Slovenski biografski leksikon

Valjavec Ivan, literarni zgodovinar in pridigar, r. 2. jan. 1832 (po Kraglovih zapiskih v ŠkALj 27. jan.) v Srednji vasi pri Šenčurju (r. matice te fare v DAS vpisa nimajo; morda bil krščen drugje?) krojaču Valentinu in materi Mariji, u. 9. maja 1875 v Clcu. Po zgodnji materini smrti se je zanj zavzela premožna posestnica Katarina Šporn (p. d. Jerajevka) iz Vodic in mu omogočila šolanje na lj. gimn. (1845–53) ter leto dni pravnega študija na Dunaju. Vendar si je V. premislil in se vrnil v Lj. študirat teol. (1854–7). Po ordin. 1857 je služboval v Vipavi do 1860 in v Tržiču. Od tam je šel v jezuit. noviciat  Št. Andraž na Kor., filozof. in teol. študij nadaljeval v Innsbrucku, nato bil dodeljen redovni hiši v Slav. Požego, odtod po 1866 hodil misijonarit tudi na Slov. Ob taki priložnosti je obiskal Vodice in Špornovo pridobil, da je jezuitom podarila posestvo z gradičem v Repnjah, kjer jim je sezidala cerkvico. 1870 so se tam nastanili 4 jezuiti, ki so hodili opravljat pobožnosti v Lj. (Trnovo, Uršulinke), Šk. Loko, Kamnik, Kranj in mnoge podežel. župnije; V. je bil sloveč pridigar in govornik (npr. J. Aljažu ob primiciji jul. 1871). Ko je dež. vlada jun. 1873 prepovedala repenjsko jezuit. družbo, češ da nima uradnega dovoljenja, so jezuiti jeseni Repnje zapustili, V-čevo bivanje pa poslej ni znano. Verjetno se je vrnil v Požego; izkazano je le, da je 1875 vodil v Clcu pri uršulinkah pobožnost, med katero ga je zadela kap.

V. je bil med lj. šolanjem učenec Metelka, se učil shrv. in rušč. ter s sošolci ustanovil lit. krožek in mu predsedoval. Tačas je pisal pesmi, od katerih mu je ZD obj. verzificirano molitev Pesem mornarja (1853, 13), postumno pa Bg (1916, 178–80) dolgo elegično pesnitev Slovo, nastalo po izgonu iz Repenj, v 3 razdelkih (Noč, Sanje, Slovo) in 62-ih štirivrstičnicah. Večinoma po Metelkovih predavanjih, a z upoštevanjem P. Šafařika in J. Jungmanna je napisal sestavek Slovenska slovstvena zgodovina (SB 1853, št. 14–27): obravnava starocerkv. slovansko slovstvo, v zadnjih 3 nadaljevanjih tudi slovensko do 1848. Čeprav preveličuje Metelka in Jov. Vesela Koseskega (gl. čl.), je V-čeva oznaka Fr. Prešerna kljub piščevi mladosti presenetljivo zrela: »Milina jezika, krasne misli, naj gorkeji čutenja liriškega pesnika, ljubeznive besede, tihomirno zvenenje njegovega govora, vedna premenja meril (t. j. menjava oblik), naj čisteji stihi, čisto naroden duh in visoka umetnost v obdelovanji svojega predmeta, vse to ga stavi med prve liriške pesnike celega slovanskega naroda, da celo med prvake lirikov sveta …« (SB 1853, 216). Pisal je tudi nekakšen dnevnik o dušebrižniških opravilih in ga pripravljal za tisk, obj. pa ga je njegov redovni sobrat Jan. Sajovic (ZD 1876–9). – Prim.: zapisnik izpitov bogoslovja (ŠkALj); Glaser III, 116, 273; Marn XXV, 81–2; Juventus in izv. gimn. Lj.; Catalogus cleri … Labacensis 1861, 86, 119; Sacerdotes in Dioec. Gurcensi 1862, 1876; J. Sajovic, ZD 1875, 229 do 230, 252–4, 259; Glasnik S. J. 1931, 276 sl.; V. Kragl, ib. 1932, 40–1, 71–2; 1934, 268–70, 291–2; J. E. Jauh, Slov. jezuiti 1975, št. 50, 59–66. - Slika: Glasnik S. J. 1932, 97. Gpn.

Gspan, Alfonz: Valjavec, Ivan (1832–1875). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi757745/#slovenski-biografski-leksikon (12. november 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine