Slovenski biografski leksikon

Veriti Franc, nabožni pisec, r. (krščen) 16. dec. 1771 v Tolmezzu (Italija) trgovcu Nikolaju, u. 16. jul. 1849 v Novem mestu. Po gimn. v Vidmu (Udine) je začel študirati teologijo, jo opustil, bil nekaj časa trg. vajenec v Bratislavi, nato ital. mornar. Vrnil se je na teologijo v Videm in bil 1800 ord. 1800–3 je bil kaplan v Horjulu (pri ital. župniku Ziprianiju), čeprav ni znal slov., a se je v 3 letih jeziku za silo privadil, 1803–4 v Selcih (pri šk. Loki), 1804–6 na Krki (pri Grosupljem), 1806–12 vikar v Rovtah (pri Logatcu), 1812 do 1840 župnik v Horjulu, 1840–9 kanonik v Nov. mestu. V Horjulu je skrbel tudi za šolo in učil ljudi umnega sadjarstva.

Napisal je knjige: Popotnik shiroke in voske poti, 1828 (»pripovedniško neplodna« povest, vsebuje pa »nekaj prav prijetno živih vrstic leposlovne vrednosti«; prim. L. Legiša, Zssl II, 56; M. Kmecl, Od pridige do kriminalke, 1975, 12–13, 18); Shivlenje svetnikov in Prestavni godovi, 1828/9 (ponatisa 1831 in 1855; njegovo najbolj znano delo, ki ga je sicer začel M. Hofman, V. pa je njegove zasnutke dokončal in prvi dal Slovencem eno izmed standardnih del nabožnega slovstva na 2500 str.); Raslaganje Jesuſovih naukov na gori, 1827; Raslaganje sv. evangelja vsih nedelj in sapovedanih prasnikov, 1830; Raslaganje terplenja Jesuſa Kriſtuſa, 1831 (1845: Premishljevanje terplenja in smerti Gospoda in Odreshenika nashiga Jesuſa Kriſtuſa); Perpravljanje k smerti, napisano 1832, izšlo 1841 (v vseh 4 knjigah so biblično-liturgične razlage, ki po domače podajajo svetopisem. odlomke, katere so v cerkvi sicer prebirali v sloven., razlagali pa le redki duhovniki); Kershanski katolshki nauk sa odrashene Ljudi, I–V, 1834; Kershanski katolshki nauk sa otroke, ki se perpravljajo k sv. obhajilu, 1836 (obe deli sta usmerjeni v katehezo odraslih in otrok); Mnogi sveti nauki in sreki is bukev Pripovist, Pridgarja, Modrosti in Siraha, 1846 (razlaga sv. pisma stare zaveze, ki mu je bilo dostopno v Japljevi izdaji in lekcionarju, vendar predloge, če se mu ni zdela dobra, ni dobesedno prepisal, ampak je natisnil izboljšano besedilo Ravnikarjeve redakcije lekcionarja Listi inu evangelji, 1825 in Škrinjarjevega prevoda modrostnih knjig; vloga A. Albrechta pri njegovi jezikovni vzgoji še ni jasna (prim. Šaf. I, 130; Marn XXIII, 51). V nasl. izd. lekcionarja, ki ga je priredil J. Burgar (1833), najdemo nekaj V-jevih izboljšav in bi lahko domnevali, da Breznikova ocena (Burgar je »zboljšal mnogo posameznih konstrukcij, fraz in stavkov«, DS 1917, 336) vsaj delno velja za V-ja.

Več del je ostalo v rkp. (hrani Semeniška knjiž., Lj.), npr.: pridige (1824–7), Sapopadek evangelja (napisal v Horjulu), Shivlenjepisi starozaveznih svetnikov (1845), Sakaj in kako Jesusa ljubiti in mu služiti (1845), več razlag Apostolskih del in Janezovega razodetja (1846, 1848), Psalmi Davida in njih kratko raslaganje (1849; besedilo psalmov ni prepis iz Travnovega prevoda v Japljevi bibliji, temveč marsikje zelo izboljšan prevod, kar velja tudi za besedilo razodetja), Libretto chronologico delle cose e fatti più remarcabili dal principio delo mondo fino al 1797 (prepisal 1845, podatki iz svet. in cerkv. zgod.), nekaj zdravniških nasvetov (kažejo V-jevo praktično usmerjenost) ter še neocenjene furlan. in ital. pesmi Canzoni composte in varie occasioni da me F. V. (1798–800; deset pesmi je nastalo ob karnevalu, poroki, novi maši, ko je bil še v Vidmu).

V. si je pridobil trajne zasluge s književnim delom v sloven., ki je »res lepa in po laško zgovorna« (L. Legiša, Zssl II, 56). Pomen njegovih spisov in viri zanje ter vpliv na poznejše pisatelje še niso raziskani. Čop je po izidu prvih knjig zapisal, da je V., čeprav tujec, »z vztrajno vnemo in prizadevnim študijem jezika postal rodoviten kranjski pisatelj« (šaf. I, 42–3). Njegov prvi biograf I. Jugovic je hvalil uglajeno, razumljivo pisanje, čedno sloven. pisca, ki ni bil Slovenec. F. Metelko je napovedal, da bo »živel njegov spomin med Slovenci od roda do roda« (Marn XXIII 54). J. Benkovič ga je stavil v isto vrsto s Fr. Barago, ker je zlasti z Življenjem svetnikov privabil ljudi, da so radi brali slov. knjigo. – Prim: Glaser II, 172; Marn XXIII, 50–4; Šaf. I, 42–3, 112, 130, 139; L. Pintar, Sja 1848, 208; L. Jeran, ZD 1849, 383–6; I. Jugovic, Drobt. 1850, 116–23; J. Kržišnik, Zgod. horjulske fare, 1898, 173–4; J. Benkovič, Venec cerkv. bratovščin 1898, 101–3; VBV 1907, 70–2; č 1931/2, 25; V. Burian, časopis pro moderní filologii (Praga) 1930, 248–50; M. Kmecl, SR 1972, 209; JiS 1976/7, 1; M. Smolik, JiS 1980/1, 158–63; J. Kos, SR 1981, 237–43. Slk.

Smolik, Marijan: Veriti, Franc (okoli 1771–1849). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi775580/#slovenski-biografski-leksikon (22. marec 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine