Slovenski biografski leksikon

Vaccano (Vac(c)anus, Vac(c)ani) Franc Maksimilijan, pomožni škof in stolni prošt lj., škof pićenski (Istra), r. 20. okt. 1609 v Šempasu pri Gorici Giovanniju Battistu, u. 15. avg. 1672 v Trstu (pok. v stolnici, kjer ima nagrobnik). Štud. je teologijo v Rimu (gojenec Coll. Germanicum et Hungaricum) in dosegel doktorata iz filoz. in teol. (menda sv. pisma). Po vrnitvi v domovino (star komaj 24 let) je bil 1633 nastavljen za župnika v Ribnici in arhidiakona za Dolenjsko. Iz Ribnice je nekaj časa upravljal tudi župniji Kočevje (1637) in Dobrepolje. Lj. škof Buchheim (Puchheim, SBL II, 592–3) je kmalu postal pozoren na V-vo živahno pastoralno delo in ga 1641 imenoval za lj. gen. vikarja, čeprav ni bil iz njegove škofije. Pri tem je nekaj časa še obdržal ribniško župnijo (in s tem dolenj. arhidiakonat). Vendar je bila ta župnija glede potrditve župnika podrejena oglejskemu patriarhu, glede na kolekcijo pa cesarju; zaradi te dvojnosti je V. 20. dec. 1642 dosegel pri ces. Ferdinandu III. zamenjavo (izvršena 30. jan. 1643) svoje župnije z župnikom Jur. Rozmanom iz Šmartina (Stražišča) pri Kranju; nova župnija je bila v vsem podrejena lj. škofu.

Kot gen. vikar je V. razvil živahno pastoralno dejavnost. Iz obsežne korespondence s F. Terpinom je razvidno, da se je na vizitacijah, ki jih je deloma opravil sam, deloma pa Terpin v njegovem imenu, temeljito seznanil z dejanskim stanjem v škofiji. Zaradi pogostne odsotnosti škofa Buchheima je praktično vodil vso škofijo sam. V-vo znanje in modrost pri vodenju duhovnih poslov sta vzbudili cesarjevo pozornost: 18. okt. 1646 ga je imenoval za pićenskega škofa; zakaj je imenovanje papež Inocenc X. potrdil šele 1. mar. 1649, ni znano. V-ve interese v Rimu je zastopal rimski agent Gius. Mecholi in kolikor mogoče redno obveščal o vsem lj. škofa. Na pomisleke Rima pri imenovanju je verj. vplivalo V-vo preveč očitno kopičenje beneficijev, ki ga je Tridentinski koncil izrecno prepovedal.

Tudi kot pićenski škof je V. ostal v Lj., poleg poslov gen. vikarja prevzel še tista opravila, za katera je bilo potrebno škofovsko posvečenje: posvetitve cerkva, temeljnih kamnov ip. tudi zunaj lj. škofije. Zaradi nevarnosti kuge se je zlasti 1644–7 veliko mudil v Šmartinu (Stražišču); 15. apr. 1647 se je s škofom Buchheimom pogodil, da mu je za 1 leto prepustil vse dohodke te župnije (kot pićenski škof se jim je moral odpovedati), v zameno pa mu poleg običajne letne penzije plačal še 450 gld ter sam vzdrževal kaplana. V. je svoje dohodke iz župnije povečal tudi s tem, da je podvojil dajatve za vzdrževanje duhovnika (od 25 na 50 gld in od 2 na 4 mernike žita). 1650 je dobil ukor iz Rima, ker kot škof ni residiral v Pićnu in ker ni v roku poročal o stanju v škofiji.

Dež. stanovi v Lj. so ga 27. jan. 1654 predlagali za lj. škofa, češ da kot gen. vikar dobro pozna škofijo in kot član dež. stanov razmere v deželi; vendar je bil i. l. imenovan le za pomožnega škofa (po nekat. virih za sufragana). 1656 si je pridobil lj. proštijo ter si s tem zagotovil dohodke župnije Radovljica in beneficija sv. Marije v Lescah. Uveljavljal se je tudi v polit. življenju Kranjske. Z imenovanjem za škofa je postal član dež. stanov, čeprav so mu do 1649 odrekali pravico do udeležbe na sejah. Bil je 1655–61 kranj. dež. upravnik, viceprezident dež. zbora, 12 let zapored poslanec dež. zbora in dolgoletni cesarjev svetovalec. Kakšen ugled je užival, kaže dejstvo, da mu je Schönleben posvetil svojo knjigo o Mariji (Orbis universi votorum … de Immaculata conceptione deiparae, III. 1659).

Po smrti Ant. Marentia, škofa v Trstu, je cesar imenoval V-a 6. nov. 1662 za tržaškega škofa; prisego je opravil že nasl. dan, medtem ko je bil umeščen šele 12. mar. 1663. V Trstu je mdr. povečal in olepšal škofij. palačo, uredil vrtove, pomnožil škofove dohodke. Tudi kot trž. škof je ohranil beneficij v lj. stolnici, čeprav je to v papeški potrditvi V-vega imenovanja izrecno prepovedano; upravljal ga je v njegovem imenu kanonik Andr. Villirisch.

Prim.: Stan I., 297–306 (DAS); fasc. 41, 67, 109, 217 (KapALj); Škofje 3; kanoniki; Kek 4, 5, 13, 14, 21, 22 (ŠkALj); M. Golia, Regeste škofij. arhiva v Lj. 1956, 234, 432, 478 (tipkopis, ŠkALj); Dimitz III, 428; Gruden 957; Valvasor II, knj. 8, 681, 689, 741; Wurzbach (popravi leto smrti); o. Marian, Austria Sacra (Dunaj) 1783, 36–7; C. Morelli, Istoria della Contea di Gorizia III, 1855; MHK 1860, 76; Š. Kociančič, Historia Archidioec. Gor. 1876, 151, 154; IMK 1891, 22; 1903, 132–4; 1908, 9; MMK 1903, 40; M. Premrou, Archeografo triestino 1926, 8–9; Hierarchia catholica (Padova) IV, 1935, 277, 330, 381, 391; S. Škerlj, Ital. gledališče v Lj. v preteklih stoletjih, 1973, 63 (op. 31); A. Skubic, Zgod. Ribnice in ribn. pokrajine, 1976; Zbornik ob 750-letnici mrb škofije … 1978, 128, 171; BV 1980, 41 (op. 50); J. Grah, Croatica Christiana periodica, Zgb 1980, št. 6. Dolinar

Dolinar, France Martin: Vaccano, Franc Maksimilijan (1609–1672). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi752514/#slovenski-biografski-leksikon (16. oktober 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine