Slovenski biografski leksikon

Vrtav (Ortari) Jernej, rezbar, v Kobaridu krščen 15. avg. 1647 (oče Urh, mati Uršula) in u. 22. nov. 1725. V zadnji četrtini 17. in v zač. 18. stol. je vodil rezbarsko delavnico v Kobaridu, ki so jo umetn. zgodovinarji slutili, ni pa bil znan njen vodja. V lit. sta se zmotno ponujali imeni Lukas Scharf (SBL III, 213, v resnici slikar in freskant v Kobaridu) ter »mojster Tuscut« (dejansko Tomaso Turcut), ki je bil cerkveni ključar v Malini (Beneška Sja). V župn. arhivu v Grionsu del Torre je Tarc. Venuti naletel na podatek, da je tamkajšnji vel. oltar izdelal »Mister Bartolomio Ortari intagliatore di Caporeto«; primerjanje z župn. maticami v Kobaridu je pokazalo, da se za tem imenom skriva rezbar V. Kot vse kaže, izvira rod iz Rut (nad Baško grapo), kjer je priimek Ortar pogost, srečamo pa tudi poslovenjeno obliko V.

V V-ovi delavnici je verj. delalo več pomočnikov, večino oltarjev pa je polihromiral L. Scharf. Med V-ova zgodnja dela ok. 1670–85 sodijo oltarji v krajih tokraj meje in v Beneški Sji: Sv. Ivan v Čelé (S. Giov. d’Antro – Landarska jama, o. sv. Janeza Krst.), Ošijak (Ossiach, vel. o. sv. Lenarta), Kožbana (stranski o. sv. Silvestra), Klenja (Clenia, vel. o. sv. Antona opata), medtem ko se olt. v cerkvici sv. Volarja pri Kredu ob Nadiži in pri Sv. Donatu nad Lazami (Lasiz) nista ohranila. V čas ok. 1685–1700: Dol. Barnas (Vernasso, vel. o. sv. Jerneja), Mengore pri Tolminu (o. sv. Antona Pad., ni ohranjen), Britof ob Idriji (Ukanje, vel. o. sv. Kancijana), Volče pri Tolminu (prižnica, ni ohr.), Golo Brdo (str. o. Žal. M. B.), Bovec (str. o. sv. Roka v podr. c. v Polju, ni ohr.), Bellazoia pri Magredisu (stranski o.). V zadnjo dobo ok. 1700–10 pa lahko uvrstimo dela v krajih: Malina (Forame d’Attimis, vel. o.), Grions del Torre (vel. o. 1703/4), Kravar (Cravero, vel. o. sv. Lucije), Kobarid (ovalni okvir glavne niše vel. o.), Sv. Lenart Slovenov (S. Leonardo, stranska o. Križanja in sv. Apolonije).

Spočetka se je V. pri rezljanju plastik in ornamentike še močno naslanjal na svojega učitelja (očeta?), ki je verj. pred njim vodil delavnico (pripišemo mu lahko: vel. o. 1669 na Svinih pri Kobaridu; vel. o. sv. Andreja v Kravarju). Arhitektonska shema se navezuje pri zgodnjih oltarjih iz ok. 1670–85 na rezbar. delavnico iz 2. četrtine 17. stol., ki je verj. delovala v Čedadu. Nasprotno pa dobijo V-ovi oltarji iz ok. 1685–1700 zaokroženo obliko monštranc, značilno za sočasne gorenjske »zlate oltarje«. Za zveze s takratnimi gorenj. rezbarji govori tudi oblika hrustančaste ornamentike, ki jo je ok. 1700 izpodrinil baročni akant.

Ime Anton Vrtav je vrezano na hrbtni strani vel. o. v Sužidu pri Kobaridu: PET / SCVLPSIT ALTARE ANTONIVS / VRTAV 1764. Če verjamemo letnici in župn. maticam v Kobaridu, potem se ta zapis ne more nanašati na Jernejevega sina, takrat že pok. Antona V-a (r. v Kobaridu 5. maja 1694, u. 16. febr. 1761). Avtor sužidskega oltarja je bil oblikovno še močno navezan na »zlate oltarje« poznega 17. in zgodnjega 18. stol., vendar je njihovo shemo posodobil z vrsto zrelobaročnih stilnih elementov. Z Antonom je v 2. pol. 18. stol. izumrla skoraj stoletna rezbarska tradicija družine V. na Kobariškem.

Prim.: r. in m. matice (ž. u. Kobarid); stroškovnik 1703–4 (ž. u. Grions del Torre); Gius. Marchetti in G. Nicoletti, La scultura lignea nel Friuli (Milano) 1956, 113 sl., 179–80; T. Venuti, Chiesette votive da Tarcento a Cividale (Videm) 1977, 11, 98; isti, Sot la nape (Videm) 1981, št. 2/3, 27–37; F. R(upnik), Dom (Videm) 1982, št. 10/11, 4; S. Vrišer, Baročno kiparstvo na Primorskem, 1983, 13–4, 21; B. Uršič, ZUZ 1984, 41–64; isti, Trinkov kol 1985 (Gor.), 58–71; isti, La scultura lignea in Friuli (Videm) 1985, 121–9; isti, Goriški letnik 1985, 145–84. Uršič

Uršič, Borut: Vrtav, Jernej (1647–1725). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi825105/#slovenski-biografski-leksikon (21. september 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine