Vulč, Franjo (1891–1926)

Vulč Franjo, ilegalni imeni Vlado in Stanko, politični delavec, r. 18. apr. 1891 v Leobnu (Avstrija) ščetkarskemu obrtniku Francu in Mariji r. Klavora, u. maja (?) 1926 v bgd Glavnjači. Osn. šolo je obiskoval v Leobnu, po smrti staršev (1898) v Čezsoči pri Bovcu, kjer je živel pri stricu Ivanu Vulču.

Za trgovca se je učil 1905–6 v trgovini J. Zornika v Gor. in 1906–11 M. Malika v Ajdovščini; tu se je kot član Sokola navzel vseslovan. idej. 1912 je bil trgov. pomočnik v veleblagovnici Greinitz v Trstu, 1913–4 služil voj. rok v Gor. in Kanalu, med vojno bil četovodja na ruski fronti v Galiciji, a se že 1914 s svojim vodom podal v rusko ujetništvo. 1916 je na jugu Rusije stopil v Srpski dobrovoljački korpus, se udeležil bitk v Dobrudži (1916) in na solun. fronti (1918). Po vojni ni hotel zemlje ali primerne službe, ki mu je kot prostovoljcu pripadala, temveč je bil 1919–20 telovadni vaditelj pri Sokolu na Jesenicah, potem v Lj. 1920 prodajalec v trgovini športne opreme Bašin in 1921–3 skladiščnik oziroma delovodja v tovarni gasil. in športne opreme S. Vidmarja.

Razočaran nad razmerami v Jsli je 1922 izstopil iz Sokola in unitaristične Narodne obrane ter se priključil komunistom; 1923 je bil sprejet v KPJ. Deloval je v del. prosv. društvih Iskra, Vesna in Svoboda kot telovadni vaditelj sekcij v Lj., Zagorju, Trbovljah, Mrbu in na Jesenicah (prim. njegov čl. Izlet zagor. prolet. mladine, Proletarska mladina 1923, št. 9). Po nalogu KP je 1923 v Sji organ. in vodil Proletarske akcijske čete (PAČ) za obrambo delavstva pred nacion. Orjuno, ki je posnemala metode ital. fašistov. PAČ so bile prva vojaška organ. slov. delav. razreda, zagotavljale so red in varnost na delav. shodih in prireditvah. V. je bil poveljnik za Sjo ter posebej v Lj., Zagorju, Trbovljah in na Jesenicah; 1923 je s PAČ obranil Delav. dom v Lj. Sept. 1923 je moral emigrirati v Avstrijo in nato v SZ. V Moskvi je študiral na komunist. univ. narodnih manjšin zahoda in na vojaški šoli. 1925 se je vrnil v Bgd, vodil protimilitar. dejavnost KPJ in organiziral partij. celice med rečnimi mornarji. Po aretaciji 16. jan. 1926 je prestajal nečloveško mučenje v bgd Glavnjači (po nekaterih podatkih v Petrovaradinski trdnjavi). S. Marković, član CK KPJ, je na bgd sodišču izjavil, da se V. ni vdal: »Vsega prebitega, z zlomljenimi rokami in nogami in prebitimi rebri sem ga videl v celici št. 2. S krvjo na ustih mi je zašepetal: Silili so me, da podpišem proti vam drugim, pa nisem mogel in ne bom« (Enotnost 1928, št. 8). Njeg. truplo so vrgli v Donavo. Zločin je 1928 odkril novinar O. Kerševani in vest obj. v bgd Novostih, ki pa so jih oblasti zaplenile. Demokr. poslanec S. Kosanović je v govoru v Nar. skupščini 29. febr. 1928 med štev. nezakonitostmi v Glavnjači omenil tudi ta umor.

Pot od nacionalizma h komunizmu so, podobno kot V., prehodili v prvih desetletjih 20. stol. številni napredni Slovenci. O svojem razvoju je V. zapisal: »Bil sem dobrovoljec legionar in boril sem se na Dobrudži, na Solunu in na Kajmakčalanu in hotel sem dati svoje življenje za to, da moje ljudstvo doseže svobodo. Videl sem pa in spoznal, da je moje ljudstvo le zamenjalo jarem in da je pred njim še težka borba, borba, ki je skupna zatiranim delavcem in kmetom vseh narodov, sveta borba proti kapitalizmu in imperializmu, ki gazita človeštvo. Od tega spoznanja sem živel skromno za ta cilj in za ta cilj sem pripravljen vedno umreti« (DPol 1928, št. 18). Kot vodja PAČ je uspešno organiziral odpor proti prvemu nastopu fašizma v Jsli. Tedaj je prir. polit. zabavljivko Marameo v protifašist. pesem Po Ljubljani smo hodili, smo orjunce spat podili. Da bi odvrnil delav. mladino od meščan. društev Sokol in Orel, je v delav. prosvetno dejavnost vključil telovadbo; V-ev je takrat uvedeni pozdrav: Delu čast – in oblast! Napisal je več voj. navodil, mdr.: Kako treba stvarati ćelije u vojsci, Naša taktika i strategija, Obaveštajna služba u vojsci, Projekt teza za AMI (antimilitar.) rad, Propagandni rad u buržoaskim vojskama (fotokopije v arhivu CK ZKJ, Bgd).

Prim.: arhiv. gradivo v CK ZKJ (Bgd), CK ZKJ (Lj.) in Gor. muzeju; EJ III, 48 (gl. geslo Golubić M.) in VIII, 558; VE; Stenograf. beleške Nar. skupštine …, Bgd 1927/8, IV, 19; nekrologi: Borba (Zgb) 1928, št. 10; Enotnost 1928, št. 9–11 (D. Kermavner, F. Klopčič, M. Klopčič), št. 13 (A. Habe), št. 17 (s sliko; M. Gorenc); J 1928, št. 73 (s sliko; napisal J. Hmelak) in Radni narod (Podgorica) 1928, št. 18; Dobrovoljci kladivarji Jsle 1912–1918, 1936, 314–5 (s sliko); F. Klopčič, 40 godina, Bgd, I, 1960, 348–52; isti, Desetletje preizkušenj, 1980; Meždunarodnyje otnošenija v centralnoj i vostočnoj Evrope, Moskva 1966, 164; D. Sedmak, Primor. srečanja 1982, 113–7. Kpč.

VULČ Franc, politični delavec, r. 18. apr. 1891 v Leobnu v Avstriji, u. nasilne smrti v Bgdu v začetku 1926. Oče Franc, izdelovalec ščetk, mati Marija Klavora. Starša sta bila ekonomska emigranta, doma iz Čezsoče. Po njuni smrti (1898) sta se sem preselila otroka Franc in Rudolf. Franc je živel pri stricijIvanu Vulču. Osn. š. je končal v Čezsoči (1905) in bil nato pomočnik pri trgovcih Josipu Zorniku v Gor. in pri Mihaelu Maliku v Ajdovščini. V začetku jan. 1912 se je v Trstu zaposlil kot trg. pomočnik v veletrgovini Greinitz. – Kot vajenec je bil aktiven član ajdovskega Sokola. Tu se je izkazal kot telovadec in organizator. Vojsko je služil v 7. lovskem polku v Gor. in tu dočakal pričetek prve svet. vojne. Konec avg. 1914 je bil v spopadu z rusko vojsko ujet in odpeljan v vojno ujetništvo. 1915 je vstopil v 1. Srpsko dobrovoljačko divizijo v Odesi (na Solunski fronti se je preimenovala v Jugoslovansko), ki so jo sestavljali v Rusiji zajeti avstroogrski vojaki. S to enoto je (1916) sodeloval v bojih v Dobrudži, nato pa preko Arhangelska, Švedske in Norveške prišel v Anglijo. Od tu je šel v Francijo in prišel v Solun. Sodeloval je pri preboju fronte na Kajmakčalanu. Po vojni se je zaposlil na Jesenicah kot poklicni vaditelj pri Jsl. Sokolskem savezu. Bil je tudi član nacionalistične organizacije Narodne obrane in sodeloval pri organiziranju protiit. nastopov v Istri (apr. 1921), vendar se ni vključil v Orjuno. – 1921 se je zaposlil v trgovini s telovadnim orodjem Bašin in drug v Lj. Še vedno je bil aktiven v vrstah Sokola in zelo velike so bile njegove zasluge pri urejanju stadiona za prvi vsesokolski zlet (avg. 1921). Apr. 1921 naj bi celo organiziral in sodeloval pri demonstracijah v lj. Operi. S somišljeniki, med katerimi so bili mlajši kult. delavci, je bil aretiran. Razočaran zaradi neizpolnjenih pričakovanj prostovoljcev v novi jsl. državi, se je približeval socialističnemu delavskemu gibanju. Na prehodu iz 1921 v 1922 je prišel v stik s KPJ oz. s SKOJ in spomladi 1922 bil med petimi ustanovnimi podpisniki Iskre, prve ileg. mladinske organizacije po uvedbi Obznane (1921). Iskra je ilegalno delovala le od konca 1922, ko jo je lj. policija prepovedala, ker so se v njej združevali pretežno komunisti. Ob ustanovitvi Neodvisne delavske stranke Jsle se je V. vanjo vključil in postal njen funkcionar. Bil je aktiven med lj. mladino. Njegove organizacijske sposobnosti so zlasti prišle do izraza pri oživljanju delavskih in otroških telovadnih društev po vseh večjih slov. delavskih krajih (Jesenice, Trbovlje, Hrastnik, Zagorje). Bil je pionir delavskega telovadnega gibanja na Slovenskem. – Spomladi 1924 je bil V. na čelu proletarskih akcijskih čet (PAČ) - prve delavske vojaške organizacije, ki sta jih KPJ in SKOJ organizirala proti Orjuni. Uspehi njegovega dela, urjenja in organiziranja PAČ so se pokazali ob spopadu Orjune z delavci v Trbovljah (1924). V. v spopadu ni sodeloval, ker se je tedaj že umaknil v Avstrijo in nato v Rusijo. Od tod se je vrnil in ileg. deloval v Bgdu, vendar njegove naloge niso znane. Bgd. policija ga je aretirala 16. jan. 1926, zaprla v Glavnjačo, ga strahotno mučila in razmrcvarjenega vrgla v Donavo. Resnica o smrti je prišla na dan šele čez dve leti (1928), razkrili so jo obtoženi komunisti. Njegova ilegalna imena so bila: Vujo, Vlado, Stanko, Jansen. Doprsni kip ima v Bovcu (delo Negovana Nemca), odkrit 1. maja 1980.

Prim.: SBL IV, 644–45 in tam navedena liter.; osebni arhiv D. Sedmak; Enotnost 24. febr., 30. mar. in 1. maja 1928; LdP 26. apr. 1947; Polet 9. okt. 1949; F. Klopčič, Desetletja preizkušenj, Lj. 1980, pass.; H. Klavora, čez drn in strn v novo življenje (rkp.); GorLtk 8/1981, 267.

Sed.