Slovenski biografski leksikon

Ukmar Jakob, narodnoobrambni delavec in nabožni pisec, r. 13. jul. 1878 na Opčinah pri Trstu železn. čuvaju Simonu in Mariji r. Šušteršič (oba iz Sežane), u. 2. nov. 1971 v Škednju pri Trstu. Po osn. šoli 1884–90 na Opčinah ter nem. gimn. 1890–8 v Trstu je 1898–902 študiral bogoslovje v Gor. (oboje kot sošolec J. Ujčića, gl. čl.), 1901 bil ord., 1902–6 kaplan v Rojanu, 1906–10 žup. upravitelj v Ricmanjih, istočasno 1907–10 tudi kaplan pri Starem sv. Antonu (Trst), 1911–3 ravnatelj škof. konvikta v Trstu, 1913–9 tu prof. verouka na drž. gimn.; 24. maja 1917 bil prom. na Dunaju z dis. iz teol. Doctrina d. Thomae Aquinatis de spe theologica; v l. 1919–22 je bil ravnatelj bogoslovja v Škednju, po drž. upokojitvi 1923 do smrti služboval pri škof. ordinariatu in pomagal pri duhovn. opravilih. – L. 1909 je prejel papeško odlikovanje Pro Ecclesia et Pontifice (predvsem za uspešno pomiritev upornikov v Ricmanjih, gl. Fol. dioec. 1909, 47, 95), 1959 naslov apostol. protonotarja ter 1970 častni doktorat teol. fak. v Lj.

V l. 1902–19 je U. narodno in versko mnogo delal: 1904–8 izdajal in ur. polmesečnik Družin. prijatelj, 1908–9 izdajal tednik kršč. soc. stranke Zarja, bil preds. Katol. tiskovnega društva od ustan. l. 1907, vodja SLS za Trst in Gor. od ustan. 1909, ravnatelj dij. škofij. konvikta 1911–3 in katehet na drž. gimn. v Trstu 1913–4. Z nar. prosv. delom je povezana U-jeva napisana pastoralna naloga o širjenju dobrih knjig (gl. Folium dioec. 1904, 143), njeg. zavzemanje za tisk (gl. E. Lampè, III. slov. kat. shod. 1907, 30) ter uspešen poseg v ricmanjske dogodke (samovoljna uvedba glagolice; gl. brošuro Ricmanje. Trst. 1904), za kar je bil pooblaščen od trž. škofa F. Ks. Nagla (gl. U-jev rkp dnevnik). Po izbruhu vojne 1914 je bil zaradi slov. prepričanja oblastem sumljiv in več mesecev zaprt na lj. gradu (gl. Zbornik svečenikov sv. Pavla, 1920/1, 135), po izpustitvi pa si je izprosil štud. dopust (1915–7) na Dunaju, kjer je pripravljal disertacijo, bil medtem (1916) imenovan za izpraševalca pri žup. izpitih (po vrnitvi z Dunaja vsaj do 1941 opravljal to funkcijo), 1918 pa je obiskal Lj., ko se je udeležil misijon. zborovanja (gl. Misijon. kol. 1919, 100). – Med 1918–45, ko je Trst zasedla It., je mnogo manj javno in polit. nastopal: 1919–24 je z I. Tulom (gl. čl.) vodil škof. zasebno bogoslovno šolo (za begunce, ki se pregnani v Stično še niso mogli vrniti v Gor.; gl. Zbornik … ib. 72–3); predaval na duhovn. zborovanjih, mdr. nov. 1922 (gl. Acta Curiae episcopalis 1922, 102), predvsem pa bil močan opornik duhovnikom in vernikom. V času vse ostrejšega fašist. divjanja proti Slov. je javno nastopil proti zatiranju (gl. ital. pridigo 31. maja 1931 v U-jevi zapuščini), zato so ga šteli fašisti med svoje najnevarnejše nasprotnike (gl. KGMD 1972, 150). U. je tudi urejal latinsko pisani škofij. list Folium dioeces. in uspel ohraniti rubriko z obvestili, namenjenimi vsem vernikom, v ital., hrv. in slov. jeziku (po Fogarjevem odstopu 1936 ves list samo it.); v obd. 1940–60 sodeloval pri pokrajin. cerkv. sodišču v Benetkah, kjer se je seznanil s poznejšim papežem Janezom XXIII, ter dosegel: a) da je ta preprečil preveč nacionalist. naslov za novo Marijino c. na Vejni nad Trstom; b) v papeževi okrožnici Pacem in terris 1963 je na U. pobudo obj. odstavek o varstvu in pravicah nar. manjšin (gl. Nova pot 1963, 369–70). Po 1945 je U. spet vodil slov. in hrv. duhovnike v boju za večje pravice materinega jezika: 1946 je v njihovem imenu sestavil Gravamina cleri slavi (gl. L. Čermelj, Il vescovo A. Santin. Lj. 1953, 93–119, prev. v PDk 1972, št. 5); ko je v imenu škofa Santina 1947 birmal v istr. župnijah, je bil namesto njega deležen fizičnega obračunavanja v Lanišču (gl. Giornale di Trieste, 1947, št. 146–50, 176, 179, 181; Družina 1971, št. 22; L. Čermelj, l. c. 136 do 139); imel referat na medn. mariološkem kongresu v Rimu 1954 (Virgo Immaculata I, 1958, 194, 262); za trž. škofijo je v času sinode 1959 (kot odličen latinist in cerkveni pravnik) formuliral posamezne člene ter imel lat. sklepni govor (gl. Synodus Dioec. Tergestina, 1959, 162 sl.; Tržaška sinoda. Trst 1960). U. je objavil slov. pridige v DPast 1904–5, 1907; lat. govore v Folium Dioecesanum (Trst, vsaj 1922, 1930, 1932–3); članke v SS. Eucharistia (Krk) 1904, 131 sl.; Zbornik, glasilo slov. in hrv. duhovnikov v It., 1926, 1 sl.; KGMD (1968, 120–5); Cerkev v sed. svetu (1969, 173–5); BV (1970, 48–51); zbornik V edinosti. Lj. 1970, 51–4; napisal je uvod v 2. izd. R. Patè, Obljube Srca Jez. Trst 1956; knjige, šele v visoki starosti: Naša daritev. Trst 1951; Zadnja večerja. ib. 1954; Tržaška sinoda. ib. 1962; Kratka zgodovina vesoljnih cerkvenih zborov. Gor. 1963; Nauk o božji Materi ali mariologija. ib. 1969; Nauk o poslednjih rečeh ali eshatologija. Škedenj pri Trstu 1972. V njegovi rkp zapuščini so ostali Svetopisemski prispevki k litanijam Jezusovega srca, ok. 3000 govorov, dnevniki idr. zapiski (hrani U-jev dom, Škedenj pri Trstu). – Čeprav bolj kompilatorski kot izviren teolog, je bil kljub natančnosti poljuden in nazoren. Vsestransko izobražen v bibličnih vedah, klas. in orient. jezikih, klinopisu in astronomiji ter vztrajen borec za naravne in verske pravice slov. naroda, je U. ostal javnosti izven trž. škofije manj znan. – Prim.: osebni podatki; Erjavec 297–300; Plesničar 83, 97; PDk 1968, št. 160; 1970, št. 26; 1971, št. 257–259; 1972, št. 5; Glas Korotana 1968, št. 2; 1971, št. 5; A. Kolerič in M. Pertot, Bibliografija slov. tiska v Italiji. Trst 1969, 79, 100; 1970, 21, 55, 183; Mladika (Trst) 1970, 25; 1971, 145–8 (s slikami); 1973, 168–9; Nova M 1970, 129–32; 1972, 19–20; BV 1971, 280; Novi list 1971, št. 865; Cerkev v sed. svetu 1972, 21–3; Družina 1972, št. 22; 1975, št. 21–3; 1978, št. 30 (s sliko); KGMD 1972, 162 (s sliko); 1973, 78–85; KMD 1973, 155–8 (s sliko); Znamenje 1973, 174–6; B. Milanović, Moje uspomene. Pazin 1976, 162–3; L. Jurca, Moja leta v Istri pod fašizmom. 1978, 52–66. Slk.

Smolik, Marijan: Ukmar, Jakob (1878–1971). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi742559/#slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Primorski slovenski biografski leksikon

UKMAR Jakob, duhovnik, katehet, bogoslovni prof., govornik, duhovni pisec, teolog, publicist, narodni buditelj, r. 13. jul. 1878 na Opčinah pri Trstu, u. 2. nov. 1971 v Škednju pri Trstu. Oče Simon, železniški čuvaj, mati Marija Šušteršič, gospodinja (oba iz Sežane). Osn. šolo na Opčinah (1884–90), nem. drž. gimn. v Trstu (1890–98), maturiral poleti 1898, študiral bogoslovje v Gor. (1898–1902), posvečen 14. jul. 1901, novo mašo pel 21. jul. 1901 na Opčinah, med 1915–17 študiral cerkv. pravo na Augustineumu na Dunaju ter doktoriral 24. maja 1917. 29. febr. 1970 prejel častni doktorat Teol. fak. v Lj. - Službe: prvi teden avg. 1902 pomočnik v Bazovici, 7. avg. 1902 nastavljen za kaplana v Rojanu, od 20. nov. 1906 do 16. sept. 1910 župn. upravitelj v Ricmanjah (v času spora s trž. škofijo), od 20. apr. 1907 obenem kaplan pri Starem sv. Antonu. Od 8. avg. 1910 ravn. deškega konvikta v Trstu. Ko je jeseni 1913 škof Karlin ukinil konvikt, je bil od š. leta 1913/14 do 1918/19 katehet na drž. nem. gimn. v Trstu (formalno je bil upokojen 8. jun. 1923). A poučevanje je prekinil 6. apr. 1915, ko je bil aretiran pod obtožbo, da je v razredu izvajal cesarju sovražno propagando. Zaprt je bil v lj. Gradu, kjer je odsedel pet tednov. Od srede maja 1915 do jeseni 1919 na študij. dopustu. Od 1916 dalje izpraševalec pri župn. izpitih v trž. škofiji. Od jeseni 1919 do smrti je bival v škofij. vili v Škednju. Tu je ves čas pomagal pri slov. duš. pastirstvu. V š. letih 1919/20, 1920/21 in 1921/22 ravn. začasnega trž. bogoslovja, ki je imelo sedež na njegovem domu v Škednju. Od 1922 do 1936 ured. trž. škof. lista Folium dioecesanum (ki je za njegovega urednikovanja ostal latinski z rubriko v it., slov. in hrv.). Od 1940 do 1960 član pokraj. cerkv. sodišča v Benetkah (tu se je osebno spoznal s patriarhom Roncallijem, poznejšim Janezom XXIII.). 1. mar. 1946 je bil imenovan za škof. delegata za slov. Katoliško akcijo v Trstu. Okt. 1947 je bil imenovan za apostol. administratorja za ozemlje trž. škofije, ki je prišlo pod jsl. upravo (imenovanje nosi datum 15. sept. 1947), a dogodki v Lanišću so preprečili prevzem nove službe. Okt. 1947 je bil razrešen vseh služb na škof. ordinariato zaradi spora s škofom Santinom po dogodkih v Lanišću. - Odlikovanja in naslovi: 1909 papeško odlikovanje »Pro Ecclesia et Pontifice« (za trud, ki ga je vložil v pomiritev duhov v Ricmanjah), 1938 prelat, 1959 apostolski protonotar. - Javni delavec: V javno življenje je stopil 1901 kot sodelavec zbornika slov. bogoslovcev Almanah. Med 1902-10 je delal na verskem, narodnem, kult. in polit. področju in bil duša slov. kršč. soc. gibanja na Tržaškem kot idejni vodja, ured., predavatelj, organizator, politik. Ob podpori trž. škofa Nagla in skupine mlajših duhovnikov (J. Ujčić, I. Tiul, A. Furlan,. A. Čok) ter ob nasprotovanju polit. društva Edinost si je prizadeval, da bi na Tržaško zanesel ideje slov. katol. shodov in »ločitev duhov« po Mahničevem zgledu. 8. sept. 1902 je bil izvoljen v primor. pom. odbor Slov. krščansko socialne zveze (SKSZ). Od febr. 1904 do konca 1908 je izdajal štirinajstdnevnik Družinski prijatelj, ki je do 1907 izhajal samostojno, 1908 pa kot priloga tednika Zarja. 8. dec. 1904 je v Rojanu ustanovil odsek Slovenske Marijine družbe v Trstu. 4. sept. 1905 je bil izvoljen v pododb. SKSZ za Trst. 4. jul. 1906 je bil pobudnik ustanovitve Slovenskega katoliškega izobraževalnega društva, prvega prosv. društva na izraziti katol. podlagi v trž. središču (ul. sv. Frančiška 2). 26. in 27. avg. 1906 se je aktivno udeležil III. katol. shoda v Lj., kjer je predlagal, naj Katol. tiskovno društvo ustanovi podružnico v Trstu. 14. okt. 1907 je ustanovil Katoliško tiskovno društvo (KTD) v Trstu in bil izvoljen za preds. Po zaslugi KTD je bila 6. jun. 1908 v Trstu odprta prodajalna nabožnih predmetov. 1. jan. 1908 je ustanovil tednik Zarjo in ga urejal ves čas njegovega izhajanja (do 2. jul. 1910), 1908 ob pomoči duhovnika Viktorja Cenčiča iz Mrba, 1909 in 1910 pa sam. Tednik je prinašal načelne uvodnike (zagovarjal je ideje slov. katol. shodov, kršč. soc. gibanja in politiko SLS, nastopal proti liberalizmu in laičnemu pojmovanju družbe, priporočal zadružništvo, branil pravice Slov. v Trstu), polemiziral z liberalizmom in z dnevnikom Edinost, zagovarjal ravnanje škofa Nagla glede izvajanja dekreta o bogoslužnem jeziku v trž. škofiji ter se v tem zapletel v polemiko celo s S, prinašal novice iz delovanja katol. društev na Tržaškem. Jul. 1910 se je Zarja združila z Novim časom, glasilom gor. kršč. soc., v katerem je U. več let urejal trž. rubriko. 16. okt. 1909 je U. osnoval odbor somišljenikov SLS v Trstu, 17. okt. 1909 je bil izvoljen za dežel. načelnika SLS za Trst in Istro ter s tem vstopil v osrednji izvršni odbor SLS. Uspeh široko zasnovanega delovanja kršč. soc. gibanja na Tržaškem je bil kratkotrajen. Tržaško področje je bilo katol. gibanju nenaklonjeno, predvsem pa je večina duhovščine ostala zvesta polit. društvu Edinost. Tako je trž. SKSZ 22. sept. 1910 prenehala s samostojnim delovanjem in se priključila goriški. - V letih faš. preganjanja (1918–43) je bilo U-jevo prizadevanje usmerjeno v obrambo slov. nar. pravic v družbi in Cerkvi. Nastopal je proti narodni nestrpnosti in zatiranju. Slov. katoličani v Trstu so v tem času v njem videli svojega voditelja in zagovornika, fašisti pa nevarnega nasprotnika. Kot neuradni svetovalec je stal ob strani trž. škofom Bartolomasiju, Fogarju, Margottiju in Santinu, bil je priljubljen ter neustrašen govornik ter pisal spomenice cerkv. oblastem. S članki in razpravami je sodeloval pri Zborniku svečenikov sv. Pavla. Ostal je vdan cerkv. hierarhiji in disciplini, vendar je nekatere vidike politike Sv. sedeža (kot npr. konkordat iz 1929 in popustljivost do faš. režima) obžaloval. Posebno kritičen je bil do odnosa cerkv. vrhov do slov. manjšine v It., kar je izrazil v številnih latin. spomenicah vatik. drž. tajništvu in papežu (npr. Preces sacerdotum slov. et croat. (...) S.mo Domino Pio XI. Summo Pontifici 1930, Desiderata 1938, naslovljena na vatik. drž. tajnika). Obenem je zagovarjal misel, da je treba tudi v takih težkih okoliščinah varovati ugled Cerkve. V cerkv. govorih je večkrat izrecno obravnaval pravice manjšin in obsojal nacionalno miselnost. To je storil posebno v vsakoletnih postnih govorih (od 1925 do 1949) pri Sv. Jakobu in pri šmarničnih govorih v Škednju. Posebno znana je njegova monumentalna pridiga o krščanskem sožitju med narodi, ki jo je imel v škedenjski cerkvi 31. maja 1931 v it. jeziku in ki predstavlja čudovit primer neustrašenega nastopa zoper potujčevalno faš. politiko na Prim. Ugled, ki ga je užival, je preprečil, da bi ga oblasti preganjale. 1930 mu ni bil obnovljen potni list. Doživel je več anonimnih groženj in napadov v krajevnem tisku. V polic. poročilih je zapisan kot »sacerdote di irriducibili sentimenti slavi«. 5. jun. 1938 je skupaj z B. Milanovićem obnovil delovanje tržaške Moške Marijine družbe. – Med drugo svet. vojno je v pridigah svaril pred komunizmom in na splošno obsojal oboroženo vstajo, vendar v polit. dogajanje ni aktivno posegel. Cerkv. oblastem je svetoval previdnost, duhovnikom pa, naj se ne izpostavljajo po nepotrebnem. S pošiljkami je pomagal internirancem v koncentracijskih taboriščih in imel odprta vrata za vse, ki so potrebovali pomoč. - Tudi po vojni se je zavzemal za pravice slov. vernikov znotraj trž. Cerkve. Med 1945-47 je skušal posredovati v sporu med škofom A. Santinom in slov. duhovščino. 10. sept. 1945 je na srečanju duhovnikov Zbora sveč. sv. Pavla nastopil proti obnovitvi Zbora, ker je v njem videl nevarnost za cerkv. disciplino, med njegovimi voditelji pa preočitne simpatizerje s slov. komun. oblastjo. 2. jul. 1946 je škofu Santinu predstavil ostro spomenico (Gravamina cleri slavi) s pritožbami in željami slov. duhovnikov in vernikov na Tržaškem. Sodeloval je pri poizkusih ustanovitve slov. Katoliške akcije. 1946 je s pomočjo cistercijanca M. Turnška izdajal verski mesečnik Božji vrelci, 1947 in 1948 je sodeloval pri verskem tedniku Teden (urejal in v glavnem sam pisal 2. stran). - 17. avg. 1947 je bil kot škofov delegat poslan na birmanje v istrski del tržaške škofije, ki je bil pod jsl. upravo. Birmanje je potekalo sredi nasilnih proticerkv. in protiver. demonstracij, zoper katere policija ni nastopila. Vrh je bil 24. avg. v Lanišću, kjer je bil po končanem obredu U-jev spremljevalec, duhovnik M. Bulešić v župnišču ubit, U. pa hudo ranjen. V reški bolnišnici je U. okreval, a je bil 5. sept. 1947 zaprt v ječo pod obtožbo, da je sokriv za zločin. 29. sept. je bil v Pazinu uprizorjen stalinistični proces, na katerem je bil U. obsojen na en mesec zapora in takojšnji izgon, laniški župnik Cek na šest let prisilnega dela, resnični krivci pa na mile kazni. Časopisje je o procesu izkrivljeno poročalo. Škof Santin je javno obsodil U-jeve izjave na procesu, zlasti kritične pripombe na račun njegovega škofovanja, kar je U. kasneje le delno preklical, zaradi česar mu je škof odvzel vse cerkv. službe. Potek procesa v Pazinu je U. osvetlil le v pismu vatik. drž. tajništvu, od koder je izvedel, da je bilo njegovo poročilo ugodno sprejeto. - 7. febr. 1951 je poslal Sv. sedežu spomenico o verskem položaju v coni B STO s prošnjo, naj bi bil imenovan ordinarij za to ozemlje. 1959 je pri škofu Santinu uspešno posegel proti predlaganemu nazivu »Maria Regina d'Italia« za Marijino svetišče na Griži. Istega leta je kot »promotor synodi« aktivno sodeloval pri pripravi in izpeljavi trž. škof. sinode. Tu je dosegel uradno priznanje enakopravnosti slov. in it. jezika v trž. škofiji. Sprejete postave je kot odličen jurist in latinist formuliral v lat. jeziku. Med pripravami na drugi vatik. koncil je sodeloval s številnimi predlogi in spomenicami, posebno v zvezi z vprašanjem narodnosti in narodnih manjšin. V koncilskih dokumentih in papeževih okrožnicah stoji marsikaj, za kar se je v svojih spomenicah zavzemal U. (npr. obsodba nacionalizma, potreba po internacionalizaciji kurije, predvsem pa odstavek o narodnih manjšinah v okrožnici Janeza XXIII. »Pacem in terris«). Po koncilu se je še trikrat obrnil na Rim: 1966 z zahtevo, naj postanejo kongregacije čimbolj mednarodne, 1969 z zahtevo po pospešitvi reforme rimske kurije in 1970 s predlogom o kriterijih za imenovanje novega trž. škofa. - V filoz. pogledu je bil U. tomist. Veliko pa se je ukvarjal v cerkv. očeti (v Eshatologiji je npr. viden Origenov vpliv) in jih za lastno uporabo prevajal. Izšel je iz katol. apologetike in moralnega legalizma 19. stoletja, vendar je s časom opuščal strogo jur. pojmovanje in se približeval osebnostnemu. Globoko je čutil s Cerkvijo in ji bil iskreno predan. Zelo živo je doživljal njeno univerzalnost. - Po izobrazbi je bil jurist in teolog, vendar se je zanimal tudi za biblicistiko in astronomijo. Poleg slov. In it. je govoril hrv., nem., lat., angl., obvladal pa je še vrsto klas. in orient. jezikov (grško, aramejsko, sirsko, arabsko, hebrejsko, asirske klinopise). Zanimal se je za astronomijo in postal stalen gost trž. zvezdarne, kjer je proučeval Jupitrov ekvator, mrk ene od Jupitrovih lun, Saturnov obroč, Venerine faze in 1937 eksplozijo zvezde Nove. - Bil je priljubljen spovednik, pridigar in predavatelj. Spovedoval je vsak dan (med 1905 in 1971 je spovedal natanko 373.896 ljudi). Iskan je bil kot pridigar in voditelj duh. vaj (duh. vaje je imel za bogoslovce, duhovnike, redovnice v lat., slov., nem. in hrv.), duhovnikom je osebno pomagal v duh. življenju. Predaval je duhovnikom in laikom o znanstvenih in duhovnih vprašanjih (imel je več govorov za duhovnike škofije leta 1921, 1922, 1924, 1925, 1932, 1933, 1939 in kasneje; 1954 je predaval o Mariji na mednar. mariološkem kongresu v Rimu, vrsto let imel verske govore na trž. radiu itd.). Znal je biti poljuden in obenem znanstven. Rokopise govorov je skrbno hranil (ohranjenih je 2.692 neobjavljenih besedil). - Že pred prvo svet. vojno je sodeloval v slov. katol. časopisju (Duhovni pastir, SS. Eucharistia, predvsem pa Družinski prijatelj (in Zarja), med 1918 in 1943 je pisal v Zbornik sveč. sv. Pavla (kasneje Verbum Dei) in v Folium dioecesanum, po drugi svet. vojni pa v Božje vrelce, Teden, KatG, Omnes unum, Duhovno življenje, Mladiko, Naš vestnik. Kraljestvo božje, KolGMD, Cerkev v sedanjem svetu in druge publikacije (popoln seznam U-jevih spisov je objavljen v monografiji o U., glej bibl.). - Živel je asketsko in skromno življenje, bil je ponižen, v ospredje ni silil, o sebi ni govoril. Dnevni red je imel do potankosti določen. Duhovno in intelektualno je ostal svež prav do smrti. Znan je bil kot svet mož. Pogreba (4. nov. 1971) se je udeležila ogromna množica ljudi. Pokopan je na pokopališču v Škednju. - Samostojne knjige: Naša daritev (Trst 1951), petinštirideset govorov o masnih obredih; Zadnja večerja (Trst 1954), dvajset govorov o zadnji večerji in petindvajset razprav o Gospodovem poslovilnem govoru; Tržaška sinoda (Trst 1960, Knjižice št. 10), radijski govori; Kratka zgodovina vesoljnih cerkvenih zborov (GMD 1963); Mariologija (GMD 1969), nauk o božji Materi, in Eshatologija (Trst 1972), nauk o poslednjih rečeh. V rokopisu poleg predavanj in govorov še: Dissertatio ad lauream; Doctrina d. Thomae Aquinatis de spe theologica (Dunaj 1917, hrani arh. Ukmarjevega doma v Škednju UA); Ricmanjska kronika (1906–07, ricmanjski župnijski arhiv); Lumina e sacris exertitiis a me peractis (UA); Svetopisemski prispevki k litanijam Jezusovega srca (UA).

Prim.: SBL IV, 274–75 (M. Smolik) in tam navedena liter.; Dizionario storico del mov. cattol. in Italia, Casale Monferrato 1984, 870 (P. Zovatto); T. Simčič, Jakob Ukmar, Gor. 1986 s sl. in s podrobno bibliografijo ter seznamom U-jevih spisov; L. Čermelj, Il vescovo Antonio Santin e gli Sloveni e Croati delle Diocesi di Fiume, Trieste-Capodistria, Lj. 1953; F. Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem; J. Gregorič, Dr. J. Ukmar: Mariologija, Eshatologija, Znamenje 1973, 2, 172–76; D. Jakomin, Škedenj nekdaj in danes, Trst 1980, 73–74; M. Jevnikar, Rojstne hiše naših velikih mož in žena na Tržaškem, KolGMD 1984, 65–74; L. Jurca, Moja leta v Istri pod fašizmom, Lj. 1978; I. Juvančič, Goriški nadškof Margotti in NOB, GorLtk 1976, 152–81; E. Lampe, III. slov. katol. shod v Lj. Govori, posveti, sklepi, Lj. 1907; J. Pirjevec, Introduzione alla storia culturale e politica slovena a Trieste nel '900, Trst 1983; A. Rebula, Moja srečanja z msgr. J. Ukmarjem, KolGMD 1980, 129–36; Isti, Srečanja in pogovori, Nova Mladika 1970, 5, (129–32; T. Simčič, J. Ukmar e il cattolicesimo intransigente, v Trieste religiosa, Centro studi storico-religiosi Friuli-Venezia Giulia 1987, 163–79; A. Strle, Moja eshata je že prav blizu, BV 1971, 280–87; P. Zovatto, Ricerche storico-religiose su Trieste, Trst 1984; Synodus dioecesana Tergestina, Trst 1959, 164; Trieste, lineamenti di una città, Lint Trst 1989 s sl.; S. Janežič, Nova Mladika 1972, 1, 19–20; M. Turnšek, Naš tednik 18. nov. 1971; Folium dioecesanum 1921, 5, 76; 1923, 1, 14–16; 1924, 4; 1934, 6, 54; Il Popolo di Trieste 3. febr. 1931; Pučki prijatelj 13. jul. 1922; KatG 11. jul. 1968, 11. nov. 1971; NL 5. nov. 1971; PDk 4. in 5. nov. 1971; Družina 7. nov. 1971, 12. nov. 1972, 30. jul. 1978; Vita nuova 5. nov. 1971; Duhovno življenje 1972, 1, 8–9. Arhivsko gradivo: Ukmarjev zasebni arhiv (UA) v domu Jakoba Ukmarja v Škednju; Škofijski arhiv v Trstu; Archivio di Stato di Trieste; Archivio centrale dello Stato, CPC, b. 5264.

T. Simčič

Simčič, Tomaž: Ukmar, Jakob (1878–1971). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi742559/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 16. snopič Tič - Velikonja, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1990.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine