Slovenski biografski leksikon

Tyfernus (Tyffernus, Tefernus, Tifernus, po nem. oznaki za Laško = Tüffer) Avguštin, s pravim imenom Prug(e)l, Prygl, humanist, zbiralec rimskih napisov in arhitekt, r. najbrž v 70-ih letih 15. stol. v Laškem ali okolici, u. po 5. sept. 1535, vendar pred 30. jun. 1537 verj. v Slov. Gradcu. Prvič je izpričan 1496 v matriki dunaj. univ. (A. Prugel de Tiber), pozneje pa, kot sam pripoveduje v Orationes duae … 1519, je štud. z lj. škofom Krišt. Ravbarjem (SBL III, 37–9) v Padovi (slednji tam 1501 pridobil doktorat kanonskega prava) in bil vse prvo desetletje 16. stol. Ravbarjev osebni in uradni tajnik, vodja pisarne, arhitekt in vztrajen spremljevalec na vseh romanjih in potovanjih po kopnem in na morju, v miru in v vojni (»post illud Patavinum contubernium proximo toto decennio quum in privatis tum publicis rebus a secretis ac magister ab epistolis et architectus omniumque peregrinationum atque itinerum suorum terra et mari domique et militiae perpetuus comes et assecla«); izpričano je, da je šel z Ravbarjem kot ces. legatom 1504/5 v Rim in se kmalu spet mudil v Ital.; 1506/7 je z Ravbarjem kot ces. poslancem potoval k neapelj. kralju Ferdinandu (v Neaplju je T. oskrbel tisk knjige Libellus de mirabilibus), a se kmalu vrnil v Rim; dne 29. avg. 1511 je kot Ravbarjev pooblaščenec prevzel od oglej. patriarhije župnijo v Kranju, bil župnik in arhidiakon v Pilštajnu ter škofov kancler (geweichter Pfarrer und Erzbriester zu Peulenstein, dis Zeit seiner genaden Khanzler). V l. 1513–9 je izpričan kot kancler dunaj. škofa Slatkonje (SBL III, 356–7); lj. stolni dekan Štefan Klocker se v pismu škofu zavzema za vrnitev T-a, kajti deželi primanjkuje učenih ljudi; to je očitno uspelo, ker se 19. maja 1521 T. v pismu Ravbarju poteguje za proštijo v Lj. ter za župnijo v Moravčah in Starem trgu pri Slov. Gradcu, pripravljen pa se je odreči Pilštajnu; dalje omenja, da ima zagotovilo od papeškega nuncija na ces. dvoru, in obljublja, da bo v nasprotju z luteransko navado spoštoval in priznaval papeževo avtoriteto (»auctoritatem sedis apostolicae observabo veneraborque contra Lutherianum morem« – za zdaj najzgodnejša omemba luteranstva na Kranjskem, ki je moralo biti potemtakem že dovolj živo, da je bilo potrebno tako zagotovilo). Na Dunaju je imel župnijo pri sv. Petru, kjer je kot župnik izpričan med 1520 in 1528, a že 1531 je imel to faro drug župnik; da bi bil res tudi lj. prošt, ni dokazljivo, a 1524 je bil župnik v Moravčah, ko mu je kardinal Lorenzo Campeggi (papeški nuncij in legat na nürnberškem 1524 in augsburškem 1530 drž. zboru) izročil 10. nov. starotrško župnijo. Videti je, da je zadnje desetletje T. preživel v Slov. Gradcu; tu je dal po besedah P. Trubarja (gl. čl.) zgrabiti protest. pridigarja in prekrščevalca Janža Zajca (Hasa, 1525 začel pridigati, 1527 obešen); sodeloval je pri znani vizitacij. komisiji 1528 in bil večkrat v sporu s slovenjgrašk. meščani in plemiči (kot vzrok za neudeležbo pri obhajilu navajajo spore s T-om); 23. maja 1529 zahteval od novega beneficiata pri ž. c. v Slov. Gradcu Matija Mrasila, da mora residirati tu in skrbeti za beneficij »per se aut per alium orthodoxum presbyterum et in errore Lutherano seu in aho hereticismo minime suspectum«. Za T-ovega župnikovanja je bila slovenjgraška fara 1533 inkorporirana lj. škofiji. T. spada torej med redke bojevite katolike, ki se že od začetka upirajo prodoru protestantizma; v to smer kažejo tudi njeg. stiki s kard. Mat. Langom, škofom krškim in pozneje nadškofom salzburškim, ki ga kot prijatelja omenja tudi v svoji zbirki rimskih napisov, in kardinalom Campeggiom ter papeškim nuncijem Girolamom Aleandrom, vodilnima protilutrovcema.

T. je bil prvi zbiralec rimskih napisov v naših krajih; zbirka se je ohranila v dveh mlajših prepisih iz 16. stol. (v Nation. bibl. Dunaj: CVP 3528; CVP 3492 + 3540 tvorita celoto). Ime avtorja je razvidno iz CVP 3528, fol. 67v: »curiositate Augustini Tyff(erni)«; Knabl pripisuje avtorstvo nekemu A. Tyffu iz Tifernuma v Umbriji ali na Samnitskem ter znanemu ital. humanistu iz 1. pol. 15. stol. Ciriacu de'Pizzicolli iz Ancone (Anconitanus), a gl. ib. fol. 72v: »in Oberlaybach a me Augustino reperta et antea non visa«. Predgovor k zbirki je datiran v Neaplju 27. febr. 1507, ko je T. morda pripravljal izdajo za tisk, izdal pa samo Libellus de mirabilibus. Mommsen označuje T-ove prepise s kamnov kot zelo zanesljive (pisani v kapitalnih črkah) v nasprotju z nekaj let prej na Avstrijskem delujočim zbiralcem z imenom Antiquus Austriacus (po Mommsenu ga s T-om ne smemo enačiti, Uiblein to dopušča, analiza epigrafskega materiala pri teh dveh zbiralcih pa kar nakazuje hipotezo, da sta Antiquus Austriacus in T. identična). Večina napisov v zbirki je iz bližnje okolice, kjer je T. deloval: s Kranj. (ok. 40 napisov): Krškega, Radovljice, Kranja, Vrhnike, Bistre, Trojan, Kamnika, Lj.; Štaj.: Celja, Mrba, Ptuja, Lipnice, Brucka na Muri, Admonta, Reina itd.; dva sta s Kor., nekaj jih je iz Istre ter Dalmacije in celo iz Porenja. Vse napise je beležil po avtopsiji (posebej omenja, kako je 1506 v Reinu plezal na visoko lestev z 28 klini), medtem ko je napise v Italiji deloma videl, deloma dobil od posrednikov; pri nekaterih je prerisal tudi reliefe. Tako med posredniki omenja prvega sočasnega ital. epigrafika, humanista in arhitekta fra' Giovannija Gioconda da Verona (Iucundus Veronensis, 1435–1515). Na potovanju po Italiji je iz avtopsije pritegnil zlasti napise iz Campagne in Rima in Mommsen izrecno sklepa, da je v Neaplju še sredi 16. stol. krožila T-ova zbirka tamkajšnjih rimskih napisov. Zabeleženih je v ohranjeni dunajski zbirki tudi precej modernih napisov iz palače in kapele enega vodilnih novolatinskih lirikov in vodje neapeljske Akademije, Giovannija Gioviana Pontana (ok. 1422–1503); z njegovim naslednikom, pesnikom Pietrom Summontejem (1463 do 1526) in še enim članom Pontanove Akademije, škofom Giov. Batt. Cantaliciom, je T. gojil tesno prijateljstvo in raziskoval starožitnosti v Campagni (Vergilijev grob, t.i. »crypta Neapolitana« itd.). Tako je T. po svojih izrazito humanističnih interesih (literarnih, antikvarno-epigrafskih in arhitekturnih) kot povsem enakovreden izvedenec navezal stike s člani ene prvih učenih družb tedanje renesančne Italije. Posebej kaže omeniti njegovo občudovanje pesnika Pontana; kot le-ta si je T. dal sezidati kripto za svoj grob v Starem trgu (prim. spodaj). Likovna podoba klasično monumentalne antikve na napisnih ploščah, ki jo je uporabljal v svoji kapeli Pontano, je pobudila T-a, da se z njim tudi v naših krajih pojavijo prvi sočasni napisi na ploščah v antikvi in ne več v srednjeveški gotski podobi. T-ovi epigrafski in antikvarni interesi so tudi povod za njegove stike z avstr. in južnonem. humanisti (v ohr. zbirki material tudi iz Porenja). Njegovo gradivo sta gotovo uporabljala starinoslovec Konrad Peutinger in zgodovinar Wolfg. Lazius, in to v popolnejšem obsegu, kot sta današnja dunajska kodeksa, kajti Peutinger pozna napise iz Celja, ki jih v dunaj. zbirki ni. Uiblein je dokazal, da jih je Peut. dobil od T-a po posredovanju Joh. Fuchsmagna (visok ces. uradnik in član družbe humanistov na dvoru), o čemer pričata fragment T-ovega pisma Fuchsmagnu (CVP 3492, fol. 13v–14r) ter Uibleinu tedaj še neznana T-ova spremna pesem (deloma pomanjkljiv prepis iz 16. stol. v kodeksu št. 664, Univ. bibl. Innsbruck), dodana kot pismo v verzih Fuchsmagnovim epigraf. prepisom; te je dobil T. v prepis, ker sta si očitno izmenjavala nabrano blago.

T. se sam označuje za arhitekta; po potresu 1511 je za Ravbarja na novo pozidal škofij. dvorec (temeljni kamen 3. maja 1512, T. označen »operis praefectus«, gl. ZUZ 1926, 26; iz napačno branega imena Tiernus je Kavčič skonstruiral stavbenika z imenom Avg. Černi), po T-ovih načrtih je bila v tem desetletju prezidana tudi škofij. residenca v Gor. Gradu. V letih svojega kanclerstva na Dunaju (1513–9) je zgradil Slatkonji škofij. dvorec; tržaš. škof P. Bonomo (SBL I, 53) ga je 1519 po nekem sorodniku skušal pridobiti za sodelovanje (najbrž tudi za kakšne načrte), imenuje ga »Augustino Tiferno secretario del Laibacense, el qual era a Lubiana preposito a la fabbrica del palazzo di detto Episcopo«; 1529 je pozidal prezbiterij in kripto ter dal zravnati pokopališče v Starem trgu pri Slov. Gradcu (gl. ploščo na vzh. steni prifarne c. sv. Radegunde: »ductu expensaque sua«, Trstenjak navaja napačno 1519); Trstenjakova trditev, da je bil T. krasnopisec in da je napisal misal za p. c. Filipa in Jakoba v Golavabuki pri Slov. Gradcu, ni točna. Misal izvira iz srede 15. stol., T. ga je samo 1533 revidiral. – Šumi (ib. III, 725) ob analizi lj. škofij. dvorca označuje T-a kot renesanč. arhitekta, katerega delo (po ohranjenem materialu) dokazuje tesno zvezo s sodobnimi, pri nas komaj uveljavljenimi grajskimi oz. trdnjav. arhitekturami, ki so jih zanesli k nam Italijani ali so vsaj nastali po ital. zgledih, in pravi, da je te novosti znal T. povezati s tradicionaln. elementi, izkazal se je torej kot domač, čeprav po svetu, zlasti v Ital. razgledan mojster (Arhitektura 16. stol. na Slov. 1966, 36, 45).

Kot humanist je tudi pisal. Anonimno je izšlo Libellus de mirabilibus civitatis Puteolorum et locorum vicinorum ac de nominibus virtutibusque balneorum ibidem existentium. Neapelj 1507² (prvo izdajo 1475 je oskrbel Franc. Accolti). Danes je dognano, da je neki anonimni avtor vzel v heksametrih pisano delo srednjeveškega pesnika Pietra da Eboli (u. ok. 1221) in te verze opremil s kratkim proznim komentarjem. V predg. pravi, da je knjigo izdal, ker: vsebuje »res varias admodumque delectabiles ac plane ostupendas«; ker sta jo z nenavadnim zanimanjem prebirala škof  Ravbar (o njem poudarja, da je »totius antiquitatis egregius admirator«) in ksantenski prošt Luca de Renaldis (ces. odposlanca pri neapeljskem kralju); ker je težko dosegljiva, T. ni poskrbel za mehaničen ponatis izd. iz l. 1475, temveč je delce pregledal in ga po lastni izjavi nemalo razširil s številnimi dodatki (»addidi quaedam, et ea non pauca«). Predvsem je čisto »balneološko« zastavljeni spis dopolnil z vrsto podatkov, v katere je vključil zlasti antikvarno gradivo, deloma iz avtopsije (arheol. ostanki v Puteolih ipd.), deloma iz antičnih avtorjev; izdajatelji podobnih spisov v 16. stol. (npr. Giovanni Elisio 1519 v Neaplju, ki se mu pomotoma pripisuje T-ova izdaja iz l. 1507) so v svoje izdaje in predelave tega spisa vključevali odstavke, ki so T-ova last, in T-ova redakcija dela je doživela ponatis še pri J. G. Graeviju: Thesaurus antiquitatum et historiarum Italiae 9, 4, 4, Lugduni Batavorum 1723. Delo samo je v T-ovi redakciji neke vrste renesančen turistični vodnik po Campagni in T-ov delež je tolikšen, da ga smemo šteti kar za soavtorja. Orationes duae luculentissimae ab illustri gymnasio Viennensi in susceptione r. principum ac episcoporum Laibacensis Seccoviensisque et Tergestini anno MDXVII habitae, in quibus mirae ac rarissimae laudes eorum succinctius explicantur. Dunaj 1519, vsebuje panegirična govora v čast škofov Ravbarja in Bonoma, katerima je dunaj. univ. priredila slovesen sprejem (govornika Lucas Capher in Andreas Endlichius); T. je prispeval predgovor, v njem opozarja na prijatelj. zveze s slavljencema (s prvim prijatelj od štud. let v Padovi; z drugim že leta v tesnih stikih); govor o Ravbarju vsebuje še neizkoriščene biogr. podatke. Na koncu dodaja kratek poetičen aplavz v 3 distihih; delo je tipičen primer renes. humanist. retorike v elegantni latinšč. s celo vrsto citatov iz antike in aluzij nanje. Ker je T. zaradi osebnega znanstva s slavljencema očitno priredil oba panegirika in dodal vsaj tiste dele govorov, ki prinašajo konkretnejše podatke (individualno–biografski del), ga torej ne smemo šteti zgolj za izdajatelja, temveč za soavtorja, čeprav njegov delež tako k stilizaciji kakor k vsebini danes ni natančno določljiv. Kot priložnostni pesnik je obj. pesem v publikaciji G. Tannstetter, Iudicium astronomicum anni MDXIX ad … Mathaeum … cardinalem Gurcensem. Viennae, s. a.; tri epigrame v čast u. cesarja v: Ph. Gundelius, In divum imp. caes. Maximilianum … epicedion. Viennae 1520.

T. je izrazit primer mnogostranskega, kar polihistorsko širokega humanista, ki najbrž izhaja iz skromnih razmer. Kljub razmeroma majhnemu številu primarnih virov se v njem zarisuje pač najbolj profilirana osebnost med humanistično delujočimi izobraženci v 1. tretjini 16. stol. pri nas. Njegova kariera je tipična: klerik, ki kumulira beneficije in se vse življenje vrti v visokih krogih (plem. meceni, visoki cerkv. dostojanstveniki, ces. uradniki). Povezan je s tremi škofi, ki so vsak po svoje pomembni za slov. kult. zgod. V verskih vprašanjih je usmerjen odločno katol., politično pa (kolikor je moč soditi) cesarsko; delo, ki ga je izdal v Neaplju, naj po njeg. služi »toti rei publicae et maxime Germanis nostris«, kar je treba razumeti ne v poznejših nar. kategorijah, temveč širše, kot kulturno prizadevanje v okviru polit. tvorbe nem. cesarstva. T-ovo šolanje v Padovi in poznejše delo pričata o izraziti ital. humanist. usmerjenosti, ki pomeni premik in prodor novih idej v poznosrednjev. prostor tedanjih avstrij. dežel in tudi na Slov. V tej smeri je značilno pismo Št. Klockerja, ki daje slutiti željo po kulturnem dvigu dežele s pomočjo redkih izobražencev, ki jih je treba pritegniti k delu doma. — O vplivu T-a in njemu podobnih na kult. življenje spričo pomanjkanja virov lahko le ugibamo, a značilen je nagrobni govor (iz l. 1562) magistra D. Talhamerja, prof. na dunaj. univ., Luki iz Dobrepolja (Oratio in funere … Lucae Guettenfelder. Viennae s. a., fol. Flr), kjer pravi, da je pokojnika še v deških letih (ok. 2. desetletja 16. stol.) vzel k sebi na Dunaj »slavni mož Prugl, čigar ime je med vami še zdaj znamenito«. Najbrž T. ni pomagal utreti poti v svet samo temu svojemu rojaku.

Prim.: fasc. 63/35 in 141/15 (KapALj); fasc. 13/2 (ŠkALj); P. Uiblein, Gesch. d. Altertumsforschung in Oesterreich vor W. Lazius. Dunaj 1950 (dis., tipkopis), 59–62; J. Skuk, Die Gesch. d. Pfarre Windischgraz. Gradec 1964 (dis., tipkopis), 56, 65–7 sl.; Orožen IV/2, 157; VIII, 602; P. Trubar, Noviga testamenta pusledni deil. Tübingen 1577, 450 (gl. tudi M. Rupel, Slov. protest. pisci. 1966², 264); Dialoghi piacevoli … coll' aggiunta di nuove lettere … scritte da Mons. P. Bonomo … Trieste 1828, 145–9; R. Knabl, Die ältesten Copien römischer Inschriften des Herzogtums Krain, MHK 1864, 19; Ad. Kraus, Urkunden d. Kollegiatcapitels in Rudolfswerth, ib. 1865, 76; A. Camesina, Berichte u. Mittheilungen des Alterthums–Vereines zu Wien 12, 1872, 25 do 26 in 191; Th. Mommsen, Corpus inscriptionum latinarum. III/1, Berlin 1873, 478–9 in X/1, 184; D. Trstenjak, Kres 1882, 543–4; Fr. Kavčič, Znameniti Slov., IMK 1899, 7–8, 10; J. Mantuani, DS 1907, 308; V. Steska, ZUZ 1923, 2–3; M. Kos in F. Stelè, Srednjeveški rkp v Sji. 1931, 229; M. Rupel, P. Trubar. 1962, 35; A. Lhotsky, Mitt. des Inst. f. oesterr. Geschichtsforschung 1963, (Ergänzungsband), 392; K. Amon, Der Windischgrazer Prediger H. Has … JGGPÖ 1963, 3–4 (tudi p. o.); Die Matrikel der Univ. Wien II. (1451–1518). Wien … 1967, 246; P. Simoniti, Živa antika 1972, 204 (popravi Sprugl v Prugl); isti, Sloveniae scriptores latini … 1972, 56–7, 78, 92, 130, 136; F. Gestrin, ZČ 1975, 107 in 1977, 283 do 284. Izčrpen prikaz pri P. Simoniti, Humanizem na Slovenskem. 1979, 83–112. Sti.

Simoniti, Primož: Tyfernus, Avguštin (med 1470 in 1479–med 1535 in 1537). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi739985/#slovenski-biografski-leksikon (25. marec 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine