Slovenski biografski leksikon

Volčič Jakob, istrski narodni buditelj in zbiralec narodopisnega gradiva, r. 14. jul. 1815 v Gorenji vasi pri Retečah (op. ur.: v vasi Sv. Andrej pri Škofji Loki) očetu Mateju in Gertrudi r. Hoiker, u. 10. nov. 1888 v Zarečju pri Pazinu. Osn. šolo je obiskoval v Šk. Loki, gimn. 1829–34 v Lj., nato štud. pedagogiko 1834–6 in retoriko pri frančiškanih v Karlovcu, 1836–8 filozofijo v Lj., bogoslovje pa 1838–40 v Lj. in 1840–2 v Gor., kjer je bil 1842 ord. Kot duhovnik tržaško-koprske škofije je služboval najprej v slov. Istri (Gročana 1842–4, Boršt pri Trstu 1844–5), nato v hrv. (1846 Brseć, 1847–51 Kastav in Volosko, 1851–5 Veprinac, 1855–71 Pazin in Zarečje), 1871–86 upravljal župnijo Cerovlje in kaplanijo Zarečje, kjer je nato upokojen živel do smrti.

V-evo ilirsko orientacijo so oblikovala leta študija v Karlovcu in močno ilirsko gibanje v Lj. Tu se je ustanovilo 1838 ilirsko društvo Čitalni zbor (člani L. Jeran, Lovro Pintar, A. Žakelj idr.), katerega delaven član je bil tudi V.; 1840 ga najdemo med člani enakega društva v Gor. (J. Drobnič, J. Ferjan, Š. Kociančič idr.). Zdi se, da je na odhod v gor. bogoslovje in kasnejše službovanje v Istri odločilno vplival tržaški škof M. Ravnikar in verj. tudi pripomogel k oblikovanju V-evega nar. dela; v pridigah je budil nar. zavest in Ljubezen do domovine (gl. Trdina, ZbD III, 205, 309; V, 98, 292, 340), njegov dom v Zarečju je bil zbirališče zavednih dijakov in učiteljstva, v pismih (npr. K. Jelušiću) usmerjal mlade v delo za nar. preporod, vse pomembnejše raziskovalce (I. Koblerja, B. Šuleka, I. Kukuljevića, De Franceschija idr.) je seznanjal s »slovan.« hrv. gradivom tistega časa, v dopisih N (gl. A. Kalac, Hrv. škola - Pazin, 1916, 4–12) je opisoval težak gosp. in nar. položaj hrv. naroda v Istri, zbiral in pošiljal gradivo o ljud. izročilu v slov. in (veliko manj) hrv. časopisje: N (1849–81, vsako leto vsaj 1 obj.), SB (1851 - s tržaš. krasa, 1853), SG (1854, 1858–68), Koledarček slov. (1855–6), Vodnikov spomenik (1859), LMS (1878, III–IV), Naša sloga (Trst 1881) idr.

Pobude za zbiranje narodop. izročila je V. dobil po lastni izjavi z branjem del V. Karadžića in L. Gaja, zdi pa se, da je nanj vplival tudi S. Vraz (prek Jerana). Zbral je veliko gradiva iz hrv. Istre: največ je pesmi, nekaj manj povedk (te v glavnem neobj.), razmeroma veliko pa je otroške slovstvene folklore, ki se poje ob igricah (N 1863, 354; SG 1865, 124–5). Pesmi je V. razdelil na nasl. tipe: narekovanja, bugarščice (junaške pripov. vsebine), taranščice (nenie žalostinke), zdravice, molitvice-legende, ki jih pojo siromaki (gl. Slavjan 1874, 88–92). Prikazal je šego narekovanja za umrlimi (mdr. N 1853, 247) in priobčil ustrezne pesemske primere, opisal šege ob poroki (mdr. N 1853, 138; 1861, 111; 1865, 55), pozdrave (N 1856, 213–4) ipd. V knj. Hrv. nar. pjesme što se pjevaju po Istri i Kvarnerskih otocih, preštampane … (Trst 1879; gl. Jadr. almanah 1922, 179–89) je veliko pesmi iz V-eve zbirke.

Pomemben je V-ov delež pri zbiranju in zapisovanju besedišča (gl. mdr. N 1851, 87; 1852, 404; 1853, 143; 1856, 43, 75, 111, 220; 1857, 35, 416; 1859, 38, 393; 1860, 35; SG 1864, 192–3) in pregovorov Istre; pri seznanjanju z glagol. rkp ter sodništvom nekd. istrskih občin (mdr. N 1861, 52–3, 60). Prepisal je Boljunsko glagolsko kroniko 1451–1622 (Naša sloga, Trst 1881, 17–8, 29) in zakon kapitlja v Kastvu 1473 (ib. 38, 42). Veliko razl. prepisov je poslal I. Kukuljeviču in JAZU (Veprinački statut iz 1507, fragmente sodnijskih zapisnikov 1500–21, sodn. odloke 1684–1772 iz Veprinca idr.; gl. I. Milčetić, Hrv. glagoljska bibl I, Zgb 1911; V. Štefanić, Glagoljski rkp JAZU, Zgb 1969, 1970; B. Fučić, Glagoljski natpisi, Zgb 1982, XII).

Kot osrednji informator štev. raziskovalcem in časopisju o ljudskem izročilu in zgod. Istre je V. imel razvejeno korespondenco z J. Bleiweisom, A. Janežičem, K. Jelušićem, L. Jeranom, G. Koblerjem, I. Kukuljevićem, F. Kurelcem, F. Levstikom, Š. Ljubićem, I. Macunom, M. Majarjem (gl. nekatere obj. v: A. Kalac, Hrv. škola - Pazin, Li. 1916, 139–59; Levstikova pisma 330–5; J. Jelinčić, Vjesnik histor. arhiva u Rijeci i Pazinu 1981, 167–9; V-eva pisma pa v: M. Bertoša, ib. 1969, 265–96; isti, Histor. zbornik, Zgb 1970/1, 325–46 tu je V. najbolj natančno analiziran).

V-evi zapisi dialekta (v povedki ali pesmi) in glagol. rkp (gl. N. Žic, Mjesečnik pravn. društva, Zgb 1934, 432–6) so za tisti čas natančni. Etnološkemu-folklornemu gradivu manjka točna lokalizacija; splošna oznaka »Iz Istre», ki jo je V. uporabljal, ustreza njegovi romant. motivaciji. Pri pregovorih, v večji meri pa pri opisovanju gospodar. in nar. položaja, ima nastavke realist. opisa. Kot dober govornik je znal v ljudeh zbujati nar. zavest ter ljubezen do dom. govorice in kult. vrednot. V nar. preporodu Istre mu gre zelo vidno mesto, čeprav je delal tiho in bolj v ozadju polit. dogajanja. Bil je eden glavnih sodelavcev škofa Dobrile in v prijat. stikih s celo vrsto hrv. in slov. kult. ter polit. delavcev. Zapustil je 3000 gld dijaškemu konviktu v Trstu, knjige pa cerkvi v Zarečju, da jih razdeli med ljudstvo. -Psevd.: J. V., V.

Prim.: r. matice Šk. Loka; Bibl JLZ 9; EJ; Glaser; Marn XXVIII, 21–5; Znameniti Hrvati, 279; LZ 1888, 763; Naša Sloga (Trst) 1888, št. 46–7; S 1888, št. 263; SS 1888, 366; V. Holz, SN 1884, št. 264; 1888, št. 264; S. Rutar, Samosvoje mesto Trst … 1897, 164–5; A. Žigon, Sn 1917, 98, 101, 157; F. Ilešič, LZ 1918, 810; V. Spinčić, Crtice iz hrv. knjiž. kulture Istre, Zgb 1926, 83–4; Arhivist (Bgd) 1952, 75; J. Logar, RSAZU 2. razr. 1956, 241–2, 255; B. Milanović, Hrv. nar. Preporod u Istri, Pazin 1967, 108, 184 sl.; S. Brajša, KGMD 1968, 152–3; Hrv. nar. preporod u Dalmaciji i Istri, Zgb 1969, 303, 352 sl; J. Fikfak, Etnološka tribina (Zgb) 1984, 97–105. - Slika: Die oesterr.-ungar. Monarchie in Wort und Bild (Küstenland) 1891, 245; S. Rutar, Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra, 2, 1897, 163. Fikfak + Lc.

Fikfak, J., Lisac, L.: Volčič, Jakob (1815–1888). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi808634/#slovenski-biografski-leksikon (7. junij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Primorski slovenski biografski leksikon

VOLČIČ Jakob, istrski narodni buditelj in zbiralec narodopisnega gradiva, r. 14. jul. 1815 v Andreju nad Zmincem pri »Bajtarjevih« (podatek v SBL je napačen) očetu Mateju in Gertrudi Hoiker, u. 10. nov. 1888 v Zarečju pri Pazinu. Osn. š. je obiskoval v Šk. Loki, gimn. 1829–34 v Lj., nato štud. pedagogiko 1834–36 in retoriko pri frančiškanih v Karlovcu, 1836–38 filoz. v Lj., bogoslovje pa 1838–40 v Lj. in 1840–42 v Gor., kjer je bil 1840 ordiniran. Kot duhovnik trž.-kopr. šk. je delal najprej v slov. Istri (Gročana 1842–44, Boršt pri Trstu 1844–45), nato v hrv. Istri (1846 Brseć, 1847–51 Kastav in Volosko, 1851–55 Veprinac, 1855–71 Pazin in Zarečje), 1871–86 upravljal župnijo Cerovlje in kaplanijo Zarečje, kjer je nato upokojen živel do smrti. – V-evo ilirsko orientacijo so oblikovala leta študija v Karlovcu in močno ilirsko gibanje v Lj. Tu se je ustanovilo 1838 ilirsko društvo Čitalni zbor (člani L. Jeran, Lovro Pintar, A. Žakelj idr.), katerega delaven član je bil tudi V.; 1840 ga najdemo med člani enakega društva v Gor. (J. Drobnič, J. Ferjan, Š. Kociančič idr.). Zdi se, da je na odhod v gor. bogoslovje in kasnejše službovanje v Istri odločilno vplival tržaški škof M. Ravnikar in verjetno tudi pripomogel k oblikovanju V-evega dela; v pridigah je budil narodno zavest in ljubezen do domovine (gl. Trdina, ZbD III, 205, 309; V, 98, 292, 340), njegov dom v Zarečju je bil zbirališče zavednih dijakov in učiteljstva; v pismih (npr. K. Jelušiču) je usmerjal mlade v delo za nar. prerod; vse pomembnejše raziskovalce (I. Koblerja, B. Šuleka, I. Kukuljevića, De Franceschija idr.) je seznanjal s »slovan. « hrv. gradivom tistega časa, v dopisih N je opisoval težak gosp. in nar. položaj hrv. naroda v Istri, zbiral in pošiljal gradivo o ljud. izročilu v slov. in (veliko manj) hrv. časopisje: N (1849–81, vsako leto vsaj 1 obj.), SB (1851 – s tržaš. krasa, 1853), SG (1854, 1858–68), Koledarček slov. (1855–56), Vodnikov spomenik (1859), LMS (1878, III–IV), Naša sloga (Trst 1881) idr. – Pobude za zbiranje narodopisnega izročila je V. dobil po lastni izjavi z branjem del V. Karadžića in L. Gaja, zdi pa se, da je nanj vplival tudi S. Vraz. Zbral je veliko gradiva iz hrv. Istre: največ je pesmi, nekaj manj povedk, razmeroma veliko pa je otroške slovstvene folklore, ki se poje ob igricah (N 1863, 354; SG 1856, 124–25). Pesmi je V. razdelil na naslednje tipe: narekovanja, bugarščice (junaške pripovedne vsebine), taranščice (nenie žalostinke), zdravice, molitvice-legende, ki jih pojo siromaki (gl. Slavjan 1874, 88–92). Prikazal je šego narekovanja za umrlimi (mdr. N 1853, 247) in priobčil ustrezne pesemske primere, opisal šege ob poroki (mdr. N 1856, 213–14) ipd. V knj. Hrvatske narodne pjesme što se pevaju po Istri i Kvarnerskih otocih, preštampane... (Trst 1879; gl. JAlm 1922, 179–89) je veliko pesmi iz V-eve zbirke, največji izbor doslej T. Perić-Polonijo v Volčičevem zborniku (1988). – Pomemben je V-ov delež pri zbiranju in zapisovanju besedišča (gl. mdr. N 1851, 87; 1852, 404; 1853, 143; 1856, 43, 75, 111, 220; 1857, 35, 416; 1859, 38, 393; 1860, 35; SG 1864, 192–93) in pregovorov Istre. V V-evem zborniku (1988, 97–103) je objavljeno skoraj celotno gradivo pregovorov. Pri seznanjanju z glagolskim rkp. ter sodništvom nekdanjih istrskih občin (mdr. N 1861, 52–53, 60) je prepisal Boljunsko glagolsko kroniko 1451–1622 (Naša sloga, Trst 1881, 17–18, 29) in zakon kapitja v Kastvu 1473 (ibid. 38, 42). Veliko različnih prepisov je poslal I. Kukuljeviću in JAZU (Veprinački statut iz 1507, fragmente sodnijskih zapisnikov 1500–21, sod. odloke 1684–1772 iz Veprinca idr.). Kot osrednji informator številnim raziskovalcem in časopisju o ljudskem izročilu in zgod. Istre je V. imel razvejeno korespondenco z J. Bleiweisom, A. Janežičem, K. Jelušićem, L. Jeranom, G. Koblerjem, I. Kukuljevićem, F. Kurelcem, F. Levstikom, Š. Ljubićem, I. Macunom, M. Majarjem (gl. nekatere obj. v: A. Kalac, Hrv. škola – Pazin, Lj., 1916, 139–59; Levstikova pisma 330–35; J. Jelinčić, Vjesnik histor. arhiva u Rijeci i Pazinu 1981, 167–69; V-eva pisma pa v: M. Bertoša, ibid. 1969, 265–96; Isti, Histor. zbornik, Zgb 1970/71, 325–46). – V-evi zapisi dialekta (v povedki ali pesmi) in glagolski rkp. (gl. N. Žic, Mjesečnik pravn. društva, Zgb 1934, 432–36) so za tisti čas natančni. Etnološkemu-folklornemu gradivu manjka točna lokalizacija; splošna oznaka »iz Istre«, ki jo je V. uporabljal, ustreza njegovi romantični motivaciji. Pri pregovorih, v večji meri pa pri opisovanju gospodar. in nar. položaja ima nastavke realističnega opisa. Kot dober govornik je znal v ljudeh zbujati narodno zavest ter ljubezen do domače govorice in kult. vrednot. V narodnem prerodu Istre mu gre zelo vidno mesto, čeprav je delal tiho in bolj v ozadju polit. dogajanja. Bil je eden glavnih sodelavcev škofa Dobrile in v prijateljskih stikih s celo vrsto hrv. in slov. kult. ter polit. delavcev. Zapustil je 3000 gld dijaškemu konviktu v Trstu, knjige pa cerkvi v Zarečju, da jih razdeli med ljudstvo. – Psevd. : J. V., V.

Prim.: R. matice Šk. Loka; Bibl JLZ 9; EJ; Glaser; Marn XXVIII, 21–25; Znameniti Hrvati, 279; LZ 1888, 763; Naša Sloga (Trst) 1888, št. 46–47; S 1888, št. 263; SS 1888, 366; V. Holz, SN 1884, št. 264; 1888, št. 264; S. Rutar, Samosvoje mesto Trst... 1897, 164–65; A. Žigon, Sn 1917, 98, 101, 157; F. Ilešič. LZ 1918, 810; V. Spinčić, Crtice iz hrv. knjiž. kulture Istre, Zgb 1926, 83–84; Arhivist (Bgd) 1952, 75; J. Logar, RSAZU. 2. razr. 1956, 24142, 255; B. Milanović, Hrv. nar. preporod u Istri, Pazin 1967, 108, 184 sl.; S. Brajša, KolGMD 1968, 152–55; Hrv. nar. preporod u Dalmaciji i Istri, Zgb 1969, 303, 352 sl.; J. Fikfak, Enološka tribina (Zgb) 1984, 97–105; Fikfak + Lc, SBL IV, 567–68; najbolj celovito doslej je Volčičevo delo objavljeno in obravnavano v J. Fikfak (ur.) Jakob Volčić – Jakov Volčić, Lj., Zgb, Pazin 1988. Volčičeva bibliografija: J. Fikfak v JV 1988, 209–23; L. Nikočević v JV 1988, 225–27. Slika: Die oesterr.-ungar. Monarchie in Wort und Bild (Kustenland) 1891, 245; S. Rutar, Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra, 2, 1897, 163.

Fikfak

Fikfak, Jurij: Volčič, Jakob (1815–1888). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi808634/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (7. junij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 17. snopič Velikonja - Zemljak, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1991.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine