Slovenski biografski leksikon

Vulč Franjo, ilegalni imeni Vlado in Stanko, politični delavec, r. 18. apr. 1891 v Leobnu (Avstrija) ščetkarskemu obrtniku Francu in Mariji r. Klavora, u. maja (?) 1926 v bgd Glavnjači. Osn. šolo je obiskoval v Leobnu, po smrti staršev (1898) v Čezsoči pri Bovcu, kjer je živel pri stricu Ivanu Vulču.

Za trgovca se je učil 1905–6 v trgovini J. Zornika v Gor. in 1906–11 M. Malika v Ajdovščini; tu se je kot član Sokola navzel vseslovan. idej. 1912 je bil trgov. pomočnik v veleblagovnici Greinitz v Trstu, 1913–4 služil voj. rok v Gor. in Kanalu, med vojno bil četovodja na ruski fronti v Galiciji, a se že 1914 s svojim vodom podal v rusko ujetništvo. 1916 je na jugu Rusije stopil v Srpski dobrovoljački korpus, se udeležil bitk v Dobrudži (1916) in na solun. fronti (1918). Po vojni ni hotel zemlje ali primerne službe, ki mu je kot prostovoljcu pripadala, temveč je bil 1919–20 telovadni vaditelj pri Sokolu na Jesenicah, potem v Lj. 1920 prodajalec v trgovini športne opreme Bašin in 1921–3 skladiščnik oziroma delovodja v tovarni gasil. in športne opreme S. Vidmarja.

Razočaran nad razmerami v Jsli je 1922 izstopil iz Sokola in unitaristične Narodne obrane ter se priključil komunistom; 1923 je bil sprejet v KPJ. Deloval je v del. prosv. društvih Iskra, Vesna in Svoboda kot telovadni vaditelj sekcij v Lj., Zagorju, Trbovljah, Mrbu in na Jesenicah (prim. njegov čl. Izlet zagor. prolet. mladine, Proletarska mladina 1923, št. 9). Po nalogu KP je 1923 v Sji organ. in vodil Proletarske akcijske čete (PAČ) za obrambo delavstva pred nacion. Orjuno, ki je posnemala metode ital. fašistov. PAČ so bile prva vojaška organ. slov. delav. razreda, zagotavljale so red in varnost na delav. shodih in prireditvah. V. je bil poveljnik za Sjo ter posebej v Lj., Zagorju, Trbovljah in na Jesenicah; 1923 je s PAČ obranil Delav. dom v Lj. Sept. 1923 je moral emigrirati v Avstrijo in nato v SZ. V Moskvi je študiral na komunist. univ. narodnih manjšin zahoda in na vojaški šoli. 1925 se je vrnil v Bgd, vodil protimilitar. dejavnost KPJ in organiziral partij. celice med rečnimi mornarji. Po aretaciji 16. jan. 1926 je prestajal nečloveško mučenje v bgd Glavnjači (po nekaterih podatkih v Petrovaradinski trdnjavi). S. Marković, član CK KPJ, je na bgd sodišču izjavil, da se V. ni vdal: »Vsega prebitega, z zlomljenimi rokami in nogami in prebitimi rebri sem ga videl v celici št. 2. S krvjo na ustih mi je zašepetal: Silili so me, da podpišem proti vam drugim, pa nisem mogel in ne bom« (Enotnost 1928, št. 8). Njeg. truplo so vrgli v Donavo. Zločin je 1928 odkril novinar O. Kerševani in vest obj. v bgd Novostih, ki pa so jih oblasti zaplenile. Demokr. poslanec S. Kosanović je v govoru v Nar. skupščini 29. febr. 1928 med štev. nezakonitostmi v Glavnjači omenil tudi ta umor.

Pot od nacionalizma h komunizmu so, podobno kot V., prehodili v prvih desetletjih 20. stol. številni napredni Slovenci. O svojem razvoju je V. zapisal: »Bil sem dobrovoljec legionar in boril sem se na Dobrudži, na Solunu in na Kajmakčalanu in hotel sem dati svoje življenje za to, da moje ljudstvo doseže svobodo. Videl sem pa in spoznal, da je moje ljudstvo le zamenjalo jarem in da je pred njim še težka borba, borba, ki je skupna zatiranim delavcem in kmetom vseh narodov, sveta borba proti kapitalizmu in imperializmu, ki gazita človeštvo. Od tega spoznanja sem živel skromno za ta cilj in za ta cilj sem pripravljen vedno umreti« (DPol 1928, št. 18). Kot vodja PAČ je uspešno organiziral odpor proti prvemu nastopu fašizma v Jsli. Tedaj je prir. polit. zabavljivko Marameo v protifašist. pesem Po Ljubljani smo hodili, smo orjunce spat podili. Da bi odvrnil delav. mladino od meščan. društev Sokol in Orel, je v delav. prosvetno dejavnost vključil telovadbo; V-ev je takrat uvedeni pozdrav: Delu čast – in oblast! Napisal je več voj. navodil, mdr.: Kako treba stvarati ćelije u vojsci, Naša taktika i strategija, Obaveštajna služba u vojsci, Projekt teza za AMI (antimilitar.) rad, Propagandni rad u buržoaskim vojskama (fotokopije v arhivu CK ZKJ, Bgd).

Prim.: arhiv. gradivo v CK ZKJ (Bgd), CK ZKJ (Lj.) in Gor. muzeju; EJ III, 48 (gl. geslo Golubić M.) in VIII, 558; VE; Stenograf. beleške Nar. skupštine …, Bgd 1927/8, IV, 19; nekrologi: Borba (Zgb) 1928, št. 10; Enotnost 1928, št. 9–11 (D. Kermavner, F. Klopčič, M. Klopčič), št. 13 (A. Habe), št. 17 (s sliko; M. Gorenc); J 1928, št. 73 (s sliko; napisal J. Hmelak) in Radni narod (Podgorica) 1928, št. 18; Dobrovoljci kladivarji Jsle 1912–1918, 1936, 314–5 (s sliko); F. Klopčič, 40 godina, Bgd, I, 1960, 348–52; isti, Desetletje preizkušenj, 1980; Meždunarodnyje otnošenija v centralnoj i vostočnoj Evrope, Moskva 1966, 164; D. Sedmak, Primor. srečanja 1982, 113–7. Kpč.

Klopčič, France: Vulč, Franjo (1891–okoli 1926). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi827492/#slovenski-biografski-leksikon (9. julij 2020). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine