Velikanje, Josip (1843–1921)

Velikanje (Velikonja, Velikajne) Jožef, istrski narodni buditelj, r. 18. marca 1843 v Srednji Kanomlji pri Spodnji Idriji malemu kmetu Jakobu in Marijani r. Likar, u. 29. okt. 1921 v Idriji. Po osn. šoli v Idriji je obiskoval gimn. 1856–8 v Gor. in 1859–63 v Senju. Potem je peš potoval po Bosni, Slavoniji in Bački ter se ustavil v Bgdu, kjer se je, navdušen nad idejo jugoslovanstva, priključil srb. revol. mladini, sodeloval na skupščinah v Novem Sadu (1866) in Bgdu (1867) ter spoznal, da Srbija s svojo nacionalno ekskluzivnostjo ne more postati Piemont Južnih Slovanov. Po nasvetu škofa J. Dobrile je 1868–70 študiral bogoslovje v Gor., nato bil 1870–1 kaplan v Balah pri Rovinju, 1871 kapitelj. pomočnik v pulj. stolnici, 1872–5 kaplan v Kavranu pri Mutvoranu, kjer je ustanovil šolo in v njej poučeval, 1875–910 (upokojen) kaplan v Juršićih, ki jih je zapustil šele 1921, ko se je naselil v Idriji. V zapuščenih in svojeglavih Juršićih je postavil cerkev, župnišče in šolo (1892), v njej sam učil, ustanovil čitalnico in društvo Narodnjak (1906). V Pulju je bila po njegovi zaslugi ustan. Istarska vinarska zadruga (1893), v Štokovcih pa Društvo za štednju i zajmove (1903). Zavzemal se je, da bi postali Juršići župnija (ni uspel), pomagal z gospodar. nasveti, budil nar. zavest in se boril proti poitalijančevanju. Obenem je občasno služboval še v vaseh Golaš, Krmed, Svetvinčenat in Šajina. Ital. iredentisti so ga imeli za enega svojih najhujših sovražnikov. Preganjali so ga z obtožbami, ovaduštvom in fizičnim nasiljem (1895). Ko so mu 1891 v Vodnjanu prepovedali voliti, mu je hrvat. stranka izdala brošuro Utok, v kateri je obtožil ital. stranko, da je kriva propadanja Istre, in T. Vergottinija, da je bil nezakonito izvoljen za dež. poslanca zah. Istre. Del njeg. korespondence s škofom Dobrilo (1870–80) so objavili: Naša sloga (Pulj) 1901, št. 83, Istar. zapisi (Zgb) 1969, 143–7 in KGMD 1976, 157–62. Kot nenavadna osebnost je prišel tudi v slov. slovstvo; omenjajo ga: I. Pregelj (Božji mejniki, 1925, 38, 55, 75), F. Milčinski (Zbrani spisi IV, 1980, 103–6) in N. Velikonja (3 X 88 ankedot, 1943, 85–6). — Prim.: r. matice (mat. urad Idrija); izv. gimn. Gor.; Naša sloga (Pulj) 1901, št. 83, 97; A. Kalac, Biskup dr. J. Dobrila, Pazin 1912, 303; Istra (Zgb) 1932, št. 4; F. Barbalič, Nar. borba u Istri od 1870 do 1915, Zgb 1952, 9, 61–2, 66, 99, 108, 186; V. Melik, Volitve na Slov., 1965, 182; B. Milanović, Hrv. nar. preporod u Istri II, Pazin 1973, 49–51, 328, 349. Lc.

VELIKANJE Josip (Jožef), duhovnik, istrski narodni buditelj, r. 18. mar. 1843 v zaselku Srednja Kanomlja (žup. Spodnja Idrija), u. 29. okt. 1921 v Idriji. Oče Jakob, četrtzemljak, mati Marijana Likar. Osn. š. v Idriji, šest gimn. razr. v Gor., 7. in 8. gimn. pa v Senju v Hrvaškem Primorju. Po maturi je šel po svetu: v Bosno, Srbijo, na višjo šolo v Beograd. Kaj ga je gnalo po svetu, ni še popolnoma znano. Ko je bil star 24 let, je na povabilo tedanjega poreško-puljskega škofa J. Dobrila stopil v gor. bogoslovje (1866–70). Mašniško posvečenje je prejel 11. sept. 1870 kot duhovnik poreško-puljske škofije. Novo mašo je imel v Spodnji Idriji. - Po novi maši je nastopil pastirsko službo v poreško-puljski škofiji. Kaj ga je pripravilo, da je ostal v Istri? Morda zgled drugih slov. duhovnikov, ki so tedaj pastirovali v Istri, in pomanjkanje domačih duhovnikov. Z dekretom 6. okt. 1870 ga je škof Dobrila imenoval za kpl. v župniji Bale pri Rovinju. V Balah, oziroma v Krmedu je služboval pol leta, nato je bil premeščen v Pulj kot kapiteljski pomočnik pri stolnici. Po dveh mesecih je bil imenovan za kaplana ekspozita kaplanije Kavran mutvoranske župnije (dekanat Vodnjan). Po petih letih službovanja v Balah in Krmedu, Pulju in Kavranu, od koder je pomagal v župniji Mutvoran, ga je škof Dobrila 15. maja 1875 iz Kavrana premestil kot kaplana ekspozita v Juršiće, kamor se je preselil 6. okt. istega leta. Tu je ostal nepretrgoma do upokojitve v začetku 1921, dobrih 45 let. Konec poletja 1921 je zapustil Juršiće in se preselil v Idrijo, kjer je umrl in bil pokopan. - Razmere, v katerih se je znašel V. v Juršićih, opisuje msgr. (Leopold Jurca v sivojem članku Josip Velikanje: hajdučki pop (KolGMD 1976, 156–70). V. je prišel med ljudstvo, ki je bilo brez narodne zavesti, nepismeno, brez šol v svojem jeziku, skoraj brez duhovnikov in brez izobražencev, versko zapuščeno in zanemarjeno. Tu so bile skoraj na dnevnem redu tatvine, ropi in razbojništvo. Pravili so, da je vedno nosil orožje pri sebi in da je celo maševal z revolverjem na oltarju. - Najprej je v Juršićih dogradil župnišče in cerkev, za katera je poskrbel že škof Dobrila, ki je V. vedno podpiral in spodbujal (tudi iz Trsta). Nato je začel orati ledino in trebiti plevel, trnje in osat. Posvetil se je posebej pouku in vzgoji otrok in mladine. Dal je zgraditi tudi šolo, v kateri je sam poučeval 16 let, dokler niso dobili učitelja. Tako je preko otrok in mladine vplival tudi na odrasle, da so se začeli polagoma buditi. Trudil se je, da bi Juršići postali župnija, a mu ni uspelo, ker so bile nasprotne civilne oblasti (župnija je postala 24. dec. 1950). V. je Juršićem tudi gosp. pomagal. Avstr. vlada ga je za njegove gosp. zasluge odlikovala z zlatim križcem s krono. It. iredentisti so pa videli v njem enega najhujših sovražnikov. V 45 letih je V. Juršiće popolnoma prerodil, tako da od nekdanjih Juršićev ni ostalo ne duha ne sluha. Nekdanje razbojniško gnezdo je spremenil »v krasen cvetlični vrt«. - V. je prišel tudi v slov. slovstvo. Trije slov. pisatelji so ga vsak na svoj način ovekovečili: Ivan Pregelj v povesti Božji mejniki, Fran Milčinski in Narte Velikonja.

Prim.: Naša sloga, Trst 22. okt. 1901; B. Milanović, Hrv. nar. preporod u Istri, II, Pazin 1973, 49–51, 328; L. Jurca, Josip Velikanje: hajdučki pop, KolGMD 1976, 156–70; SBL IV, 388–89.

Škerl