Slovenski biografski leksikon

Vuga Saša, pisatelj in dramatik, r. 8. febr. 1930 na Mostu na Soči gostilničarju Milutinu in Olgi r. Urbančič, živi v Ljubljani. Po it. osn. šoli je obiskoval gimn. v Gorici (it. 1940–5, slov. 1945–7) in Novi Gor. (1947–9). Nato je štud. slavistiko in primerjalno književnost na Fil. fak. v Lj. in dipl. 1956. Že 1949 se je zaposlil na RTV Lj., bil napovedovalec in voditelj oddaj, od 1962 je telev. dramaturg in ur. za igrani program. Študij. se je izpopolnjeval predvsem na področju sodobne kulture in telev. medija: v It. (1960, štipendija it. vlade), na Poljskem (1962, štip. RTV Lj.) in v Franciji (1966, štipendija Prešernovega sklada; v Parizu mdr. organiziral prvo odd. slov. barvne televizije).

Prve novele v Soškem tedniku (Srečanje, 1947, št. 7) in MR (Prvi poljub, 1948/9; Post scriptum, 1951/2) imajo pečat zgodnje povojne literature. V poznejših delih se je skušal prebiti do lastne različice mladega slov. pripovedništva v smeri it. neorealizma, hkrati pa sta se pojavila snov in okolje rodne pokrajine, obsoški svet, posebej Tolminska, ki mu postane temeljno okolje lit. ustvarjanja. Knjižno je najprej izšla mladin. povest Škorenjček Matevžek (1955; ocene: B. Hofman, Večer 1955, št. 128; M. Mejak, TT 1955, št. 24; B. Zupančič, NSd 1955, 934–8). Sledila je vrsta novel in romanov. Že v zbirki Veter nima cest (1958; ocene: V. Bartol, PDk 1953, št. 166; T. Pavček, LdP 1958, št. 178; M. Šega, SPor 1958, št. 209) so se pokazale tipične V-ove pisat. poteze, predvsem nagnjenost k anekdotičnosti in zanimanje za malega, odpisanega človeka s Tolminske. Njeg. stilistika je polna nadrobne besedne bizarnosti, ima povsem samosvoj umetn. jezik, s katerim oblikuje dognane detajle, medtem ko si do celovitejše notranje povezanosti romana pomaga z veznim besedilom. Kritika je delo označila za razgiban mozaik bežnih podob iz našega vsakdanjega življenja. Trdnejše v zunanji zgradbi so posamezne novele v zbirki Račke po reki plavajo (1961; ocene: B. Hofman, NOja 1962, 267–9; H. Glušič, NRazgl 1962, 74; V. Klabus, Perspektive 1962/3, 342–5). V njih je zaživel obsoški svet v času med it. okupacijo in po vojni. To snov, ki se mu je vztrajno razširjala in kritično poglabljala, je razvijal v pripov. zbirkah Zarjavele medalje (1966; ocene: M. Kmecl, Delo 1966, št. 187; B. Trekman, NSd 1966, 904–6; I. Gedrih, NRazgl 1967, 37) in Testenine bivših bojevnikov (1980; ocene: F. Benhart, Sd 1981, 196–7; B. Trekman, ib. 398–403; A. Zorn, NRazgl 1981, 76), vendar tako, da je oblikovno nadaljeval z novelističnim načinom pripovedi, posamezne dele pa povezoval med seboj bodisi s skupnim zunanjim okvirom ali pa s skupnim problemskim strženom. Nekateri so to obliko poimenovali kar roman v novelah. V zunanji in notranji zgradbi enovit je roman Vseenost (1972; ocene: J. Horvat, Delo 1972, št. 61; A. Inkret, NRazgl 1972, 336–7; B. Trekman, Sd 1973, 201–3), njegovo najizrazitejše družbenokritično delo s poudarjenim stilističnim deležem in nadrobnim opisovanjem razl. človeških usod, dodal pa je še ironično groteskni ton, s katerim je izzval tragiko »generacije na kolenih«. Hkrati je vse jasneje stopala v ospredje pisateljeva kritična ocena moralnih dilem polpreteklega in sedanjega časa. S pravo epsko širino se ponaša roman Erazem Predjamski (1978, 1984²; nagrada Prešernovega sklada, 1979; ocene: F. Benhart, Sd 1978, 558–9; Andrej Inkret, NRazgl 1978, 620–1; D. Rupel, Delo 1978, št. 239; Borut Trekman, Sd 1979, 178–84), pikareskna fantazijska zgod. freska iz konca 15. stol., ki upodablja kontraverzni čas na meji dveh kultur.

Za RTV Lj. je napisal radijske igre: Bernardek (otroška, izv. 1962, v slov. gled. v Trstu 1965; obj. v knjigi Devet slov. radij. iger, 1975, uvod E. Smasek), Steza do polnoči (izv. 1973; prev. v shrv. R. Njeguš, v franc. R. Vrančič, v nemšč. G. Fras, vse 1974), Silvestrovo črepinj (izv. 1981, prev. v angl. B. Pahor, 1981); televizijske: Rekviem za heroji, 1969 (3 igre – poleg naslovne, izv. 1966, še Balada o temi, izv. 1967, in Bernardek; uvod V. Predan; oceni: D. Rupel, NRazgl 1970, 173–4; S. Sitar, PDk 1970, št. 19), Gorjupa bajta (izv. 1975), Rajni traktat (izv. 1985). Za televizijo je dramatiziral novele iz Dekamerona G. Boccaccia (izv. 1969) in poglavje iz romana Doberdob Prežihovega Voranca – L. Kuharja Judenburg (izv. 1972, na radiu Trst A 1982). V. je opravil pionir. delo pri uvajanju in uveljavljanju slov. telev. igre. Po njeg. scenarijih sta bila posneta kratka filma: V sivi skali grad in Sobota, njegov dan (oba 1960). – Bil je tudi prvi preds. založn. sveta Lovske zveze Sje (1971) in je ur. knjigo Lovske trofeje na Slov. (1972).

Prim.: osebni podatki; SBibl; NOja 1958, 273–5 (s sliko); M. Kmecl, Slov. književnost 1945–1965, I, 1967 (s sliko); Knjiga 1975, 121; 1977, 452–7 (s sliko); M. Košir, 7 dni 1977, št. 51 (s sliko); Lovec 1980, 151–2 (s sliko); F. Benhart, Světová literatura (Praga) 1983, 183–210; F. Bohanec, Živa stvarnost, 1983, 371–3; F. Pibernik, Čas romana, 1983, 151–86 (s sliko). Pibernik

Pibernik, France: Vuga, Saša (1930–2016). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi826304/#slovenski-biografski-leksikon (18. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine