Slovenski biografski leksikon

Vodaine Jean, pesnik, založnik in grafik, r. 6. jul. 1921 v Čiginju pri Tolminu čevljarju Rudolfu Kavčiču in Mariji r. Mulič, živi v mestu Basse-Yutz blizu Metza (Lotaringija); prvotno ime Friderik Vladimir Kavčič je uporabljal do ok. 1940. Ko je imel tri leta, se je družina izselila za očetom v Basse-Yutz, kjer je V. obiskoval osnovno šolo. Izučil se je čevljarstva, a se preživljal mdr. tudi kot strojnik, obratni računovodja, elektrikar, tajnik v pariški založbi, težak pri visokih pečeh v Thionvillu, tiskar, založnik; med II. vojno je bil v nem. taboriščih. 1971–5 je poučeval na likovni šoli v Metzu. Izdal je štev. zbirke svojih franc. pesmi: Rose et noir (1945), Le toron noir (1947), Pieta (1950), L'arbre retrouvé (1951), Le jour se fera (1952), Pas de pitié pour les feuilles mortes (1952), Les pauvres heures (1957), Le bon Dieu à crédit (1957), Les chants de Yutz (1961), Petits agglos de mots périmés (1972), Le fable des animaux restés seuls sur la terre (1972), Sérénade pour un chien endormi (1979). Upošteva ga več antologij franc. poezije, prejel je razl. pesniške nagrade. Manj je uspel kot prev. slov. poezije, tudi zato ker sloven. ni dovolj vešč. Pripravil je antologijo Poésie slovène (Pariz 1950, lastni prevodi 5 pesnikov). Prijateljstvo z V. Pilonom je mdr. povzročilo, da je V. v svojih publikacijah obj. več njegovih prev. slov. pesmi, tako antologijo Oeillets rouges pour Paris (Dire 1970, posebna št. in ponatis Pariz 1971; Pilonov prev. 14 pesnikov).

Zasnoval, urejal, izdajal in tiskal je knjiž. časopise Poésie avec nous (1949–50), Le courrier de poésie (1950–3), La tour aux puces (1958–61) in evropski časopis za pesništvo Dire (1962–) ter knjižne zbirke Le temps de dire in Prestige de la poésie. V njih je objavljal zlasti poezijo franc. in drugih avtorjev (izvirno ali prev.), tudi slov. Izdal je veliko zbirk sodobnih franc. pesnikov, včasih celo v enem izvodu za darilo (npr. 1972 za preds. G. Pompidouja). Publikacije so večinoma bibliofilske in se z njimi udeležuje bibliof. razstav po svetu. Izdeluje jih ročno sam v svoji tiskarni, oskrbi tudi izjemno tipografsko izvedbo in bogato opremo. Grafično oblikovanje mu je sčasoma preraslo v samostojno likovno snovanje. Konec 70-ih let je ustvaril cikel 60 graf. listov-linorezov, v katerih razgrinja svet arhetipskih človeških likov, bizarna domišljijska bitja in prav tako nenavadne vegetativne oblike. Listi so ploskovno rešeni, liki podani z značilno nazobčano črto ter vpeti v pikčasto obdelano ploskev, ki deluje dekorativno. Grafiko je razstavljal v štev. franc. idr. mestih, 1980 v Ajdovščini (s katalogom). — Prim.: r. matice (ž. urad Volče); J. Natan, Histoire de la littér. contemporaine, Pariz 1954; F. Dobrovoljc, SIK 1958, 180–2; J. Rousselot, Dictionnaire de la poésie française contemporaine, Pariz 1968, 254; V. Pilon, Na robu, 1965, 161–2, 174–5 (s sliko); Delo 1965, št. 84; 1969, št. 172; B. Borko, Le livre slovène 1969, 116–9; Knjiga 1969, 329–31 (intervju, s sliko); 1970, 398–9; 1971, 241–2; Prim. novice 1971, št. 46; S. Brindeau, La poésie contemporaine de la langue française depuis 1945, Pariz 1973, 313–4 (s sliko); Le républicain lorrain, 16. sept. 1979 (s sliko); Dnevnik 1982, št. 173. Brj.

Brecelj, Marijan: Kavčič, Vladimir (1921–2006). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi795262/#slovenski-biografski-leksikon (17. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Primorski slovenski biografski leksikon

Kavčič Vladimir, francoski pesnik z imenom Jean Vodaine, v zasebnem življenju Fred Kaucic, r. 6. jul. 1921 v Čiginju pri Tolminu v stari avstr. baraki, ker je bila med prvo svet. vojno vas do tal porušena, živi v Basse-Yutz v Lotaringiji. Oče Rudolf, čevljar iz bližnjih Žabč, v vojni izgubil nogo, mati Marija Mulič iz Ciginja. 1926 se je družina preselila v Lotaringijo in K. je obiskoval franc. šole, se temeljito pofrancozil, vendar ni pozabil domovine. Slikar Veno Pilon pripoveduje o njem: »Mladi Jean Vodaine-Kavčič, ki se je kot štiriletni otrok z očetom priselil v Francijo, delal z njim kot čevljar, pri tem pa pisal pesmi, jih sam ročno stavil in tiskal, ilustriral, vezal in izdal svoje in druge tekste. Za čevljarstvom je večkrat menjal poklice...« (Na robu, 174–75). Napisal je nad deset pesniških zbirk v francoščini, ki pa tukaj niso znane in dostopne. Prva zbirka se imenuje Rose et noir (1945), sledile so: Le Toron noir (1947), prinesla mu je nagrado »Prix Verlaine«; Pietà (1950), nagrada Barrès; sam je navedel naslednje tri slov. naslove: Uboge ure, Ljubi Bog na obroke, Pesmi iz Yutza; 1965 je dobil nagrado »Mandat des poètes«; novejši zbirki sta Le cimitière des mots (Pokopališče besed - 1970) in Petits agglos de mots périmés (Sprimki odmrlih besed - 1972). Pesmi so antiintelektualistične, iskrene in človeško tople: pesnik se bori za humanizem, ker vidi v njem prihodnost. Rad bi vrnil besedam njihov pristni pomen, ker današnji ljudje vse preveč hitro berejo, »hlastajo za besednimi zvezami in pozabljajo, da so besede pravzaprav iz črk, ki zaznamujejo glasove, črkam pa bi morali kot sestavnim delom besed vrniti prvotnost, izpovednost; nikakor ne smejo ostali le nekakšno sredstvo, znak. Njihova vizualna karakteristika naj bi zamenjala zvočnost glasov« (Knjiga 69, 330). Vse knjige je sam natisnil na ročni stroj in sam založil, izbiral pa je stare, nenavadne črke, družil latinico z italiko, velike in male črke, za presledek uporabljal obrnjene črke itd., da bi tudi črke sodelovale v pesmi. V zadnjih izdajah je to eksperimentiranje s črkami manj očitno. Knjige so izšle v njegovi zbirki Le temps de dire, kjer je poleg lastnih pesmi izdal tudi tuje, npr.: Maxim Laborde, Anthologie ouverte (Odprta antologija); Marie-Claire Bancquart, Mais... poèmes («Toda» ali meseci «maji»... pesnitve); Arthur Praillet, Jeune poesie italienne (Mlada ital. poezija), dvojezična, pesniki so se rodili med 1929–1942; s Pilonom je izdal L'Oracle des peintres à Paris (Orakelj slikarjev v Parizu, 1968, 143 str. prečnega formata); Pilon je prevedel za Vodainovo revijo Dire (št. 12, 1970) 16 slov. pesnikov, ki so se kakor koli tematsko naslonili na Francijo, segajo pa od Mihe Andreaša do Šalamuna, vmes sta tudi Pilon in Vodaine. Zbirko je Vodaine ponatisnil v lepo opremljeni kitajsko vezani bibliofilski knjižici malega formata z naslovom Oeillets rouges pour Paris (Rdeči nageljni za Pariz, 1971). Uvod je napisal Arthur Praillet, ki je skupaj z Vodainom tudi pregledal Pilonove prevode. Po vojni je Vodaine urejal in izdajal nekaj revij, ki so zelo iskane, zakaj v njih so se prvič pojavili teksti mladih avtorjev, ki so danes uveljavljeni, npr. Poezija z nami, Pesniška pošta idr. Leta 1962 je začel izdajati revijo Dire, revue européenne de poesie (Povedati, evropska revija za pesništvo - Basse-Yutz). Revija je nekakšna mapa, v kateri so zloženi prispevki, »pèmes-affiches«, pesniški razglasi, lepaki v formatu 38x56. Tudi tukaj so črke pomešane, oprema je prilagojena vsebini. V reviji so prisotni številni pesniki različnih narodnosti, poleg franc. tekstov so ital., nem. in tudi kak slov., zato je revija zares mednarodna in visoke umetniške vrednosti. Ugledna franc. revija Les Nouvelles littéraires (1965) je o Dire zapisala, da je «ena najbolj originalnih revij našega časa», nem. kritik Theo Kerg pa je zatrdil, da je «edinstveni fenomen našega periodičnega tiska». Tako opravlja Dire mednarodno nalogo, važna pa je tudi za Slov., ker je prinesla več slov. pesmi v franc. prevodu. Vodaine se je 1947 poročil v Metzu, jul. 1969 pa je na Pilonovo povabilo prvič obiskal domovino in osebno navezal stike z Društvom slov. pisateljev v Lj.

Prim.: Podatki ravn. R. Sušnika; ž. arh. Volče; B. Borko, Francoske pesmi o Slov., Delo 3. febr. 1963; Isti, Dosežki franc. pesnika –Slovenca, Delo 28. mar. 1965; Isti, Jean Vodaine v domovini, Delo 25. jun. 1969; Isti, Jean Vodaine, Le livre slovène, Lj. 1969, 116–19 (prevod v franc. Elza Jereb); V. Pilon, Na robu, Lj. 1965, 161–62, 174–75; Br. Madžarevič, Jean Vodaine, Knjiga 69, 329–31 s sl.; Isti, Dire: evrop. revija za pesništvo, Knjiga 70, 196–97; Isti, Dve novosti pri J. Vodainu, Knjiga 71, 241–42 (o slov. in ital. antologiji); Isti, Novost pri J. Vodainu, Knjiga 72, 535–36 (o zbirki Sprimki odmrlih besed); KL Sje I, 400.

Jem.

Jevnikar, Martin: Kavčič, Vladimir (1921–2006). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi795262/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (17. avgust 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 8. snopič Kacin - Križnar, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine