Slovenski biografski leksikon

Wolf (v r. matici Peier, tudi Pajer, Payer) Janez, slikar, r. 26. dec. 1825 v Leskovcu pri Krškem kot nezakonski sin hčere sodnij. sluge Jere Pajer in zemljemerca Janeza Franca Wolfa, u. 12. dec. 1884 v Ljubljani. Osn. šolo je obiskoval v r. kraju, 3 razr. gimn. 1838–41 pri frančiškanih v Nov. mestu (sošolec L. Vončine, gl. čl.), kjer so ga spričo nadarjenosti posebej poučevali v risanju; tedaj že s priimkom Wolf. Ko se je bil kakega pol leta potepal s cigani po novom. okolici, je šel v uk k soboslikarju Gorenjcu, pozneje k soboslikarju Burji v Lj., postal pomočnik. Tu se je seznanil s slikarjem J. Borovskim, z njim prijateljeval do smrti (W-ova pisma Borovskemu obj. V. Steska, DS 1910, 521–6 in nekoliko razširjen p. o.). Na povabilo dekoraterja J. Kindigerja je odšel v Linz in pomagal pri poslikavi neke cerkve. 18. apr. 1845 je bil potrjen k vojakom (17. pešpolk), 1847 napredoval v narednika, 1849 poročnika, 1854 nadpor. in polkovnega pribočnika; 31. okt. 1854 je voj. stan zapustil (zaradi dvoboja?). V tem času je živel v Lj., Radgoni, Vel. Kaniži, Gor., Vidmu, Brescii, Veroni, Benetkah, Anconi, se vadil v slikanju in razgledoval po galerijah in cerkvah. 1854 je odšel v Benetke in do 1857 štud. na umetn. akad., preživljal pa se kot modelski risar v livarni bronastih izdelkov Šveda T. E. Hasselquista. Spoznal in družil se je s slikarji: Goričanom A. Rotto, Avstrijcem H. Canonom (J. von Strašiřipka) in nem. idealist. slik. Anselmom Feuerbachom. S slednjim si pozneje dopisoval (1873 se je Feuerbach spotoma ustavil v Lj., W. ga je i. l. obiskal na Dunaju, kjer sta se dogovarjala o sodelovanju pri poslikavi avle dunaj. akademije, a do tega ni prišlo). Zgodaj 1858 se je W. vrnil v Lj. in se 28. maja i. l. por. z Nežico Sernec, hčerko krakovskega mesarja in posestnika. Iz kolizej. predmestja št. 84 se je preselil k Sv. Jakobu, 1860 pa v Šentvid k M. Tomcu, kjer je ostal do 1872 in v tem času pogosto z njim delal. Ko se je preselil nazaj v Lj., je imel delavnico v Medijatovi hiši na Dunaj. c. (današnja Titova).

W. je živel samotarsko. Njegovo družin. življenje ni bilo srečno. Dva otroka (Nežica 1859–60, Alojz 1862–4) sta kmalu u. Sin je podlegel opeklinam, ki jih je posredno zakrivila mati; od tega se ji je omračil um. Ostala je le hči Josipina (1860–po 1925), ki je obiskovala učiteljišče in se 1878 por. z narednikom F. Kozino, se preselila v Bosno in pozneje v Zgb. — Poleg Borovskega se je W. družil z A. Karingerjem (oba mu pri delu večkrat pomagala), največ veselja imel z učenci, ki jih je očetovsko vzgajal, skrbel za njihovo splošno in umetn. izobrazbo, njihovo delo spremljal in si tudi pozneje z njimi dopisoval: Miroslav Tomec, Janez in Jurij Šubic, S. Ogrin, A. Ažbe, deloma L. Grilc in A. Jebačin. Kot pomočnika sta pri W-u delala A. Roblek in P. Šubic ml. Za svoje delo W. ni znal nikoli zadostno zaračunati, zlasti zadnja leta je živel v pomanjkanju. Pomagal mu je stavbenik V. Treo, za katerega je baje delal skice za pročelja (te so Treovi risarji prerisovali, nato jih je T. izdajal za svoje), vendar je u. v veliki bedi prav na poti k njemu v izvozčku (podatki o tem nekoliko različni). Z njim naj bi se tedaj pogovorila o postavitvi odrov v avli Dež. muzeja, ki naj bi jo W. poslikal. Vse kaže, da je W. res napravil osnutke, ki so jih pri Treu izrisali (datirani sept. 1884, hrani DAS), saj sta zasnovo dekoracije pri poslikavi avle Janez in Jurij Šubic očitno upoštevala.

W-ovo težišče je v stenskem slikarstvu, vendar tehnično slikanja na presno ni najbolje obvladal (slabo pripravljen intonaco oz. slikovni omet, onesnažena mivka, premalo apna, studiozno slikanje na preveč osušeno podlago), zato so njegove freske kmalu začele propadati. Od pribi. 30 del je tretjina uničena (obnovitev 2 slik na oboku ladje c. v Leskovcu pri Krškem 1840–2; poslikave v kapeli lj. dež. civ. bolnišnice ok. 1847, prezbiterija v trnovski c. 1859, kapelice v Lj. na Friškovcu 1865, znamenj v Dobrovi pri Lj. 1858 in Lj.-Polje 1872, vel. o. v ž. c. Stara Loka 1864), tretjina je v slabem stanju ali nekatere del. nadomeščene s kopijami (npr. 2 sliki iz 1872 in 1 slika iz 1882 na zunanjščini stolnice, freska na pročelju c. sv. Florijana 1875 in na pročelju franč. c. 1882 — vse v Lj.) in le okoli deset večjih poslikav predstavlja W-ov način cerkvenega freskantstva: Črniče — prezbiterij (1870, delno obnovljeno); Lj. — Šentjakobska c., veliki o. (1869), p. c. sv. Jerneja — oboki, vel. o. in 2 stranska (ok. 1881), frančiškani — kapela (1882); Ribnica — prezbiterij (1880); Štjak — prezbiterij (1866); Trbovlje — ladja (1860–61, delno kopije), 1 freska v kapeli (1863), prezbiterij (1875); Vel. Lašče — prezbiterij (1863); Vipava — stene v prezbiteriju (1876–7); Vrabče — notranjščina (1869–70?); Vrhnika — prezbiterij in oratorij (1867, delno prebeljeno); Zagorje ob Savi — o. stena v prezbiteriju (1881) in 2 steni v ladji (1883–4). Med manjše poslikave sodijo delna obnovitev kapele v Stražišču pri Kranju (1865), slika na pročelju ž. c. Šmartno pri Kranju (1865) in ornamentacija arhitekt. členov v prezbiteriju c. Žalostna Gora nad Preserjem (1868).

Stenske slikarije v baročnih cerkvah (Trbovlje, Štjak, Vrabče) se odlikujejo kot umirjeni, pripovedno zasnovani ciklusi. Najkvalitetnejša, v Veronesejevem okviru grandiozne arhitekture zasnovana je poslikava sten prezbiterija v Vipavi, ki se harmonično prilagaja prostoru in mojstrsko dopolnjuje baročno Jelovškovo fresko na oboku, hkrati pa vključuje portrete tedaj živečih znanih Vipavcev. S poslikavama na Vrhniki in v Ribnici pa je W. ustvaril prvi, ornamentalno in barvno bogati ter razpoloženjsko ubrani nazarenski slikariji na slov. tleh.

Manj znana so štev. W-ova dela v olju (ok. 90 slik) za cerkve v krajih: Dolenja vas pri Ribnici (Brezmadežna in sv. Anton Pad. 1873), Horjul (Roženvenska M. B. 1882), Lj. (Trnovo: sv. Alojzij 1879; Dravlje: sv. Rok 1872; Šentvid: Kristus in Samarijanka 1869, Pridiga Janeza Krst. ok. 1870, Brezmadežna in sv. Anton Pad. 1880), Mavčiče (Spreobrnjenje sv. Pavla 1881), Novo mesto (kapiteljska: Marija z Jezusom in Janezom Krst. 1872–5), Planina pri Ajdovščini (sv. Kancijan s tov. 1876), Podkum, Podraga pri Vipavi (Brezmadežna 1876), Postojna (Brezmadežna 1875), Predoslje (Brezmadežna 1873), Preddvor (Zadnja večerja 1871, Izročanje ključev 1875), Raka (sv. Trojica 1867, Marija Kraljica z Jezusom in Ecce homo 1884), Ribnica na Dol. (Roženv. M. B. in Janez Evang. 1873, Brezmadežna 1874), Slov. Konjice (sv. Alojzij 1865, Marija z Jezusom 1866), Sostro (sv. Lenart 1863–4), Stara Loka (10 slik na predeli vel. o. 1867, 6 na predelah obeh stranskih o. 1868), Suša pri Zalem Logu (loretska M. B. 1878, Poklon kraljev, Smrt sv. Jožefa 1879), Šentjur pri Celju (sv. Jurij 1874), Šentrupert (sv. Rupert 1866), Šk. Loka (uršulinska: božji grob 1865), Trata Gorenja vas, Vel. Slevica, Videm-Dobrepolje (sv. Uršula in sv. Alojzij 1863–4), Zagorje ob Savi (sv. Peter in Pavel 1880, sv. Barbara 1884), Železniki (sv. Anton Pušč. 1880, Roženv. M. B. in sv. Jožef z Jezusom 1880–4). Za Križe, Ljubno na Gorenj., Naklo in Rako je naslikal križev pot. — Napačno mu je bilo pripisanih ok. 20 slik. Od posvetnih del je znan le portret slikarja Borovskega s hčerko (v zasebni lasti, Lj.).

Študije in osnutke je W. sproti uničeval, maloštevilne iz let 1855–76 hrani NarG. — Najboljše oljne slike so nastale v 70-ih letih, ko je dosegel vrhunec idealizma z monumentalnimi, klas. harmoničnimi oltarnimi deli; figure so strnjene v trdne kompozicijske sheme, spremljane od lepih angelov (Šentrupert, Dolenja vas, Ribnica, Novo mesto). Poleg ponavljanja prejšnjih vzorcev se v zadnjih letih pojavijo tudi tendence, ko stopijo popolnoma v ospredje figure in ital. lepotni tip nadomestijo navadni dom. obrazi z resnimi, zamišljenimi potezami (Raka, Zagorje ob Savi).

Bil je najpomembnejši predstavnik cerkv. slikarstva na Slov. v tretji četrtini 19. stol. Uveljavil je nove ideale. V skladu z nazarenskim pojmovanjem so na njeg. slikah poudarjeni čustveno razpoloženje, intimnost in pripovednost. Kakor štev. cerkv. slikarji tistega časa je tudi W. pogosto uporabljal kot predloge dela nazarencev (Biblija v slikah Jul. Schnorra, križev pot J. Führicha), sicer pa po njihovem zgledu iskal vzore v pretekli umetnosti. V Benetkah so ga pritegnili mojstri beneške renesanse, predvsem Tizian (Assunta, Pala Pesaro) in Veronese (Zaroka sv. Katarine, Gostija v Levijevi hiši), izmed drugih slikarjev se je zgledoval pri Correggiu. Beneški vpliv ne razodeva le posnemanja posam. slik, marveč tudi nekat. osnovne sestavine njegovega slikarstva: idealizirana arhitekturna prizorišča s stebri in stopnicami, lepotni tip žen. figure in angela (oba izpeljal iz Veronesejevih likov), bogata draperija; nazarensko risbo in ploskovitost zamenjata beneška plastičnost in mehkoba, hladne in pisane barve pa topli in harmonični toni. Čeprav je W. pretrgal z baroč. izročilom, se v njeg. delih pojavljajo nekatere baročne značilnosti, a pri tem ne gre za nadaljevanje tradicije, marveč za zavestno oživljanje tega načina umetn. izražanja (na oljnih slikah prizorišča na oblakih, na freskah prilagajanje baročnim prostorom z iluzionist. zasnovanimi obočnimi upodobitvami). Kot nazarenski slikar je zastopnik idealizma, hkrati pa se pri njem pojavljajo tudi posamezne realistične prvine (vključevanje portreta v cerkv. sliko, figure z navadnimi in resnimi obrazi — na zadnjih delih).

W-ov vpliv je bil velik in večstranski. Položil je temelje historično usmerjeni poznonazarenski umetnosti druge pol. in poznega 19. stol., s svojim delom in vzgojo pa neposredno vplival na razvoj slov. slikarstva v smeri realizma, ki sta ga nadaljevala brata Šubic, prek katerih vodi pot v impresionizem in moderno.— Psevd.: Janez iz Leskovca (1860, 1862, 1864), sicer del ni signiral.

Prim.: r., por. in m. matice (ŠkALj); izv. gimn. Novo mesto; imatrikulac. zapisi Accad. di Belle Arti (Benetke); F. Mesesnel, Malíř J. W., diss. 1922 (Praga, kopija NUK); Bibl JLZ; EJ; ELU; LKU 16, 17; NE; Steska 304–14; Thieme-Becker; Wurzbach; S 1884, št. 287; SN 1884, št. 287, 289; Kres 1885, 64; F. Levec, LZ 1885, 54–5; Sn 1885, 12; V. Steska, DS 1910, 427–33, 474–81, 521–8 (s sliko, tudi p. o.); R. Jakopič, LZ 1911, 77–8; J. Mantuani, DS 1922, 461–2; F. Mesesnel, M 1922, 362; S. Ogrin, ZUZ 1922, 43–56; S. Vurnik, ZUZ 1923, 39–41; F. Stelè, Oris zgod. umetn. pri Slov., 1924, 103–5; V. Steska, S 1925, št. 291 in 1934, št. 281; M. Marolt, Dekanija Vrhnika, 1929, 30–1, 34, 119–20, 164; F. Mesesnel, ZUZ 1929, 150–1; I. Vrhovnik, Trnovska župnija v Lj., 1933, 327–30, 342–3, 403; Sja 1934, št. 49; ZUZ 1935, 39, 108; 1939/40, 93, 97; F. Stelè, Cerkv. slikarstvo med Slovenci, 1937, 23; F. Mesesnel, J. in J. Šubic, 1939, 20–32; Kron 1940, 100; 1954, 57; F. Stelè, Slov. slikarji, 1949, 96–9; S. Mikuž, Videm-Krško nekdaj in danes, 1957, 45–51; I. Molè, Varstvo spomenikov 1965, 99–103; E. Cevc, Slov. umetnost, 1966, 164; L. Menaše, Evrop. umetn. leksikon, 1971; D. Prelovšek, Loški razgledi 1973, 151–61; Š. Čopič v: Slov. slikarstvo, 1966, 84, 237; M. Pirnat, Varstvo spomenikov 1972, 54; E. Cevc, Krško skozi čas … 1977, 194; Oesterr. biogr. Lexikon 1815–1950, 34, 1972, pod Payer 374; A. Žigon, ZUZ 1979, 244, 246; ista, Varstvo spomenikov 1979, 208 sl.; ista, Cerkv. stensko slikarstvo poznega 19. stol. na Slov., 1982, 26–7; L. Menaše, Umetn. zakladi Sje, 1981, 184–6; A. Žigon, ZUZ 1984, 77–84. — Slika: DS 1907, 568; IS 1925, št. 48, dopolnilo v št. 50; repr. portreta J. Germa, Um 1941/2, 45 in Loški razgledi 1973, 155. Žigon

Žigon, Andreja: Wolf, Janez (1825–1884). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi845581/#slovenski-biografski-leksikon (15. december 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine