Slovenski biografski leksikon

Zagajšek Mihael, slovničar in leksikograf, r. 12. sept. 1739 v Zagaju pri Ponikvi premožnemu kmetu Jožefu in Uršuli r. Schütz, u. 9. maja 1827 v Šentvidu pri Grobelnem. Prvo izobrazbo je dobil zasebno v Lembergu, nato je obiskoval latinske šole ter štud. modroslovje v Gradcu (ok. 1755–63) in bogoslovje v Gorici (1764–5). Nižje rede je prejel 1763, subdiakonat 1764, za mašnika bil posvečen 1765. Bil je kaplan 1765–6 na Slivnici pri Celju, kaplan kooperator in vikar 1766–72 v Šentjurju pri Celju (vmes nekaj časa v Šmarju pri Jelšah) in skoraj petdeset let (1773–820) župnik na Kalobju; tu je živel tudi še po upokojitvi. Zadnje leto je preživel v Šentvidu pri Grobelnem. Pokopali so ga na Završah pri Grobelnem, kjer ima še danes nagrobni kamen. V oporoki je svoje ne majhno premoženje zapustil ubogim in pomoči potrebnim, knjige in spise pa A. M. Slomšku; morda je bil med zapuščino tudi Kalobski rokopis, zbirka pesmi iz 1651.

Prerodne miselnosti se je navzel zelo zgodaj, vendar ni znano pod čigavim vplivom. Že v Gor. si je začel delati leksikalne zapiske, kasneje pa je zasnoval nemško-slov. slovar. Sestavljal ga je v prepričanju, da je Slov. potreben pri uveljavljanju materinščine v šoli in javnosti. Delo je uspešno napredovalo zlasti, ko je bil župnik na Kalobju, kjer si je poklicna opravila tako uredil, da mu je ostajalo čimveč prostega časa. Prvopis (makular) je končal do 1781, torej do izida Pohlinovega slovarja; takrat je začel delo dopolnjevati in ga 1790–1 prepisal na čisto. Ta izvod slovarja je potem poslal knjigarju J. Jenku v Celje, kjer pa se je za njim izgubila vsaka sled. Novo pobudo za objavo oz. izrabo svojega slovarja mu je dal Primčev poziv 1812, naj duhovščina zbira besedno gradivo za obogatitev Vodnikove slovarske zbirke. Z. je oddal prvopis slovarja s spremnim pismom vred prof. A. Zupančiču (Suppantschitschu) v Celje, ta pa ga je poslal Primcu šele nasl. leta. Primic, ki je bil s slovarjem zelo zadovoljen, ga je posodil V. Vodniku; pri njem je ostal do njegove smrti 1819. Kupil ga je Matevž Ravnikar in podaril Metelku; od tega ga je dobil na uporabo tudi Caf. Po Metelkovi smrti je prešel z ostalo Vodnikovo zapuščino vred v Licejsko knjižnico (danes NUK). Slovar obsega 56 zvezkov z dvema dodatkoma in ima skupno 460 strani. Nemška predloga neznanega izvora ima 45.000 gesel, slov. del pa obsega 70.000 besed. Pravopis je neenoten in nedosleden: deloma Bohoričev, deloma Pohlinov, deloma Zagajškov. Delu se vidi, da je nastajalo več desetletij. Ko je Z. slovar začel, ni imel slovarjev za pomoč in je bil navezan samo nase, na svoj spomin in iznajdljivost. Pozneje je uporabljal tudi slovarske vire: Apostel 1760, Pohlin 1781, Gutsman 1789; morda je črpal tudi iz Megiserja 1744. Veliko je vzel iz Sušnik-Jambrešičevega Lexicona … 1742. S pridom je črpal še iz Pohlinove slovnice 1783 in Gutsmanove slovnice 1786. Poleg besed, ki jih izkazujejo drugi slovarji, je Z-ov slovar značilen po tem, da vsebuje precej štajerskih besed iz okolice Celja in umetno narejenih besed. Zbral je tudi veliko imen živali in rastlin. Prvotne številne sestavljenke s predlogom po nemškem vzorcu je pozneje prečrtal in nadomestil z živimi ali vsaj boljšimi izrazi. Škoda je, da slovar ni bil natisnjen, saj bi bila objava lepa obogatitev slov. jezikovnega inventarja. Z-ovo besedje je prek Vodnika in Metelka le deloma prešlo v Cigaletov slovar 1860, deloma pa pod oznako C/af/ v Pleteršnika.

Drugo in edino natisnjeno Z-ovo delo je Slovennska Grammatika oder Georg Sellenko's Wendische Sprachlehre in deutsch und wendischen Vortrag. Izšlo je 1791 pri J. Jenku v Celju in je posvečeno štajerskim rojakom. Z. je bil prepričan, da se bodo Slovenci z njegovo slovnico lahko učili tudi druge slovanske jezike in nemščino, Nemci pa sloven. Delo nima znanstvene vrednosti in ni vplivalo na razvoj slov. knjižnega jezika. Nastalo je v glavnem kot posnetek Gutsmanove, zlasti pa Pohlinove slovnice 1783. Zaradi premajhne jezikoslovne razgledanosti je Z. predlogo nekritično prepisoval, deloma pa spreminjal, ne da bi jo izboljšal. Knj. obsega pet delov: pravorečje, naglas, oblikoslovje, skladnja, pravopis. Abeceda ima 27 črk. Besednih vrst je osem; ne pozna pridevnika in števnika, kot samostojna vrsta nastopa deležnik. Med največjimi posebnostmi je raba podvojenih soglasnikov. Priporoča pisavo predloga h namesto k in splošno rabo deležnikov na -n, torej tudi ban, stan, leten. Lat. jezikoslovni termini so v celoti nadomeščeni s Pohlinovimi ali lastnimi, žal, ponesrečenimi tvorjenkami. Z. je vnesel v svoj jezikovni sistem tudi več osrednještaj. govornih značilnosti, npr. orodnik žen. spola na -oj, glagolske dvojinske oblike sma, grema za sva, greva, protetični v ipd. Nekatere oblike je uravnal po knjižni tradiciji, npr. pridevniški rodilnik -iga namesto -ega. Kljub težnji, da bi odpravljal nemčizme, je ohranil pri samostalniku določni spolnik. Vendar je med naštetimi samovoljnimi in nesprejemljivimi slovničnimi domislicami najti nekaj novih, dobrih ugotovitev, npr. kako se določa spol moških samostalnikov. Posebne pozornosti pa je vredno dejstvo, da je za obravnavo našega jezika prvič v slov. zgod. uporabljena poleg nemščine tudi sloven. (vzporedni tisk). To je imelo nedvomno velik prerodni pomen.

Ukvarjal se je tudi s prevajanjem in prirejanjem. Kljub odmaknjenosti in osamljenosti na Kalobju je aktivno spremljal sodobna kulturna, gospodarska in družbena dogajanja. Že v pismu Primcu 1812 je ob slovarju pripomnil, da ima prevedenih dvoje del: J. L. Christ, Der Baumgartner auf dem Dorfe in I. Fabiani, Grundriss der christlichen Moral. Medtem ko sta se ta prevoda izgubila, se je v Slomškovi zapuščini ohranilo več njegovih stvari nabožne in posvetne vsebine. Med temi imata literarno-zgod. vrednost zvezek nabožnih pesmi ter zbirka pridig in premišljevanj za duhovne vaje. Zbirka je nastajala 1766–83 in ima 600 rkp strani. Ni raziskano, koliko je v pridigah in govorih Z-ove lastne ustvarjalnosti in koliko prevzetega od drugod; napisane so v živem, domačem jeziku in baročno obarvane. Posebno mesto zavzema Zaderžstljivi pogovor h' nucu te človeške mladosti za njo srečno sturiti (obj. J. Stabej, JiS 1972/3, 255–62, 292–3). To je krajše, v obliki dvogovora »sina« in »učenika« zasnovano besedilo, v katerem se govori o človekovem odnosu do sebe, staršev, družbe, oblasti in domovine. Po pohlinovskem pravopisu sodeč, je nastalo med 1782 in 1790. Med posebnostmi jezika je opazna pogosta raba pridevnikov na -ljiv namesto na -en.

Psevd.: Jurij Zelenko. — Prim.: Glaser II, 84, 224; Kidrič, Dobrovský 73; isti, Zgod. 346; Macun 67; Marn XXII, 74–5; J. Kopitar, Grammatik d. slavischen Sprache … Lj. 1808, XLIV; A. M. Slomšek, Drobt. 1849, 91–9; F. Ilešič, ČZN 1939, 90; P. Strmšek, JiS 1956/7, 226; F. Jesenovec, Celjski zbornik 1960, 317–37; J. Stabej, SR 1973, 43–75, 1974, 89–96; isti, Mihael Zagajšek in njegova dela. 1977 (tipkopis, kopija v arhivu SBL). Shk.

Suhadolnik, Stane: Zagajšek, Mihael (1739–1827). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi851042/#slovenski-biografski-leksikon (21. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine