zun. predavatelj na Visoki šoli za gospodar. in polit. vede v Pragi (ruska in sovjetske književnosti), od 1957 sodelavec Inštituta čsl. akad. znanosti, od 1964 v Ústavu jazyků a literatur. V zadnjem času se je osredotočil na vprašanje razvoja verza v evropskem kontekstu, zlasti na razlike med češkim in ruskim verzom. — Iz sloven. je prev. v češč. dve pesmi D. Ketteja (Rozpravy Aventina 1930/1, št. 37: Vrnitev, Kadar za gorami), tri O. Župančiča (ib., št. 39–40: Melanholija; Nár. osvobození 1931, št. 183: Zvezde žarijo pokojno; Poesie, Ostrava, 1931/2,176: Devojčica moja). Za antologijo Jaro naárodů ve slovan. literaturách (1948) je prev. Prešernovo Zdravljico in Vrazovih 6 štirivrstičnic iz Đulabij 1837 (št. 82–4). Knjižno sta izšla romana: V. Bartol, Alamut (Praga 1946) in J. Kozak, Předměstí sv. Petra (Šentpeter, Praga 1947). Uredil in prev. je antologijo moderne srbske poezije Zpěv jihu (Praga, 1945, s spremno besedo) in izbor jsl ljud. pravljic Devět pávů (Praga 1958).

Prim. za Viléma: Moder, SLNP; Česká lit. bibliografie 1945–63, II, Praga 1964 (s sliko); Slovník českých spisovatelů, Praga 1964; F. Buriánek, Impuls 1966, 258–64 (intervju); M. Rusinský, Básnik Ostravy V. Z. … Ostrava 1966 (z izborom bibl); LdP 1956, št. 268 (s sliko); B. Urbančič, NRazgl 1956, 560; B. B(orko), Delo 1962, št. 343; O. Berkopec, ib. 1975, št. 126; V. Závada, Kdo s básní zachází, Praga 1975; LSAZU, 1979 (1980), 97–8 (s sliko); B. Kreft, ib. 1982 (1983), 99–102 (s sliko). — Za Jaroslava: Moder, SLNP; J. Křistek, Červený květ, 1957; V. Ficek, Listy památníku Petra Bezruče, 1964; Čsl práce o jazyce, dějinách a kultuře slovan. národů od r. 1760, Praga 1972, 521. N.P.

Gspan-Prašelj, Nada: Závada, Vilém, akademik (1905–1982). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi858099/#slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine