Slovenski biografski leksikon

Vivante Angelo, ital. časnikar in zgodovinar, v Trstu r. 11. avg. 1869 v židovski družini, pripadajoči visoki finančni buržoaziji (starši neugotovljivi), in u. 1. jul. 1915. Osn. šolo ter gimn. (licej) je obiskoval v Trstu, pravo štud. v Bologni (po nekat. podatkih v Gradcu oz. Padovi), kjer je tudi dipl. 1900 se je zaposlil v Trstu kot urednik polit. rubrike liberalnonacion. dnevnika Il Piccolo, v njem do 1906 obj. cenjene uvodnike o svet. politiki. Kot novinar je od 1902 obiskoval krožke za socialne študije, ki jih je organizirala ital. social. stranka v Trstu. Ta študij in stiki z it. in mednar. delav. vaditelji so ga preusmerili v internat. socializem. Začel ga je zagovarjati še kot urednik Piccola z anon. članki v tržaškem social. glasilu Il Lavoratore; ko se je včlanil v social. stranko, je bil 1906–8 ravnatelj tega lista in tedaj tudi soorganizator krožkov za socialni študij. Zaradi sporov v stranki se je od 1908 posvetil študiju polit., gospodar. in nacionalnih problemov Trsta in vzhodnojadran. območja. Izsledek tega je knj. Irredentismo adriatico (Florenca 1912). Hkrati je pisal o problemih trž. soc. demokracije v osrednjem social. listu Avanti idr. it. časopisih. Članki so bili ponat. v knj. Il covo dei traditori, 1914.

V knj. Irredentismo adriatico prikazuje na osnovi dokumentarnih virov celoten razvoj nacion. in ekonom. problemov Trsta zadnjih sto let pod Avstrijo ter s tem v zvezi tudi it. iredentizma, ki mu spodbije vsakršno upravičenost. Z znanstvenozgodov. metodo in v skladu z avstromarksist. pogledi utemeljuje pripadnost Trsta k zaledju z vidika ekonomske perspektive ter pravico slov. in hrv. prebivalstva na tem prostoru do popolne enakopravnosti z ital. Z osvetlitvijo realnih razmer na sev. Jadranu je želel prispevati k izboljšanju it.-avstr. odnosov, spodkopati iredentistične in nacional. vojne tendence in ustvarjati pogoje za sožitje med narodnostmi v Trstu, ki naj bi postali vezni člen v bratskem sporazumevanju sosednjih narodov. 1. svet. vojna in posebej vstop Italije v vojno na strani antante maja 1915 sta mu porušila te ideale in poslabšala že načeto zdravje; komaj 46 let star je v depresiji napravil samomor. — V-jevo knjigo je it. meščanstvo v Trstu sprejelo z ogorčenjem, v dobi fašist. režima je bila prepovedana. 1945 jo je ponat. založba Giulia (Lj.), 1954 pa založba Parenti v Florenci kot delo, ki nudi najbogatejšo dokumentacijo za razumevanje realnih in še vedno aktualnih razmer v Trstu. — Prim.: L. Čermelj, MiD 1936, 294–5; Il Lavoratore (Trst) 1951 (2. jul.); Istra i Slov. Primorje, Bgd 1952, 127; C. Schiffrer, Riv. politica giuliana (Trst) 1955, št. 10; S. Cella, Piccola enc. giuliana e dalmata, Gor. 1962; D. Šepić, Zbornik Hist. inštituta JAZU, 1963, 89–105; G. Piemontese, Il movimento operaio a Trieste, Trst 1974, 193–4. Kn.-W.

Kacin-Wohinz, Milica: Vivante, Angelo (1869–1915). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi793679/#slovenski-biografski-leksikon (15. februar 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Primorski slovenski biografski leksikon

VIVANTE Angelo, publicist, r. 11. avg. 1869 v Trstu, u. prav tam 1. jul. 1915. Oče industrijalec Felice (med 1885–1901 preds. družbe, ki je upravljala predilnico v Ajdovščini), mati Emilia Levi; družina V. je pripadala židovski skupnosti. Gimn. je končal v Trstu (matura 1887), nato študiral pravo na U. v Bologni (promocija 1891). Iz desetletja, ki je sledilo, ni podatkov o V-jevem življenju. Med 1900 in 1906 je bil član ured. trž. dnevnika Il Piccolo della sera, v tem času pa je doživel idejno preobrazbo in se približeval socialistom (sočasno je tak razvoj na Gor. doživljal H. Tuma), verjetno tudi pod vplivom zgodovinarja G. Salveminija, s katerim se je srečal v Trstu (1904). Pozno jeseni 1905 je že sodeloval na socialistični javni prireditvi, še pred tem pa naj bi bil anonimni sodelavec socialističnega Il Lavoratore. Na prelomu 1906–07 je prešel v ured. tega lista in ga pripravljal na to, da postane dnevnik (prvič od 18. apr. 1907). Bil je ravno dovolj primeren čas, ko je socialistična stranka v Trstu zmagala na državno-zborskih volitvah. V redakciji lista je delal do avg. 1908, ko je prišel v spor z nekaterimi sodelavci, ki so želeli dati časniku bolj nacionalistične poudarke. V. se je potlej posvetil študiju gospodar. in polit. razmer na Jadranu, zlasti v Trstu. Rezultate svojega dela je pripravil za objavo in tako je postal sodelavec milanske Critica sociale in florentinskih publikacij La Voce in L'Unità, Problemi della vita italiana. Objavljal pa je tudi v časnikih Avanti in Lavoratore. Prva svet. vojna, zlasti pa vstop It. v vojno z Avstro-Ogrsko sta razburila njegovo zrahljano duševno stanje, izbral si je prostovoljno smrt. – S socialističnim gibanjem se je seznanil predvsem kot časnikar, ko je spremljal delovanje trž. Circolo di studi sociali. Spoznaval je tudi trž. stvarnost, ki jo je v letih pred prvo svet. vojno preveval it. nacionalizem, porajajoče se gibanje trž. Slovanov in seveda internacionalistične pobude, ki so omogočale uspeh socialistom it. in slov. narodnosti. Vsem tem razmeram je dajal pečat avstro-ogrski drž. okvir, ki je dopuščal veliko razlag in ugibanj o bodočih polit. spremembah znotraj in zunaj drž. meja. V. je razmere analiziral kot marksist, kar kažeta že njegovi razpravi Il fattore economico e l'irredentismo triestino (La Voce 8. dec. 1910) in La lotta nazionale e economica a Trieste (La Voce 22. febr. 1912); napovedali sta temeljno V-jevo delo Irredentismo adriatico – contributo alla discussione sui rapporti austro-italiani (Firenze 1912). V-jeva knjiga je bilo dotlej najbolj pretehtano in umirjeno analiziranje razmer v Trstu (iz naslova bi bilo mogoče razumeti, da bo obravnavala širši prostor) in služi še vedno kot temeljno izhodišče vsaki razpravi o narodnostnih in družbeno-gospodarskih razmerah Trsta od druge pol. 19. stol. do predvečera prve svet. vojne. Vzbudila je pozornost, polemike pri it. nacionalistih (med maloštevilnimi objavljenimi kritikami je najostrejšo napisal R. Timeus-Fauro), dober sprejem pri avstr. socialistih (W. Ellenbogen) in seveda odobravanje pri Slov. in Hrvatih tako, da je Jugoslovanski odbor pripravil 1917 v Ženevi njeno franc. izdajo. – V. je že s svojo temeljno tezo, da pripada Trst svojemu zaledju (Hinterland), na podlagi marksističnih izhodišč oporekal zahtevam iredentizma. Da bi svoje trditve kar najbolj podkrepil, je posegal v zgod.; zaustavi se zlasti pri dogodkih v letih 1848–1849. Tako more seveda ugotoviti, da poglavitni narodnostni boj na tleh tako imenovane JK ni med It. in Nemci, marveč med It. in Slovani, ki so si ob Jadranu že dolga stol. sosedje. Obravnava s tem v zvezi začetke slovan. narodnega prebujanja zlasti na tleh Istre. Ponovno polemizira z it. nacionalistično publicistiko, ki je za prerod Slovanov krivila avstrijsko oblast. – Po V. je prerod posledica razvoja kapitalizma tako v mestih kot v vaseh (zlasti v Istri naj bi dvigalo narodno zavest slovan. kmeta njegovo razmerje do gospodarja in kreditodajalca, ki je Italijan). V. pa veruje, da je v JK mogoče v bodočnosti mirno it.-slovan. sožitje. S tem v zvezi je seveda tudi bodoča državna ureditev ozemelj ob sev. Jadranu. V. razmišlja o avtonomnem in svobodnem trž. mestu, o nesmiselnosti it. ozemeljskih teženj na drugi strani Jadranskega morja, o bodoči državi južnih Slovanov. Vsi ti pogledi zrcalijo V-jevo vzorovanje pri avstromarksizmu. Le dve leti po izidu so z nastankom prve svet. vojne V-jeva stališča prestajala prvo preizkušnjo, njegove zamisli se niso uresničile. Še več, tudi tisti trž. mlajši razumniki, ki so mu bili blizu (npr. S. Slataper), so se odločili za iredentistično reševanje »tržaškega vprašanja«. Svojo aktualnost je V-jeva knjiga doživela tudi po drugi svet. vojni, saj jo je jsl. stran uporabila kot dokazno gradivo pri svojih stališčih o določanju it.-jsl. drž. meje. Takrat je bila knjiga v izvirniku ponatisnjena (1945; brez navedbe kraja), izšla je tudi v krajšem ruskem prevodu (Lj. 1945); 1949 je PDk (št. 113–214) objavil slov. prevod. – V-jeve teze so našle mesto tudi v polemikah med R. Bauerjem in Gianijem Stuparichem v reviji Il Ponte (1953–54). 1954 je bila knjiga ponovno objavljena v it. jeziku, njena četrta it. izdaja je izšla v Trstu 1984. Po drugi svet. vojni so se z V-jevo knjigo ukvarjali mnogi trž. zgod. Tako je bila za C. Schiffrerja dokument, za E. Apiha ima »vrednost, ki še ni ugasnila«. Hrv. zgodovinar D. Šepić pa je sodil, da je treba knjigo obravnavati kot polit. dokument in kot historiografski zapis, zlasti kar zadeva avtorjevo avstomarksistično stališče in seveda tudi preveč poudarjene razloge razrednega in ekonomskega faktorja, npr. pri obravnavi narodnega preroda primor. Slovanov. E. Apih je objavil V-jeva pisma G. Salveminiju, A. G. Prezzoliniju in A. Storchi; sodeč po navedbi v Irredentismo adriatico, si je dopisoval tudi s H. Tumo (pisma niso ohranjena).

Prim.: L. Čermelj, MiD 2/1936, str. 294–301; A. Budal, Angelo Vivante, Razgl 2/1947, št. 34, str. 80–84 (članek je povzetek študije I. Mihovilovića v zgb. Republiki, 2/1946, št. 9–10); G. Quarantotti, Storiografia triestina del Risorgimento. Il caso Vivante. Atti e memorie della Società istriana di archeologia e storia patria 54/1952, str. 212–16; A. Ciacchi, Un libro discusso di Angelo Vivante »Irredentismo adriatico«, Trieste 1/1954, št. 4, str. 21–22; PDk 23. jul. 1954; G. Schiffrer, Il suicidio di Angelo Vivante, Trieste 2/1955, št. 20, str. 21–22; Isti, L'irredentismo adriatico di Angelo Vivante nel quadro della storiografia austrofila. V: Storiografia del Risorgimento, Trieste 1955, str. 231–237; D. Šepić, Angelo Vivante i talijanski iredentizam na Jadranu. Zbornik historijskog instituta JA 5/1963, str. 89–105; E. Apih, La genesi di »Irredentismo adriatico«. V: A. Vivante, Irredentismo adriatico, Trieste 1984, str. 265–313; Il Meridiano di Trieste 28. mar. 1984, št. 12, str. 30–32; M. Cattaruzza, Omaggio ad Angelo Vivante, Qualestoria 16/1988, št. 2, str. 149–60; C. Daneo, Il fantasma di Angelo Vivante, Udine 1988.

B. Mar.

Marušič, Branko: Vivante, Angelo (1869–1915). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi793679/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (15. februar 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 17. snopič Velikonja - Zemljak, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1991.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine