Slovenski biografski leksikon

Vodopivec Silvan, veterinar, r. 22. nov. 1910 v Trstu drž. uradniku Josipu in učiteljici Mariji r. Velušček, u. 12. febr. 1974 v Ljubljani. Osn. šolo je obiskoval v Kranju 1917–9 in Ljutomeru 1919–21, gimn. v Lj. 1921–9, veterino študiral 1929–35 v Zgbu, kjer je 1939 dipl. in bil 1947 prom. z dis. Kokcidije kokoši iz Peradarske stanice Jankomir kraj Zgba (obj. Veter. arhiv, Zgb, 1947). Služboval je kot zasebni veterinar 1939–40 v Kranju, 1940–1 honor. mestni veterinar v Tržiču, 1941–3 zasebni veterinar v Lj., 1943–5 honor. veterinar civilne komande v Lj. in pokraj. glavarstva v Logatcu, 1947–50 upravnik parazitološkega odd. VEZNAVOD v Lj., 1951–5 parazitolog na Epidemiološkem zavodu Sje (kasneje CHZ) in 1955–6 na Zavodu za kmetijsko raziskovanje v Kopru. 1956–60 je bil honor. asistent na Inšt. za anatomijo, histologijo in embriologijo FAGV v Lj., kjer je bil 1960 imenovan za predstojnika Klinike za mesojede živali in izvoljen za docenta, 1966 pa za izred. prof. Bioteh. fak. za predmet bolezni in zdravstveno varstvo mesojedov. Sodeloval je pri organizaciji anatom. odd. Inšt. za anatomijo in histologijo, pri idejni zasnovi in investicijskem programu prvega predkliničnega veter. objekta in objekta klinik za mesojede. Specializiral se je 1945 iz parazitologije na drž. bakteriološkem in serološkem zavodu v Lj., dec. 1945–7 iz patologije mesojedov na Zavodu za parazitologijo veter. fak. v Zgbu in 1960–1 v Sarajevu.

Napisal je knj. O santoninu iz jadranskega morskega pelina (Artemisia caerulescens L.), 1953 (soavtorja S. Sivec in G. Tomažič). Za Monografijo o veterinarstvu v SR Sji v 7-letnem planu 1964–70 (1963) je prispeval sestavek Pomen in mesto domačih mesojedov v sodobni družbi ter vprašanje zdravstvenega varstva. Razprave je obj. v časopisih: Nova proizvodnja (Pomen zatiranja ogrčavosti za naše narodno gospodarstvo, 1951), Živinorejec (Zatiranje ogrčavosti - problem naše živinoreje, 1951), ZstV (Razširjanje in zatiranje trakuljavosti v LRS, 1952; Tuberkuloza psov - medsebojno okuževanje ljudi in psov nekoč in danes, 1966, soavtor L. Kocjan), Journal of the pharmaceutical society of Japan, Tokio (Two further crystalline compounds from Artemisia caerulescens L.; Discovery of an Artemisia containing 1-β- Santonin III, 1956, soavtor T. Kawatani), Veterinaria, Sarajevo (Zarazni konjuktivo-keratitis goveda u Sji, 1960; Eimeria canis Wenyon 1923 kod nas, 1961). Številne prispevke, zlasti o raziskovanju morskega pelina (Artemisia caerulescens L.), je napisal skupaj s S. Vatovcem (SBL IV, 366–7) za Zbornik Bioteh. fak. Univ. v Lj. - Veterinarstvo (od 1966), Farmacevtski vestnik (od 1967), Acta veterinaria, Brno (1969) idr.

V prvem desetletju svojega delovanja je raziskoval splošne patološke pojave pri domačih živalih, zlasti bolezni in parazite mesojedov. Kasneje se je posvetil preučevanju in iskanju možnosti za izoliranje učinkovitih sestavin domačih rastlin, zlasti jadranskega morskega pelina in raziskoval nevrološke učinke santonina na eksperimentalne in domače živali. - Prim.: osebni podatki; kadrov. arhiv Bioteh. fak. Lj.; ULj II, III/2; Bibl sodelav. VEZNAVOD Sje …, 1971; S. Vatovec, Objave Univ. v Lj. 1973/4, št. 1/2, 219–21; I. Babić, Acta parasitologica iugoslavica 1974, 59–60; D. Mikačić, ib. 49–50; S. Vatovec in M. Dolenc, Veter. glasnik, Bgd, 1974, 334–6; S. Vatovec, Zbornik Bioteh. fak. Univ. v Lj. - Veterinarstvo 1975, 5–7; isti, Spomin. zbornik Bioteh. fak. Univ. v Lj. 1977, 266–7; Slov. veter. bibl, 1978. Adč.

Adamič, France: Vodopivec, Silvan (1910–1974). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi800574/#slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Primorski slovenski biografski leksikon

VODOPIVEC Silvan, veterinar-parazitolog, r. 22. nov. 1910 v Trstu, u. 12. febr. 1974 v Lj. Oče Josip, drž. uradnik, mati Marija Velušček, učiteljica. V. se je s starši že 1916 preselil v Kranj, kjer je obiskoval osn. š. (1917–19), zaradi materine premestitve pa šolo 1921 končal v Ljutomeru. Gimn. je obiskoval v Lj. in 1929 maturiral ter se istega leta vpisal na Veterinarsko fak. v Zgbu; študiral je v težkih razmerah ob skromni podpori matere in sorodnikov; diplomiral je 1939, promoviran pa je bil 1947, potem ko je zagovarjal disertacijo Kokcidije kokoši iz Peradarske stanice Jankomir kraj Zagreba; specializiral se je 1945 iz parazitologije na Drž. bakteriološkem zavodu v Lj., med 1945–47 pa iz patologije mesojedov na Veterinarski fak. v Zgbu. Po diplomi, oproščen služenja vojaškega roka zaradi kratkovidnosti, se je zaposlil kot privatni veterinar v Kranju (1939), nato je bil imenovan na mesto banovinskega veterinarja v Tržiču, kjer je honorarno opravljal tudi mestne sanitarne naloge. Ob okupaciji 1941 se je umaknil v Lj., kjer se je preživljal s skromnimi dohodki zasebne veterinarske prakse (1941–43), nato pa se je zaposlil kot honorarni veterinar na Okraju Lj.-okolica, mar. 1943 pa je bil imenovan za okraj, veterinarja v Logatcu. Med drugo svet. vojno se je vključil v delo OF ter postal član rajonskega odbora in član Slovenske zaščite; vodil je intendantske naloge ter tečaje za prvo pomoč. – Po osvoboditvi ga je Min. za kmetijstvo RS dodelilo Drž. bakteriološkemu zavodu v Lj. zaradi specializacije (1945–47) iz patologije mesojedov v Zgbu. Po vrnitvi je bil imenovan za upravnika parazitološkega oddelka Veterinarskega zavoda Sje v Lj., kjer je vodil terenske akcije zatiranja živalskih parazitov. V letih 1951–55 je s podobnimi nalogami delal v Epidemiološkem zavodu Sje (kasneje v Centralnem higienskem zavodu) in v letih 1955–56 v Zavodu za kmetijsko raziskovanje v Kopru. 1956 je bil izvoljen za honorarnega asistenta na Inštitutu za anatomijo, fiziologijo in embriologijo FAGV (sedaj Biotehniške fak.), 1960 je bil imenovan za predstojnika Klinike za mesojede živali in za docenta ter 1966 za izrednega prof.; predaval je bolezni in zdravstveno varstvo mesojedov. Kot dober pedagog je izoblikoval svoj učni predmet, ki ga je predaval z veliko vnemo. – V prvem desetletju svojega strok. delovanja je raziskoval splošne patološke pojave pri domačih živalih, zlasti pa bolezni in parazite mesojedov. Kasneje je proučeval in iskal možnosti za izoliranje učinkovitih sestavin domačih rastlin, zlasti učinkovine jadranskega morskega pelina ter nevrološke učinke santonina na eksperimentalne in domače živali. – V. je objavil nad 30 znanstvenih razprav v domačih in tujih znanstvenih publikacijah. Povzetek disertacije je bil objavljen v Veterinarskem Arhivu v Zgbu (1947). Napisal je knjigo O santoninu iz jadranskega morskega pelina (Artemisia caerulescens L.) (1953, soavtorja S. Sivec in G. Tomažič); za Monografijo o veterinarstvu v SRS v 7–letnem planu (1964–70) je prispeval sestavek Pomen in mesto domačih mesojedov v sodobni družbi ter vprašanje zdravstvenega varstva (1963). Druge razprave je objavljal v časopisih, glasilih in revijah: v Novi proizvodnji: Pomen zatiranja ogrčavosti za naše narodno gospodarstvo (1951); v Živinorejcu: Zatiranje ogrčavosti, problem naše živinoreje (1951); v ZdrV: Razširjenje in zatiranje trakuljavosti v LRS (1952); Tuberkuloza psov – medsebojno okuževanje ljudi in psov nekoč in danes (1966, soavtor L. Kocjan); Journal of the Pharmaceutical society of Japan, Tokio: Two further crystalline compounds from Artemisia caerulescens L.; Discovery of an Artemisia containing 1–B – Santonin III (1956, soavtor T. Kawatani); Veterinaria: Zarazni konjuktivo-keratitis goveda u Sloveniji (1960); Eimeria canis Wenyon 1923 kod nas (1961). Druge prispevke o raziskovanju jadranskega morskega pelina je napisal in objavil skupaj s prof. dr. Srečkom Vatovcem (gl. čl.) za ZbBF, za revijo Veterinarstvo (od 1966 dalje). Farmacevtski vestnik (od 1967 dalje), Acta veterinaria, Brno (1969) in drugo.

Prim.: ULjBB II in III/2; I. Babić, Acta parasitologica iugoslavica 1974, 59–60; D. Mikačić, ibid. 49–50; S. Vatovec in M. Dolenc, Veterinarski glasnik, Bgd 1974, 334–36; S. Vatovec, Spominski zbornik Biotehniške fak. 1947–77, 266–67; Isti, Veterinarstvo 1975, 5–7; SBL IV, 534.

Adč.

Adamič, France: Vodopivec, Silvan (1910–1974). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi800574/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 17. snopič Velikonja - Zemljak, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1991.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine