Wester, Josip (1874–1960)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Wester Josip, šolnik, slavist in planinec, r. 11. okt. 1874 v Dolenjih Raduljah pri Bučki na Dol. oskrbniku na gradu Radeljca Josipu in Rozaliji r. Pogorelec, u. 6. dec. 1960 v Ljubljani. Osn. šolo je obiskoval na Bučki, v Sodražici in Novem mestu, klas. gimn. 1885–93 v Lj., slavistiko in klas. filologijo študiral 1893–7 v Gradcu, hkrati se na 2-letnem tečaju (z J. Tominškom) usposobil za pouk telovadbe na srednji šoli. 1898 je bil krajši čas suplent na II. drž. gimn. v Lj., po odsluženju voj. roka v Lj. bil 1899/1900 provizorični učitelj na gimn. na Ptuju, od 1900 prof. na gimn. v Novem mestu, od 1902 na II. drž. gimn. v Lj., 1912–4 tudi ravnateljev pomočnik. 1914–7 je bil pri vojakih (Dalmacija, Trebinje, Albanija). 1918 je bil imenovan za ravnatelja gimn. v Novem mestu, 1921 za viš. šol. nadzornika v Lj., a 1926 iz »proračunskih« razlogov upokojen in odtlej živel v Lj.

Bil je dober pedagog, velik praktik, strokovnjak v splošnih in posebnih prosvetnih vprašanjih, vzoren ravnatelj in razsoden nadzornik, vedno in povsod mož reda, klasične natančnosti in zanesljivosti, zvestobe in nepretrgane delavnosti. Napisal je brošuri O naši srednji šoli (1924) in Kriza naše srednje šole (1927), sestavil Učni načrt za slovenščino kot učni jezik na gimn. (P 1909, z J. Tominškom), prir. Pravila o nižjem in višjem tečajnem izpitu na srednjih šolah v Sji (1924), o končnem izpitu na mešč. šolah lj. in mrb oblasti (1925) ter o nižjem in višjem tečajnem izpitu na realnih in klas. gimn. in realkah (1930). O šolstvu je pisal še v LZ (1903: Nekaj statistike iz naših srednjih šol), P (1912: Reformni srednješ. zavodi in naši odnošaji; več ponatisov v dnevnem tisku), NV (1910: Telovadba na kranjskih gimn.; 1913: Novi učni načrt za telovadbo), LZg (1912–4), SN (1914–24) idr. Z J. Sketom je preuredil Slov. čitanko za 1. (1910⁴, 1913⁵), 2. (1911³) in 4. (1912²) razred srednjih šol, za 1. r. dekliškega liceja (1910) ter Slov. slovstveno čitanko za 7. in 8. r. srednjih šol (1914³). Po 1. svet. vojni je pripravil nove izdaje (v ta namen dobil pol leta dopusta): Slov. čitanka za 2. (1921, 1922), 3. (1921) in 4. (1922) r. srednjih šol. Del šolskih in prof. let je opisal v Novomeških spominih (Kron 1956–7, knj. Objava 1958, uvod in opombe J. Jarc). V brošuri Rdeči križ (1930) je razložil osnove te humanit. organizacije.

S članki o slov. literaturi in zgod. se je javljal od študentskih let (nekrolog svojemu prof. V. Oblaku, S 1895, št. 95, 97, 99). Do 1. svet. vojne je ocenil vrsto slov. leposlovnih knjig (večinoma v LZ), redno poročal o SNG Lj. v SN 1907–8 in LZ 1910. Največ je pisal o A. Aškercu, s katerim je drugoval zadnjih 10 let, npr. oc. knj. G. Kreka o Aškercu (LZ 1900), V Aškerčevem rojstnem kraju (LZ 1912), Epilegomena (A. Aškerc, Atila v Emoni, 1912; tudi LZ 1912), Cankarjeva pisma Aškercu (Cank. zbornik 1921), Iz Aškerčeve ostaline (LZ 1927), Aškerčevo pismo teti Ajtki (ŽiS 1937, knj. 21), Korespondenca Aškerc – Sket (pripravljeno za ČZN 1940, izšlo 1967), Aškerčeva zapuščina, knjižnica in korespondenca (Aškerčev zbornik 1957), Aškerčev »Boj pri Pirotu« politična pesem! (ib.), Jakhlov portret Ant. Aškerca (ib). Z J. Sketom je ur. Slov. balade in romance (1912). Za Wiesthalerjev (gl. čl.) Lat.-slov. veliki slovar (1936) je prispeval črki B in C. Hranil je obsežno Aškerčevo korespondenco in Sketovo ostalino (oboje od 1948 v NUK), iz katere je obj. Dr. Sketova pisma iz Bosne (LZ 1914–5).

Obudil je spomin na nekatera starejša dela (npr. na Poženčanovo-Ravnikarjevo Triglavsko odo, PV 1928; Janežičevo Slov. slovnico in Wolfov slovar, Knjiga 1954; slov. tisk pred sto leti, ib. 1955), obj. nekaj zgod. člankov: Kulturnozgod. paberki iz 1842–9 (Carn. 1910, tudi separatno), Nekdanje brodarstvo na Savi (ib. 1914), Vor hundert Jahren (LZg 1914, št. 155–7; o lj. proslavi sklenitve miru med Avstrijo in Francijo), Trg »Ajdovščina« v Lj. (SN 1930, št. 29; J 1931, št. 46), Momenti v razvoju Lj. 1787–1821 (Kron 1934), Marijin spomenik na Sv. Jakoba trgu v Lj. (ib. 1938) idr. Izbral je imeni za novi lj. pokopališči Žale in Navje (gl. Kron 1938, 243). – Jubilejne čl. ali nekrologe je pisal mdr. o J. Sketu (LZ 1912; SN 1912, št. 86), J. C. Oblaku (PV 1926, 1953; TurV 1954), J. Trdinu (ŽiS 1930, knj. 7 – govor iz 1921; 1933, knj. 14), A. Janšu (SČ 1934), J. Tominšku (PV 1934, Tov 1952, 144), P. Grošlju (J 1940, št. 30), J. Mlakarju (PV 1953).

Od mladega je imel veselje do telovadbe. Odlike, s katerimi je obogatil naše šolstvo kot telesnovzgojni strokovnjak, je pokazal tudi v planinstvu, s katerim se je začel ukvarjati nekaj kasneje kot njegovi tovariši in se ga posebno oprijel po upokojitvi. Prepotoval je po dolgem in počez slov. planinski svet, zlasti sredogorje, obiskal tudi več drugih jsl gora in nekatere v tujini. Svoja pota je opisoval v štev. člankih v SN (1904, št. 190–2: Na Visokem Obiru), LZ (1907: Iz Valisa peš čez Furko v Uri; 1910: Tri pisma o Bosni; tudi separatno), največ pa v PV, pri katerem je bil med najvidnejšimi sodelavci, mdr.: S Triglava peš v Lj. (1927), Po mejnih vrhovih (1928), Od Save v Domžale (1929), Po malih »tisočakih« (1929), Izlet na Mirno goro (1929), Iz Tržiča v – Tržič (1930), Pismo s Trebevića (1931), Zugspitze (1931), Z Jezerskega preko Grintavcev v Kamnik (1931), V predgorju Savinjskih Alp (1933), O Boču (1933), »Planinske ture na Rabu (1934), Na bajnem Kleku (1935), Izlet na Biokovo (1937), Dvakrat na Mangrtu (1937), Zavinek na Risnjak (1938), Na Kokovnico ali Kriško goro (1940), Slivnica nad Cerkniškim jezerom (1941), Kum (1941), Gorice in hribci na Ljubljanskem barju (1943), še trikrat na Triglavu (1951–2), Na Učko (1952), Grintavcem v slovo (1953), Po Vodnikovih sledeh na Vršac (1955), Donački gori v slovo (1958), Jadrno na Čaven in čez Trnovsko planoto (1960). Nad 20 planinskih in potopisnih spisov je izbral za knj. Iz domovine in tujine (1944). Za priročnik Razgled z lj. gradu (1929) je napisal pokrajinski oris (panoramo risal P. Žmitek). V potopisih se kaže W-ova široko razgledana intelektualna osebnost, ki ne potuje samo po prostoru, temveč tudi po času. Svet, ki se ga dotika, dojema, pojasnjuje in osvetljuje. Ni umetnik, ki bi se zamikal v nezgrabljive pokrajinske vtise, lepoto gora občuduje kot nekaj prvobitnega, kar mestnega človeka hipoma prevzame. V tem preprostem, poštenem, pristnem in naravnem odnosu do gora je skrita globoka humanistična vsebina W-ovega plan. pisanja.

Nabiral je drobce za slov. planinsko zgod., jih obj. v posnetku ali prevodu in s komentarjem, mdr. Hacquetov samogovor vrh Triglava (SN 1920, št. 25–7), Pred sto leti na Triglavu (PV 1928, vzpon F. Rosthorna in K. Kefersteina), Hacquetova navodila za gorolazce (PV 1931), Izlet k Savici pred sto leti (K 1933, št. 176), Hoja na Triglav pred sto leti (PV 1934, vzpon M. Tuška), H. Freyer na Mangrtu 1836 in 1837 (PV 1936), M. V. Lipold o Savinjskih Alpah (PV 1939), Planinski paberki iz Bleiweisovih Novic (PV 1943), H. Freyer pred sto leti na Triglavu (PV 1951), B. Hacquet kot jamar (Proteus 1955/6, 1956/7). Za zbirko Naši veliki planinci je napisal izčrpni knjigi: Baltazar Hacquet (1954) in Dr. Josip Ciril Oblak (1958). Udeležil se je načelnih razpravljanj o SPD (J 1931, št. 158), pisal o PV ob 50-letnici (Plan. zbornik 1945). Sestavil je bibl Splošno kazalo … PV 1895–1940 (1940) in 1941–1950 (1951).

Za SNG Lj. je prev. drame: G. Hauptmann, Elga (1906) in Roza Bernd (1907), B. Nušić, Knez iz Semberija (1922). Knjižno je izšlo: I. Vojnović, Smrt majke Jugovićev (1911, najprej v Sn 1911), M. Maeterlinck, Življenje čebel (1929). Posredno je pisal o čebelah v Sn (1905/6: Slov. končnice in folklora) in SČ (1935: I. A. Scopoli o kranjski čebeli in čebelarstvu; 1956: Hacquetov zapisek o kranjskem čebelarstvu).

Bibl W-ovih spisov gl. v knj. Novomeški spomini (1958, 77–88). Zapuščina je v NUK. – Psevd.: I. W., J. W., Lynkeus, -y-, W. – Prim.: osebni podatki; EFK; NE; Repertoar; SGL; J. Tominšek, PV 1934, 284–5; A. Brilej, PV 1944, 116–7; T. Orel, PV 1954, 450–2 (s sliko), 1956, 660–1 (s sliko), 1961, 83–5; S. Hribar, PV 1959, 567–8; S. Dimnik, PV 1961, 209–15, 260–5 (s sliko); J. Jarc, Dolenjski zbornik 1961, 301–2; J. Župančič, TurV 1961, 104–6; V. Mazi, PV 1963, 323–5, 1970, 538–41 (s sliko). T.O.

Orel, Tine: Wester, Josip (1874–1960). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi838155/#slovenski-biografski-leksikon (10. december 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine