Ukmar, Jakob (1878–1971)

Ukmar Jakob, narodnoobrambni delavec in nabožni pisec, r. 13. jul. 1878 na Opčinah pri Trstu železn. čuvaju Simonu in Mariji r. Šušteršič (oba iz Sežane), u. 2. nov. 1971 v Škednju pri Trstu. Po osn. šoli 1884–90 na Opčinah ter nem. gimn. 1890–8 v Trstu je 1898–902 študiral bogoslovje v Gor. (oboje kot sošolec J. Ujčića, gl. čl.), 1901 bil ord., 1902–6 kaplan v Rojanu, 1906–10 žup. upravitelj v Ricmanjih, istočasno 1907–10 tudi kaplan pri Starem sv. Antonu (Trst), 1911–3 ravnatelj škof. konvikta v Trstu, 1913–9 tu prof. verouka na drž. gimn.; 24. maja 1917 bil prom. na Dunaju z dis. iz teol. Doctrina d. Thomae Aquinatis de spe theologica; v l. 1919–22 je bil ravnatelj bogoslovja v Škednju, po drž. upokojitvi 1923 do smrti služboval pri škof. ordinariatu in pomagal pri duhovn. opravilih. – L. 1909 je prejel papeško odlikovanje Pro Ecclesia et Pontifice (predvsem za uspešno pomiritev upornikov v Ricmanjih, gl. Fol. dioec. 1909, 47, 95), 1959 naslov apostol. protonotarja ter 1970 častni doktorat teol. fak. v Lj.

V l. 1902–19 je U. narodno in versko mnogo delal: 1904–8 izdajal in ur. polmesečnik Družin. prijatelj, 1908–9 izdajal tednik kršč. soc. stranke Zarja, bil preds. Katol. tiskovnega društva od ustan. l. 1907, vodja SLS za Trst in Gor. od ustan. 1909, ravnatelj dij. škofij. konvikta 1911–3 in katehet na drž. gimn. v Trstu 1913–4. Z nar. prosv. delom je povezana U-jeva napisana pastoralna naloga o širjenju dobrih knjig (gl. Folium dioec. 1904, 143), njeg. zavzemanje za tisk (gl. E. Lampè, III. slov. kat. shod. 1907, 30) ter uspešen poseg v ricmanjske dogodke (samovoljna uvedba glagolice; gl. brošuro Ricmanje. Trst. 1904), za kar je bil pooblaščen od trž. škofa F. Ks. Nagla (gl. U-jev rkp dnevnik). Po izbruhu vojne 1914 je bil zaradi slov. prepričanja oblastem sumljiv in več mesecev zaprt na lj. gradu (gl. Zbornik svečenikov sv. Pavla, 1920/1, 135), po izpustitvi pa si je izprosil štud. dopust (1915–7) na Dunaju, kjer je pripravljal disertacijo, bil medtem (1916) imenovan za izpraševalca pri žup. izpitih (po vrnitvi z Dunaja vsaj do 1941 opravljal to funkcijo), 1918 pa je obiskal Lj., ko se je udeležil misijon. zborovanja (gl. Misijon. kol. 1919, 100). – Med 1918–45, ko je Trst zasedla It., je mnogo manj javno in polit. nastopal: 1919–24 je z I. Tulom (gl. čl.) vodil škof. zasebno bogoslovno šolo (za begunce, ki se pregnani v Stično še niso mogli vrniti v Gor.; gl. Zbornik … ib. 72–3); predaval na duhovn. zborovanjih, mdr. nov. 1922 (gl. Acta Curiae episcopalis 1922, 102), predvsem pa bil močan opornik duhovnikom in vernikom. V času vse ostrejšega fašist. divjanja proti Slov. je javno nastopil proti zatiranju (gl. ital. pridigo 31. maja 1931 v U-jevi zapuščini), zato so ga šteli fašisti med svoje najnevarnejše nasprotnike (gl. KGMD 1972, 150). U. je tudi urejal latinsko pisani škofij. list Folium dioeces. in uspel ohraniti rubriko z obvestili, namenjenimi vsem vernikom, v ital., hrv. in slov. jeziku (po Fogarjevem odstopu 1936 ves list samo it.); v obd. 1940–60 sodeloval pri pokrajin. cerkv. sodišču v Benetkah, kjer se je seznanil s poznejšim papežem Janezom XXIII, ter dosegel: a) da je ta preprečil preveč nacionalist. naslov za novo Marijino c. na Vejni nad Trstom; b) v papeževi okrožnici Pacem in terris 1963 je na U. pobudo obj. odstavek o varstvu in pravicah nar. manjšin (gl. Nova pot 1963, 369–70). Po 1945 je U. spet vodil slov. in hrv. duhovnike v boju za večje pravice materinega jezika: 1946 je v njihovem imenu sestavil Gravamina cleri slavi (gl. L. Čermelj, Il vescovo A. Santin. Lj. 1953, 93–119, prev. v PDk 1972, št. 5); ko je v imenu škofa Santina 1947 birmal v istr. župnijah, je bil namesto njega deležen fizičnega obračunavanja v Lanišču (gl. Giornale di Trieste, 1947, št. 146–50, 176, 179, 181; Družina 1971, št. 22; L. Čermelj, l. c. 136 do 139); imel referat na medn. mariološkem kongresu v Rimu 1954 (Virgo Immaculata I, 1958, 194, 262); za trž. škofijo je v času sinode 1959 (kot odličen latinist in cerkveni pravnik) formuliral posamezne člene ter imel lat. sklepni govor (gl. Synodus Dioec. Tergestina, 1959, 162 sl.; Tržaška sinoda. Trst 1960). U. je objavil slov. pridige v DPast 1904–5, 1907; lat. govore v Folium Dioecesanum (Trst, vsaj 1922, 1930, 1932–3); članke v SS. Eucharistia (Krk) 1904, 131 sl.; Zbornik, glasilo slov. in hrv. duhovnikov v It., 1926, 1 sl.; KGMD (1968, 120–5); Cerkev v sed. svetu (1969, 173–5); BV (1970, 48–51); zbornik V edinosti. Lj. 1970, 51–4; napisal je uvod v 2. izd. R. Patè, Obljube Srca Jez. Trst 1956; knjige, šele v visoki starosti: Naša daritev. Trst 1951; Zadnja večerja. ib. 1954; Tržaška sinoda. ib. 1962; Kratka zgodovina vesoljnih cerkvenih zborov. Gor. 1963; Nauk o božji Materi ali mariologija. ib. 1969; Nauk o poslednjih rečeh ali eshatologija. Škedenj pri Trstu 1972. V njegovi rkp zapuščini so ostali Svetopisemski prispevki k litanijam Jezusovega srca, ok. 3000 govorov, dnevniki idr. zapiski (hrani U-jev dom, Škedenj pri Trstu). – Čeprav bolj kompilatorski kot izviren teolog, je bil kljub natančnosti poljuden in nazoren. Vsestransko izobražen v bibličnih vedah, klas. in orient. jezikih, klinopisu in astronomiji ter vztrajen borec za naravne in verske pravice slov. naroda, je U. ostal javnosti izven trž. škofije manj znan. – Prim.: osebni podatki; Erjavec 297–300; Plesničar 83, 97; PDk 1968, št. 160; 1970, št. 26; 1971, št. 257–259; 1972, št. 5; Glas Korotana 1968, št. 2; 1971, št. 5; A. Kolerič in M. Pertot, Bibliografija slov. tiska v Italiji. Trst 1969, 79, 100; 1970, 21, 55, 183; Mladika (Trst) 1970, 25; 1971, 145–8 (s slikami); 1973, 168–9; Nova M 1970, 129–32; 1972, 19–20; BV 1971, 280; Novi list 1971, št. 865; Cerkev v sed. svetu 1972, 21–3; Družina 1972, št. 22; 1975, št. 21–3; 1978, št. 30 (s sliko); KGMD 1972, 162 (s sliko); 1973, 78–85; KMD 1973, 155–8 (s sliko); Znamenje 1973, 174–6; B. Milanović, Moje uspomene. Pazin 1976, 162–3; L. Jurca, Moja leta v Istri pod fašizmom. 1978, 52–66. Slk.