Vošnjak, Mihael (1837–1920)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Vošnjak Mihael, zadružnik in strokovnjak za železnice, r. 18. sept. 1837 v Šoštanju, brat Josipa (gl. čl.), u. 2. jul. 1920 v Glionu pri Territetu (Švica); 1927 so ga prekopali v Arnače pri Titovem Velenju. Osn. šolo je obiskoval 1845–7 (1.–2. razred) v Šoštanju in 1847–8 (3. r.) v Celju, realno šolo 1848–50 (1.–2. r.) v Celju in 1850–2 (3.–4. r.) v Gradcu. Tehniko je študiral v Gradcu 1852–6 in jo končal na Dunaju 1857. Že kot študent se je zanimal za narodnogospodar. vprašanja in zato poslušal predavanja tudi iz knjigovodstva, meničnega prava, kmetijstva in gozdarstva. 1857–8 je bil inž. pri nadzorništvu za gradnjo železnice Logatec—Postojna (stanoval na Rakeku), 1858 prometnik na želez. postajah Wörgl (Tirolska), 1859–61 Nabrežina in 1862–6 Zidani Most, 1866 načelnik postaje na Pragerskem, 1867 po daljšem bolniškem dopustu delal v generalni direkciji Južnih železnic na Dunaju, 1868 bil načelnik postaje v Mürzzuschlagu (pri Gradcu), 1868–70 v Zgbu, 1870 prestavljen (zaradi naklonjenosti škofu J. J. Strossmayerju) na želez. inšpektorat Južne železnice v Gradcu, kjer je ostal do predčasne upokojitve 1879 (zaradi slabega zdravja). V Gradcu je mdr. 1871 proučeval graditev železnice Celje—Dravograd, ki jo je trasiral že kot študent 1856.

1880 se je naselil v Celju in se pod vplivom brata Josipa začel poglabljati v gospod. razmere in pomen kreditnega zadružništva. Kot pripadnik liberalne mladoslov. generacije je najprej navezal stike s kmečkim prebivalstvom in 1881 postal predsednik celjskega Sadjarskega združenja, ki je razširilo svojo dejavnost na celotno Spodnjo Štajersko. Tako si je pridobil ugled, ki mu je odločilno pomagal pri zadružniškem in poslanskem delovanju. Prizadeval si je za močan denarni zavod v središču Spodnje Štajerske in je 1881 z rodoljubi ustanovil Celjsko posojilnico po zgledu Schulze-Delitzscheve hranilnice in posojilnice. Uvedel je dve vrsti deležev: glavne, ki so bili razmeroma visoki in so se obrestovali, njihovi lastniki so imeli pravico glasovanja, ter poslovne, ki niso dajali pravice glasovanja. Glavne deleže je V. posredoval v roke imovitejšim in narodno zanesljivim članom, z drugimi pa je omogočil pristop tudi manj premožnim. S takšno delitvijo je dosegel, da so ostali trdno v slov. rokah. Pomagal je ustanavljati hranilnice in posojilnice tudi drugod, npr.: 1881 Lj., Vrhnika in Žalec; 1882 Mrb in Sevnica; 1883 Gor. in Ptuj; 1884 Črnomelj, Slov. Konjice, Koper in Krško. Na V-ovo pobudo je 1883 pet hranilnic na zboru v Celju ustanovilo 1. jsl Zvezo slov. posojilnic (s sedežem v Celju), ki je na naslednjih treh zborih zajela vse slov. hranilnice in posojilnice. 1890 so sprejeli V-ov predlog, da ima Zveza pravico in dolžnost nadzirati poslovanje posameznih posojilnic. Za to nalogo zadružnih zvez si je V. prizadeval tudi v poslan. klubu na Dunaju in je vlada 1903 končno ustanovila obvezno članstvo kreditnih in drugih zadrug v revizij. zadružnih zvezah. 1905 so, prav tako na V-ov predlog, v Celju ustanovili Zadružno zvezo, ki je do združitve z Zvezo slov. zadrug v Lj. (1930) opravljala revizijo zadrug.

Kot politik se je začel v 80-ih letih boriti s celjskimi Nemci in nemškutarji. Pokazal je velike organiz. sposobnosti in smisel za zbiranje narod. kapitala, ki naj bi bil osnova za gospod. neodvisnost in kulturni razvoj. Zavzemal se je za ustanovitev slov. vzporednic na celj. gimnaziji (1894) ter za gradnjo železnice Celje—Dravograd. Kot poslanec za kmečki okraj Celje v štajer. dež. zboru v Gradcu (1884–97) in v državnem zboru na Dunaju (1885–97) je odločno zastopal gospod. in polit. pravice slov. naroda, še posebej pa si je prizadeval za svobodnejši razvoj kreditnega zadružništva na Slov. Iz štev. poslanskih govorov je razvidno, da je imel velik smisel za sporazumevanje, čeprav je bil mnogokrat tudi zelo bojevit. Po 30-ih letih organiziranega dela v zadružništvu se je 1910 odpovedal vsem položajem in dolžnostim ter se preselil v Gor., kjer si je že 1897 uredil dom s sinom Bogumilom; za umik se je odločil iz družinskih razlogov (smrt žene Henriette in sinovo rahlo zdravje), starosti in zaradi razočaranja ob ustanovitvi mladoliberalne Zveze slov. zadrug v Lj. (1907), ko se je, po načelu »krajevne opredelitve«, od celj. Zveze odcepilo kar 44 posojilnic. V Gor. je 1911 sodeloval pri ustanovitvi znanstv. časopisa Veda, v katerem je 1913 odgovoril na anketo o jsl vprašanju. Sicer pa je bil v Gor. predvsem podpornik in svetovalec mladi slov. liberalni inteligenci, ki se je zbirala pri sinu Bogumilu. Od 1915 je V. živel v Švici, kamor je prenesel tudi večji del svojega premoženja, s katerim je omogočil sinu Bogumilu neodvisno delovanje v Jsl odboru v Nišu in na Krfu, predvsem pa je denarno podpiral tiskanje sinovih političnih publikacij v tujini. Sam polit. ni bil več aktiven, le 1918 je po sinu poslal amer. Slovencem poslanico o boju za svobodo jsl narodov od Drave do Soluna.

V. ni bil niti bleščeč govornik niti pisec, vendar se je zavedal, da je ideja ali politika brez moči, če nima lastnega glasila. Najprej je anon. objavljal v SN (vsaj od 1870, ko je izšel njeg. dopis Iz Zagreba, št. 88) in SGp (predvsem 1880–90), 1881 pa je v Mrbu s H. Goedlom ustan. mrb poltednik Südsteirische Post (1881–1900). V njem je obj. uvodnike in druge članke o narodnogospod. vprašanjih štaj. Slovencev. 1884–9 je izdajal v Celju zadružni mesečnik Zadruga, ga urejal in po večini sam pisal. Zaradi finančnih težav je 1890–8 izhajal samo Letopis Zveze slov. posojilnic, nato pa so ustan. mesečnik Slov. zadruga (Celje 1891–1930). V-ovo tehnično, gospodarsko in narodno delovanje je bilo usmerjeno v krepitev slov. narodne zavesti in v uresničitev ideala o zedinjenju Južnih Slovanov.

Pri zadružniškem delovanju ni iskal osebnih koristi, saj je 30 let delal iz zgolj idealnih in idejnih nagibov. Ko mu je zveza naklonila enkratno odškodnino 600 K, je nagrado poklonil celjski in mrb dijaški kuhinji. Zastopal je tudi stališče, da mora biti politik in javni delavec gmotno neodvisen. Vse življenje je varčeval, v odločilnem zgod. času med 1. svetovno vojno pa je namenil vse premoženje za osvoboditev.

Prim.: arhivsko gradivo (DAS); D. Omahen, Mihael Vošnjak, 1978 (razprava in 6 zv. biogr. in bibl gradiva; razmn. tipkopis, hrani Lj. banka v Lj.); Vošnjak; Südsteirische Post 1891, št. 40; V. Pušenjak, INK 1908, 59–68; SN 1920, št. 151–2; J. Lesničar, Zadruga 1920, 55; A. Gradnik, J 1927, št. 271; J. Sernec, Spomini, 1927; B. Vošnjak, Ob 100-letnici rojstva M. Vošnjaka, Bgd 1937; Zadružni zbornik, 1937 (posvečen V-u; ocena: F. Baš, ČZN 1938, 53–4); D. Schauer, Prva doba našega zadružništva, 1945, 54 60; V. Melik, Volitve na Slovenskem 1861–1918, 1965, 388, 394; J. Orožen, Zgodovina Celja in okolice, II, 1974, 273–95; isti, Celje in slov. hranilništvo, 1977, 32–3; F. Adamič, Razvojna obdobja slov. zadružništva, Zbornik Biotehn. fak. v Lj. — Kmetijstvo, 1975, 7–20; Večer 1975, št. 62; 1977, št. 255; I. Popit, Delo 1980, št. 155; M. Waltritsch, Slov. bančništvo in posojilništvo na Gor., 1982, 45–9; Kmetijsko zadružništvo na Slov., 1983, 9–10. — Upodobitve: fotografije v arhivu SBL in v monografiji D. Omahna; I. Zajec, doprsni kip, 1907 (od 1977 v Mestni hranilnici v Celju); V. Stoviček, relief na spomin. plošči v Celju (Stantetova ul. 13). Adč.

Adamič, France: Vošnjak, Mihael (1837–1920). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi813537/#slovenski-biografski-leksikon (17. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine