Slovenski biografski leksikon

Vuga Saša, pisatelj in dramatik, r. 8. febr. 1930 na Mostu na Soči gostilničarju Milutinu in Olgi r. Urbančič, živi v Ljubljani. Po it. osn. šoli je obiskoval gimn. v Gorici (it. 1940–5, slov. 1945–7) in Novi Gor. (1947–9). Nato je štud. slavistiko in primerjalno književnost na Fil. fak. v Lj. in dipl. 1956. Že 1949 se je zaposlil na RTV Lj., bil napovedovalec in voditelj oddaj, od 1962 je telev. dramaturg in ur. za igrani program. Študij. se je izpopolnjeval predvsem na področju sodobne kulture in telev. medija: v It. (1960, štipendija it. vlade), na Poljskem (1962, štip. RTV Lj.) in v Franciji (1966, štipendija Prešernovega sklada; v Parizu mdr. organiziral prvo odd. slov. barvne televizije).

Prve novele v Soškem tedniku (Srečanje, 1947, št. 7) in MR (Prvi poljub, 1948/9; Post scriptum, 1951/2) imajo pečat zgodnje povojne literature. V poznejših delih se je skušal prebiti do lastne različice mladega slov. pripovedništva v smeri it. neorealizma, hkrati pa sta se pojavila snov in okolje rodne pokrajine, obsoški svet, posebej Tolminska, ki mu postane temeljno okolje lit. ustvarjanja. Knjižno je najprej izšla mladin. povest Škorenjček Matevžek (1955; ocene: B. Hofman, Večer 1955, št. 128; M. Mejak, TT 1955, št. 24; B. Zupančič, NSd 1955, 934–8). Sledila je vrsta novel in romanov. Že v zbirki Veter nima cest (1958; ocene: V. Bartol, PDk 1953, št. 166; T. Pavček, LdP 1958, št. 178; M. Šega, SPor 1958, št. 209) so se pokazale tipične V-ove pisat. poteze, predvsem nagnjenost k anekdotičnosti in zanimanje za malega, odpisanega človeka s Tolminske. Njeg. stilistika je polna nadrobne besedne bizarnosti, ima povsem samosvoj umetn. jezik, s katerim oblikuje dognane detajle, medtem ko si do celovitejše notranje povezanosti romana pomaga z veznim besedilom. Kritika je delo označila za razgiban mozaik bežnih podob iz našega vsakdanjega življenja. Trdnejše v zunanji zgradbi so posamezne novele v zbirki Račke po reki plavajo (1961; ocene: B. Hofman, NOja 1962, 267–9; H. Glušič, NRazgl 1962, 74; V. Klabus, Perspektive 1962/3, 342–5). V njih je zaživel obsoški svet v času med it. okupacijo in po vojni. To snov, ki se mu je vztrajno razširjala in kritično poglabljala, je razvijal v pripov. zbirkah Zarjavele medalje (1966; ocene: M. Kmecl, Delo 1966, št. 187; B. Trekman, NSd 1966, 904–6; I. Gedrih, NRazgl 1967, 37) in Testenine bivših bojevnikov (1980; ocene: F. Benhart, Sd 1981, 196–7; B. Trekman, ib. 398–403; A. Zorn, NRazgl 1981, 76), vendar tako, da je oblikovno nadaljeval z novelističnim načinom pripovedi, posamezne dele pa povezoval med seboj bodisi s skupnim zunanjim okvirom ali pa s skupnim problemskim strženom. Nekateri so to obliko poimenovali kar roman v novelah. V zunanji in notranji zgradbi enovit je roman Vseenost (1972; ocene: J. Horvat, Delo 1972, št. 61; A. Inkret, NRazgl 1972, 336–7; B. Trekman, Sd 1973, 201–3), njegovo najizrazitejše družbenokritično delo s poudarjenim stilističnim deležem in nadrobnim opisovanjem razl. človeških usod, dodal pa je še ironično groteskni ton, s katerim je izzval tragiko »generacije na kolenih«. Hkrati je vse jasneje stopala v ospredje pisateljeva kritična ocena moralnih dilem polpreteklega in sedanjega časa. S pravo epsko širino se ponaša roman Erazem Predjamski (1978, 1984²; nagrada Prešernovega sklada, 1979; ocene: F. Benhart, Sd 1978, 558–9; Andrej Inkret, NRazgl 1978, 620–1; D. Rupel, Delo 1978, št. 239; Borut Trekman, Sd 1979, 178–84), pikareskna fantazijska zgod. freska iz konca 15. stol., ki upodablja kontraverzni čas na meji dveh kultur.

Za RTV Lj. je napisal radijske igre: Bernardek (otroška, izv. 1962, v slov. gled. v Trstu 1965; obj. v knjigi Devet slov. radij. iger, 1975, uvod E. Smasek), Steza do polnoči (izv. 1973; prev. v shrv. R. Njeguš, v franc. R. Vrančič, v nemšč. G. Fras, vse 1974), Silvestrovo črepinj (izv. 1981, prev. v angl. B. Pahor, 1981); televizijske: Rekviem za heroji, 1969 (3 igre – poleg naslovne, izv. 1966, še Balada o temi, izv. 1967, in Bernardek; uvod V. Predan; oceni: D. Rupel, NRazgl 1970, 173–4; S. Sitar, PDk 1970, št. 19), Gorjupa bajta (izv. 1975), Rajni traktat (izv. 1985). Za televizijo je dramatiziral novele iz Dekamerona G. Boccaccia (izv. 1969) in poglavje iz romana Doberdob Prežihovega Voranca – L. Kuharja Judenburg (izv. 1972, na radiu Trst A 1982). V. je opravil pionir. delo pri uvajanju in uveljavljanju slov. telev. igre. Po njeg. scenarijih sta bila posneta kratka filma: V sivi skali grad in Sobota, njegov dan (oba 1960). – Bil je tudi prvi preds. založn. sveta Lovske zveze Sje (1971) in je ur. knjigo Lovske trofeje na Slov. (1972).

Prim.: osebni podatki; SBibl; NOja 1958, 273–5 (s sliko); M. Kmecl, Slov. književnost 1945–1965, I, 1967 (s sliko); Knjiga 1975, 121; 1977, 452–7 (s sliko); M. Košir, 7 dni 1977, št. 51 (s sliko); Lovec 1980, 151–2 (s sliko); F. Benhart, Světová literatura (Praga) 1983, 183–210; F. Bohanec, Živa stvarnost, 1983, 371–3; F. Pibernik, Čas romana, 1983, 151–86 (s sliko). Pibernik

Pibernik, France: Vuga, Saša (1930–2016). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi826304/#slovenski-biografski-leksikon (15. junij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Primorski slovenski biografski leksikon

VUGA Saša, pisatelj in dramatik, r. 8. febr. 1930 na Mostu na Soči kot sin gostilničarja Milutina in Olge Urbančič. Osn. š. na Mostu na Soči, prvih pet let gimn. (1940–45) je opravil v it. jeziku v Gor., naslednja dva razr. v slov. gimn. v Gor., ki jo je v tedanji coni A ustanovila ZVU, 7. in 8. razr. ter maturo pa v gimn. v Šempetru pri Novi Gor. Po maturi se je vpisal na Filoz. fak. v Lj., kjer je študiral slavistiko in primerjalno književnost in 1956 diplomiral s tezo Slovenska proza med obema vojnama o prvi vojni pri prof. Marji Borštnikovi in njenem takratnem asistentu prof. Borisu Paternuju. Že 1949 se je zaposlil na RTV Lj. kot napovedovalec in voditelj oddaj, od 1962 pa kot dramaturg in ur. dramske redakcije. Študij je kasneje izpopolnjeval predvsem na področju kulture in sodobnega televiz. medija: v It. (1960, štipendija it. vlade), na Poljskem (1962, štipendija RTV Lj.) in v Franciji (1966, štip. Prešernovega sklada). - V. spada v srednjo pisateljsko generacijo. Prve novele je objavil v Soškem tedniku (Srečanje, 1947, št. 7) in v Mladinski reviji (Prvi poljub, 1948/49; Post scriptum 1951/52), vse pa imajo tipične značilnosti prve povojne slov. proze. Prvo V-ovo v knjigi objavljeno delo spada v mladinsko liter. 1955 je objavil mladinsko povest s tolminskim bajeslovjem Škorenjček Matevžek (ilustracije so delo Gvida Birolle, ponatis 1975). Sledila je vrsta novel in romanov, v katerih je V. osvojil idejo o življenjski veličini malega človeka in njegovega trmoglavega vztrajanja v svetu, ob tem pa izdelal izrazito socialno kritiko. V-ov svet je vselej razpet med mestom in rodno zemljo, čeprav je v prvih delih še močno prisotna vojna izkušnja. Tipično zanj je konstantno vračanje k malemu, zatiranemu tolminskemu človeku in k bogastvu njegovega kult. izročila, ki se v prvi vrsti kaže kot prisotnost anekdotike ter folklornih in bajeslovnih motivov. V-ova proza se odlikuje po izjemni etični angažiranosti, snovni zanimivosti, ob tem pa velja omeniti izbruseno modernost oblike ter jezikovno in stilno dognanost (I. Predan). – 1958 je izšel psihološki roman Veter nima cest (datiran sicer že 1955, Obzorje, Mrb.), kjer je v značilnem slogu ustvaril kompozicijo folklorno obarvanih anekdot o tolminskih ljudeh. Ob socialni in nacionalni motiviki je to delo zaznamovano s temo smrti, minljivosti, ki v V-ovem svetu ni enkraten dogodek v posameznikovem življenju, temveč stalna človekova spremljevalka. Sledili sta zbirki novel Račke po reki plavajo (DZS, Lj. 1961), ki prinašajo podobe od predvojne okupacije na Tolminskem dalje, in Zarjavele medalje (1966). Vseenost (Lipa, Koper 1972), modernistični roman s sodobno tematiko, je V-ovo »najizrazitejše družbenokritično delo s poudarjenim stilističnim deležem in nadrobnim opazovanjem različnih človeških usod, dodal je še ironično groteskni ton, s katerim je izzval generacije na kolenih« (Pibernik), hkrati pa delo, v katerem se V. mestoma ograjuje od resnic polpreteklega časa. 1978 je izšel njegov obsežni zgodovinski roman Erazem Predjamski, ki sega v obdobje konca 15. stol. Za to delo je prejel 1979 nagrado Prešernovega sklada. 1980 so izšle spominske novele Testenine bivših bojevnikov, ki se tematsko vežejo na Zarjavele medalje, na obsoški svet v času med it. okupacijo in po vojni. Iz 1987 (ponatis 1990) je roman v dveh knjigah Krtov kralj, kjer se konstanca eksistencialne brezhibnosti izraža preko lika Napoleona Bonaparteja v njegovih dveh pohodih skozi slov. zemljo (1797 po Soški dolini do Kluž in v drugi knjigi kot Napoleonov prodor ob Soči 1809 ter končni spopad pod prelazom Predel). – V. je avtor več radij. in televiz. iger, za katere je prejel številne nagrade in priznanja. Iz 1969 je knjiga z naslovom Rekvijem za heroji, zbirka treh radij. in TV iger, ki je prvi primerek knjižne izdaje slov. RTV drame (poleg Rekvijema še Balada o temi, 1967, in Bernardek, 1962). Za radij. igro Bernardek je V. prejel 1. nagrado na natečaju RTV za radij. igro. Iz 1973 je radij. igra Steza do polnoči (izv. 1973, prev. v shr. R. Njeguš, v franc. R. Vrančič, v nemšč. G. Fras, vse 1974), le-ta pa je v knjižni obliki (Borec, Lj. 1975) izšla pod naslovom Gorjupa bajta. Za stezo do polnoči je V. prejel tudi Nagrado vstajenje slov. naroda. Iz 1981 je radij. igra Silvestrovo črepinj (prev. v angl. B. Pahor); med drugimi številnimi naj omenimo še Rajni traktat (TV igra 1985), Mojstrovo najdaljšo mariborsko noč (1938), radij. igro Povest o belem zajcu (1990), za katero je prejel 1. nagrado na natečaju RTV za radij. igro. – Za TV je V. dramatiziral novele iz Boccacciovega Dekamerona (izv. 1969), za Radio Trst A pa Vorančev roman Doberdob v 14 nadaljevanjih (27. febr. 1982–24. mar. 1982 v režiji J. Babiča), medtem ko je bila dramatizacija poglavja Judenburg objavljena na RTV že 1972. Po njegovih scenarijih sta bila posneta kratka filma V sivi skali grad in Sobota, njegov dan (oba 1960). – V. je bil prvi preds. založniškega sveta Lovske zveze Sje (1971) in je uredil knjigo Lovske trofeje na Slovenskem (1972). Oglašal se je v Mladinski reviji in tudi v Novi reviji, nepretrgoma pa sodeluje in piše v Sdb. V pripravi je njegov novi roman, ki ima za tematiko življenje na Tolminsikem v obdobju 1945–50.

Prim.: Osebni podatki; M. Kmecl, Slov. književnost 1945–65, I., 1967; Leksikon CZ, Slov. književnost, Lj. 1982, 392–93; V. Klabus, Slov. knjiž., 1961 (S.V.); D. Rupel, Branje, Mrb. 1973; A. Inkret, Spomini na branje, Mrb. 1977 ter Isti, Novi spomini na branje, Lj. 1980; F. Bohanec, Živa stvarnost, 1983, 183–210; F. Pibernik, Čas romana, 1983, 151–86: M. Košir, 7 dni, 1977, št. 51; Lovec 1980, 151–52; SBL IV, 640-41.

mlp

Lapornik Pelikan, Maja: Vuga, Saša (1930–2016). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi826304/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (15. junij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 17. snopič Velikonja - Zemljak, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1991.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine