Slovenski biografski leksikon

Udovič Jože, pesnik in prevajalec, r. 17. okt. 1912 v Cerknici trgovcu Josipu in Antoniji r. Marinčič, živi v Lj. Osn. šolo je 1920–4 obiskoval v Starem trgu in Cerknici, gimn. 1924–32 (z odl. mat.) v Šentvidu nad Lj. L. 1933–40 je štud. slavistiko na fil. fak. v Lj., po dipl. 1940 brez zaposlitve, od febr. 1942 do jan. 1943 interniran v Čiginju pri Tolminu in v It. (Gonars, Treviso), od sept. 1943 pa do konca vojne v NOV; 1944–5 delal v zgod. geogr. sekciji Znanstv. inšt. pri IOOF (ustan. 12. jan. 1944 v Beli krajini). Po vojni 1945–8 je delo nadaljeval v arhivu in knjižnici Muzeja NOB, od 1948 je svoboden umetnik. – Odlikovan je z redom za hrabrost III; redom zaslug za narod III; 1962 je prejel Prešernovo (za književno delo), 1971 pa Sovretovo nagrado (za prevod H. Broch, Vergilova smrt).

U-evi izpričani pesniški začetki segajo v 1929/30, ko je v Domačih vajah (rkp dijaški list) obj. pesmi, ki z nekaterimi kasnejšimi kažejo na šolanje pri A. Vodniku, E. Kocbeku, deloma pri A. Gradniku (SBL I, 242), hkrati pa tudi naklonjenost evrop. renes. in romant. tradiciji; lirske pesmi je obj. še v M (1934, 1935) in DS (1936–8); po nazorski diferenciaciji DS 1938 je kot sodelavec pristopil h Kocbekovemu Dejanju. – Med NOV je nekaj pesmi izšlo v partizanskem tisku, v priročniku za recitacije: Pesmi naših borcev. I–II. 1944 (ur. M. Klopčič) in v pesmaricah, mdr. v: K. Pahor, Naša pesem. I. 1944; K. Pahorju naj bi po dogovoru (1943) pisal besedila za uglasbitve, vendar do trajnejšega sodel. ni prišlo. U-u je uglasbil samo njeg. najbolj znane: Zapoj zdaj, srce partizansko; Noč je zbežala že z gora; Prečuden cvet je v grapi črni; P. Šivic (SBL III, 625–7) pa: Njeno šepetanje (gl.: P. Šivic, Pet pesmi za povojno slov. liriko … 1964) in Večer poje (isti, Tri ženske pesmi … 1964). Sočasno je nastopal s svojimi pesmimi v radiu OF, na liter. večerih v Semiču (npr. kongres kult. delavcev jan. 1944), po 1945 pa na Jesenicah, v Lj., Starem trgu in Bgdu (vse 1946); nekatere z vojno tematiko in epskimi, predvsem baladnimi odtenki so izšle v: Slov. zborniku 1945, SPor (i. 1., št. 50), Kol OFS (1946–1949), NS (1946–1952), Obz (1946–7), Kol Prešernove knjižnice (1949), DL (1952, št. 37), a vojna snov je proti koncu 40-ih let iz U-eve lirike naglo izginjala. Poslej so njeg. lirske pesmi izhajale v časopisih: NRazgl (1954, 1956–62), NOja (1954–5), NSd (1955–63), Dialogi (1965), Encyclopedia moderna (Zgb 1967); ko se je 1969 uvrstil v skupino ustanoviteljev revije Prostor in čas, je objavljal tu do 1973. – Prva pesniška zbirka Ogledalo sanj. 1961, zajema U-evo 20-letno pesniško delo (1941–61); urejena je v 12 ciklov ter v najstarejši plasti izpričuje slogovno in miselno izvirno inačico poznega slovenskega ekspresionizma, potem pa, zlasti v pesmih iz 50-ih let, mnogotere inovacije, ki njegovo snovanje zbližujejo s sodobno zah. liriko. Poezija je U-u »oster pogled v bistvo sveta« in izkustveno, torej ne razumsko spoznavanje, zato se pesnik pozorno ukvarja z zgod. predmetno, otipljivo lupino sveta, obenem pa je ves v nenehnem duhovnem naprezanju, da bi za to lupino uzrl ali doživel skrito »bistvo«; meja med realnostjo in domišljijo se pri tem vse bolj briše, objekt in subjekt postajata eno, otipljivi svet obstaja v fantastičnem in obratno; besede izražajo tako ob premem še vse mogoče prenesene, magične pomene – so vsakdanje, a hkrati učarane v kar se da osebno domišljijo, svet zadobi videz sanjskosti, nenehnega lebdenja med tvarno podobo in fantastičnim, ukletim bistvom. Zgodov. otipljivost je izrazitejša le v prvem ciklu (Poslednja minuta), ki ga tvorijo pesmi iz vojne oz. iz časa tik po njej. V letih, ko je v književnosti gospodaril zakon neposredne družbene učinkovitosti, se je namreč takšni zahtevi do neke mere približala tudi U-eva poezija, a nikoli docela, zato je ves tisti čas ostal nekako manj opažen, kot inovator pa postal aktualen šele proti koncu 50-ih let; tedaj je nekaj časa močno vplival na liriko ml. pesnišk. rodu. – Verz in zunanja zgradba sta zlasti v zgodnejšem obdobju mnogo bolj tradicionalna: največkrat gre za metriran verz, tudi riman, za ponavljajoče se kitične oblike. Kasneje sta se oba razvezala v svobodnejše oblike, v katerih pa vendarle nista zanemarjena jasno poudarjeni ritem ter logična sporočilnost stavka. – Druga zbirka Darovi. 1975, je sestavljena iz pesmi–prologa (Darovi) in osmerice ciklov. Še naprej se nadaljuje lirika v jezik začaranega sveta, oblikovno estetika razvezanega verza, toda izpoved je zdaj opazno mračnejša, ko da je poprejšnji obredni zanos zaklinjevalca in besednega čarovnika sveta presahnil; z minevanjem časa in prihajanjem starosti se porazgubljajo prejšnje iluzije, prihajajo zapuščenost, pozabljenost, grenkoba, osamelost, nemoč, ugaslost; eden osrednjih ciklov nosi naslov Rekviem. Sem in tja požene lirik v to resignacijo še klic upora, vztrajanja pri davni volji in sanji, toda ovenevajo celo besede, tako da ves svet prejkoslej ostaja mračen in nerazveseljiv.

Posamične U-eve pesmi so prevedene v tujejezičnih antologijah jsl in slov. poezije (gl. Le livre slovène 1971, pos. št., 1975, št. 3/4) ter v razl. časopisih: Knjiga 1957; Eröffnungen 1963; Forum 1971; Světová literatura 1973 do 1975.

Med 1936–48 je napisal deseterico krajših novelist. pripovedi, večinoma pod ps. Andrej Kolar (DS 1936; Dejanje 1938–41; NS 1947–8; Iz bojev za svobodo. 1949: Dolina njegovih sanj); gre za zadržano, pogosto lirsko uglašeno prvoosebno pripovedovanje zgodb o mukah minevajočih erotičnih razmerij med mladimi izobraženci, o posameznikovem upiranju samoljubni družbeni poniglavosti. V pripovedih z vojno snovjo so se tem pridružile še nekatere značilne prvine aktualistične »partizanske« literature. – Zlasti v študent. letih je U. kritično poročal o kulturnih, predvsem knjiž. pojavih v Dejanju in Sji (1938–41), mdr. o knjiž. novostih, prevodih slov. del v tuje jezike, o Krleževem sporu z dogmatsko levico, jeranovstvu v slov. lit., kasneje pa le še izjemoma o Voduškovem prev. Fausta (NRazgl 1955, 396–8) in Menartovem Byrona (NSd 1957, 640–5), esejistično je pisal mdr. o Ch. Fryu (Mestno gledališče lj. 1954; List AIU 1967/8, 225–8) ter P. Nerudi (Prostor in čas 1972, 1974). Za razumevanje U-eve poezije je posebno važna njeg. opredelitev do sodobn. pesnišk. izraza (na radiu Lj. sredi marca 1957; Novi list 1957, št. 151; NSd 1957, 533–6; TT 1962, št. 9) in njegovo pričevanje Med resničnostjo in vizijo v knjigi F. Pibernika, Med tradicijo in modernizmom (1978, 14–7).

U-evo kritično poročanje pa je zvečine povezano z obsežnim raznovrstnim prevajanjem iz tujih literatur ter ga uvršča med najpomembnejše informatorje zadnjih desetletij pri nas. Prevedel je liriko avtorjev, kot: R. M. Rilke (Domače vaje 1931/2; rkp); L. Aragon (NS 1947); F. Garcia Lorca (Obz 1947; NRazgl 1956, št. 16; LdP 1957, št. 257; Pesem hoče biti luč. 1958, 1969², U. izbral in napisal opombe; eseja o Lorci gl. v NSd 1956 in 1958); B. Radičević (Obz 1947); S. Petöfy (ib. 1948); Makedonska poezija. 1948 (soprevajalec); J. W. Goethe (NS 1949; Pesmi 1961, U. soprev.); V. Nazor (Obz 1949); K. Nedeljkovski (Kol Prešernove knj. 1952); Ch. Baudelaire (NSd 1953, 1957); S. Mallarmé, P. Verlaine, A. Rimbaud, P. Valéry (vse ib. 1953); A. S. Puškin, Pesmi in pesnitve. 1959 (U. soprev.); D. Tadijanović (NSd 1960, 1964); Saint-John Perse (ib. 1962, z U-evim esejem); D. Thomas, Pod mlečnim gozdom (NSd 1961, o njem poročal ib. 1958); isti, Praprotni grič. 1965 (z U-evim uvodom); D. Cesarić, G. Krklec (NSd 1964); A. Mickiewicz, Pesmi in pesnitve. 1967 (soprev.); M. Alyn (NRazgl 1969); P. Célan (Prostor in čas 1971); W. H. Auden, I. Bachmannova (ib. 1973); J. R. Jiménez, Izbrane pesmi. 1974 (soprevajalec, ur. in avtor spremne besede); P. Neruda, Izbrane pesmi. 1975 (s spremno besedo); V. Aleixandre, Izbrane pesmi. 1978 (s spremno besedo); prozo, mdr.: J. Cassou, Pariški pokol. 1951 (s sprem. besedo); B. Ćopić (LdP 1953, št. 25); M. Krleža (NRazgl 1953, št. 13); H. Laxness, Islandski zvon. 1954, 1967² (s študijo), Luč sveta. 1959 (s sprem. besedo); iz franc. novelistike Potovanje po veliki Garabaniji. 1955 (soprev.); N. Kazantzakis, Kapitan Mihalis. 1956, 1976² (s sprem. štud.); A. Huxley, Kontrapunkt življenja. 1960 (s spremnim esejem), 1971²; E. A. Poe, Zlati hrošč. 1960 (izbor ponat. v Maska rdeče smrti. 1972, s sprem. besedo); F. Kafka, Proces. 1962 (s spremno besedo, gl. tudi esej F. Kafka in »Proces«, GLLj 1964 do 1965); Grad. 1967; K. Mansfield, Družba v vrtu. 1963, Veliki dan g. Peackoka (NŽ 1964, 133–5); J. P. Sartre, Gnus. 1964; Th. Dylan, Praprotni grič. 1965 (s spremno besedo); V. Woolf, Gospa Dalloway. 1965; H. Broch, Nedolžneži. 1966 (gl. tudi esej v: Knjižna polica 1966/7), Vergilova smrt. 1970 (s študijo); J. Joyce, Umetnikov mladostni portret. 1966; E. T. A. Hoffmann, Življenjski nazori mačka Murra, 1972; H. Hesse, Potovanje v Jutrovo deželo. 1974, Igra steklenih biserov. 1979; drame, zlasti lirične, mdr.: J. Anouilh, Povabilo v grad (GLLj 1951/2); R. Tagore, Poštni urad (GL Mest. gl. lj. 1958); P. Marivaux, Igra o ljubezni in naključju (predvajana v gledališču Ad hoc, 1960); J. Giraudoux, Trojanske vojne ne bo (v knjigi: Tri drame. 1961); J. Racine, Fedra. 1972. – Rezultat nekajletnega delovanja pri Znanstv. inštitutu pri IOOF oz. Muzeju NOB je Gradivo za bibliografijo slov. osvobodil. tiska (Slovenski zbornik 1945, 659–96) ter članki o NOV (mdr. v: SPor 1949, št. 280; DL 1952, št. 37). – Psevd.: Andrej Kolar. – Prim.: Zssl VI, 420–2; VII, 191–2; Prevodioci Jsle 174; NSd 1960-i, 620; Perspektive 1961–2, 515–9; 1963–4, 57–63; Problemi 1962/3, 9–25; Odjek 1966, št. 18; B. Paternu, Slovenska književnost. I. 1967, 83–92 (s sliko); F. Zadravec, ib. II, 260–2; Delo 1971, št. 81 (s sliko); T. Kermauner, Dileme sodobnega slov. pesništva. 1971, 190–1; F. Zadravec, Zgodovina slovenskega slovstva. VII. 1972, 194–8; Družina 1972, št. 24/5; Seminar slov. jezika, lit. in kulture, VIII, 1972, 145–9; SR 1972, 387–90. Kml.

Kmecl, Matjaž: Udovič, Jože, akademik (1912–1986). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi741245/#slovenski-biografski-leksikon (17. januar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine