Slovenski biografski leksikon

Turnšek Metod (pri krstu Konrad), narodopisec, poljudni pisatelj in publicist, r. 21. febr. 1909 v Budini pri Ptuju delavcu in posestniku Francu in Antoniji r. Bombek, u. 26. jan. 1976 v Clcu, pokop. v Stični. Osn. šolo je obiskoval 1915–22 v Ptuju, gimn. (pri o. cistercijanih) 1922–30 v Stični (z mat. na klas. gimn. v Lj.), bogosl. fak. 1930–5 v Lj.; 1942 bil prom. z dis. Razvoj krstnega obreda v prvi Cerkvi. (Lj., samozaložba). L. 1922 je stopil v cisterc. red, 1934 bil ord. in živel v Stični, nato v Lj. do 1944, ko je emigriral (v Jsli po 1945 rehabilitiran); bil je 1946–56 prof. na slov. nižji sred. šoli v Trstu, od 1956 komendator v Rebrci (Rechberg) na Kor.; v l. 1958–61 je učil sloven. in zgod. na Kmetij. šoli v Tinjah, 1959–66 pa sodeloval pri slov. radij. sporedu v Clcu.

Z liturgičn. področja je T. objavil: Leto božjih skrivnosti. 1938, več izdaj rimskega misala v slov. prevodu (1944–65) ter knjigo Berila in evangeliji. 1964. Liturg. delo je T-a privedlo v narodopisje: kompendij Pod vernim krovom, I–IV. (Lj. MD 1943–4, Trst-Gor. 1966) vodi bralca »ob ljud. običajih skozi cerkv. leto«. Nar.–zavedni poudarek imajo tudi Slovenija. Trst 1947 (album); Ob Jadranu. ib. 1948 (zbornik); Od morja do Triglava. I, ib. 1952; II, 1954; leposlovje mdr.: Z rodne zemlje. ib. 1951; Rod za mejo. ib. [1954] (ps. H. Špekonja); In hrumela je Drava. Gor. 1955; Božja planina. Clc 1965; Stoji na Rebri grad. ib. 1965; Med brati (Družina 1954, št. 11 – 1959, št. 4); Na Višarjah zvoni (ib. 1959, št. 5 – 1962, št. 2); in drame: Kralj Samo in naš prvi vek. 1959; Država med gorami. Trst 1948; Zvezdi našega neba. Clc 1966 (v čast sv. Cirilu in Metodu); Krst karantanskih knezov. 1968; krajše novele, črtice in povesti v zamejskem tisku: Demokracija (Trst), Vera in dom (Clc), Stvarnost in svoboda. Zbornik 1953. – Že v Stični in pozneje v Lj. in Trstu je T. snoval in urejal časopise, knjižne zbirke, vodil založbe: 1935–9 Kraljestvo božje, 1936–41 Božji vrelci, 1938–40 liturg. knjižn. Živimo s Cerkvijo (jo ustanovil); založbo Zgodov.–narodop. inštituta 1946–54 (5 knjig), Setev 1950–9 v Trstu, ustanovil in vodil od 1964 Slomškovo založbo v Clcu. – T. je na liturg. področju oral ledino, s prevodi in misali približal vernikom bogoslužje in temeljito razložil cerkv. leto. V narodop. delu je predvsem liturgik-dušni pastir, čeprav si pozneje prizadeva za utrjevanje narodne zavesti. V leposlovju sega v slovensko zgodovino in skuša zbujati narodni ponos. – Psevd.: Danilo Dobrila, Hektor Špekonja, Tine Topolovec, Blaž Zaplaznik, Konrad Zelenko. – Prim.: r. matice (mat. urad, Ptuj); osebni podatki; S 1938, št. 59; Družina 1964, 55 (s sliko); A. Slodnjak, Zssl II (Clc 1968), 526; Mladika (Trst) 1969, 17–9; Dialogi 1970, 667, 672; KMD 1970, 121–2 (s sliko); Glasnik Slov. duhovn. društva 1976, 40–3; Glasnik Slov. etnol. društva 1976, 17–8; Kraljestvo božje 1976, 124–6; Tednik 1976, št. 6; KGMD 1977, 69–70 (nekrolog), 91–103. – Slika: doprsni kip F. Goršeta (reprod. Vera in dom 1958, 102). N. Kt.

Kuret, Niko: Turnšek, Metod (1909–1976). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi737720/#slovenski-biografski-leksikon (15. junij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Primorski slovenski biografski leksikon

TURNŠEK Metod (pri krstu Konrad), liturgični in narodopisni pisec, pisatelj, publicist, duhovnik in prof., r. 21. febr. 1909 v Budini pri Ptuju, u. 26. jan. 1976 v Celovcu, pokop. v Stični na samostanskem pokopališču. Oče Franc, posestnik in delavec, mati Antonija Bombek. Osn. š. na Ptuju (1915–22), gimn. pri cistercijanih v Stični, kamor je vstopil, matura na Klas. gimn. v Lj. 1930, Bogosl. fak. v Lj. (1930–35), ordiniran 1934; doktoriral 1942 z disertacijo Razvoj krstnega obreda v prvi Cerkvi (skrčeno v samozal. v Lj. 1942). Celotno razpravo je objavil v Slomškovi zal. v Clcu 1969 pod naslovom S krstom v Kristusovo Cerkev. Oris krstne ideje in krščanske iniciacije v prvi Cerkvi. Izdal jo je za 1100-letnico smrti sv. Cirila in posvetitve sv. Metoda za panon.-morav. nadšk. Posvetil se je vzgoji samost. novincev, ki so živeli v Slomškovem zavodu v Lj. Tukaj je s p. Tom. Kurentom urejal Kraljestvo božje. Glasilo Apostolstva sv. Cirila in Metoda in Slomškove družine (1935–39). Z istim je 1936 ustanovil liturg. glasilo Božji vrelci, ki so bili prva tri leta priloga Kraljestvu božjemu, 1938/39 jih je prevzel samost. v Stični in jih je ur. T. sam do apr. 1941. Sam je ustanovil liturg. knjižnico Živimo s Cerkvijo (1938–40). Kraljestvo božje je obnovil v Trstu 1946 in je izšlo 10 št. Tu je ustanovil svojo založ. Setev (1950–59). Po vojni je namreč prišel v Trst in bil prof. slov., zgod. in zemlj. na Drž. niž. sred. š. (zdaj Ivan Cankar) pri Sv. Jakobu od 1946 do 1954, nato eno leto na Niž. industr. strok. š. v Rojanu (zdaj Fr. Erjavec). Ker ni imel it. državljanstva, ni bil več nastavljen. Maja 1956 se je preselil na Koroško in postal v Rebrci (Rechberg) nad Železno Kaplo župn. uprav. Vpeljal je slov. bogoslužje, obnovil ž. c. in postavil dvorano, da se je lahko mladina v njej in ob njem zbirala in utrjevala v veri in narodni zavesti. Med 1958–61 je učil. slov. in zgod. na Kmetij. š. v Tinjah, med 1959–66 pa je veliko sodeloval pri slov. radij. sporedu v Clcu. 1972 je stopil v pokoj (sladkorna bolezen), a ostal v župnišču. - T. se je prvič predstavil javnosti 1936, ko je za 800-letnico ustanovitve cistercijanskega samostana v Stični napisal igro v treh dejanjih Potujoči križ, ki so jo dvakrat z uspehom uprizorili. Iz istega okolja je tudi namišljeni potopis Stoji, stoji tam sivi samostan, ki je izhajal v Bogoljubu 1936 (Psevd. Popotni). V pogovoru med menihi in popotnim obiskovalcem zvemo o zgod. stiškega samostana, o ustroju in duhu cister. reda ter o pomenu menihov za slov. ljudstvo. - Na liturgičnem področju je začel prevajati Rimski misal in ob tem mu je zrasla knjiga Leto božjih skrivnosti. Oris cerkvenega leta po misalu (1938). Istega leta je sestavil z drugimi Družinski molitvenik (MD 1938). 1944 je izšel v Lj. Rimski misal, s katerim je T. prehitel velike narode in vatikanski koncil. Druga izd. je izšla 1961 pri MD v Clcu, tretja 1965 v Lj. Sledil je Veliki teden - sveti teden, Trst-Gor. 1956, druga, pomnožena in popravljena izd. pri MD v Clcu 1957; istočasno so izšli v snopičih posamezni dnevi. Pri isti zal. je izšel Mali misal (1952, 2. izd. 1964). Za otroke je napisal molitvenik V božji hram (1955), oskrbel izdajo dr. Lukmanovih Cerkvenih himen (1958) in pripravil marijansko-liturgični zbornik Gospa Sveta (1959). Za MD v Clcu je pripravil Berila in evangelije za branje pri božji službi (1964), naslednje leto pa kot dodatek tri snopiče Mašnih prošenj. - Narodopisna dela: Pod vernim krovom. Ob ljudskih običajih skoz cerkveno leto v štirih knjigah (Lj. MD 1943, 1944, Trst-Gor. 1946); narodopisni album Slovenija (Trst 1947); naradopis. zbornik skupaj z R. Lenčkom Ob Jadranu (Trst 1947); Od morja do Triglava v dveh knjigah (Trst 1952, 1954); zgod. in social. sliko Beneške Slovenije in Rezije pa je prikazal v knjigi Rod za mejo (Trst 1954, psevd. Hektor Špekonja). - Na leposlovnem področju je v Trstu nadaljeval z dramatiko. Napisal je dramo Država med gorami (Trst 1948), ki obravnava izgubo svobode v Karantaniji sredi VIII. stol. Zgod. dogajanje je prepletel z dvema idejama: prva je razširitev »države med gorami«, Karantanije v nekako zedinjeno Slovenijo, druga je pokristjanjenje Slovencev. Dejanje je razgibano, poživljajo ga nekateri narodopisni prizori, zgradba je klasična, verz enajsterec. Igro so 1950 igrali na Radiu Trst A, deloma na prostem na Repentabru. V enakih verzih je drama v petih dej. Kralj Samo in naš prvi vek (Clc 1959), ki se godi v letih 623–31, vsako dejanje v drugem kraju, s celo galerijo oseb različnih narodov. Ideja je izrazito domoljubna, zato je Slovane preveč idealiziral v dobroti in bojevitosti. Knjiga ima kratek zgod. uvod, na koncu pa Zgodovinsko ozadje. Zvezdi našega neba. Žitje blagovestnikov Konstantina in Metoda med Slovani (Clc 1966) je dramski scenarij v 21 nastopih, mogočen, slovesen, napisan v enajstercih. Nastopa nad sto ljudi, segajo pa od papeža, svetih bratov, bizantinskega cesarja do Koclja, škofov, vojakov, spremljevalcev in slug. Verz je enajsterec. Knjigi je dodal T. 80 strani dolgo razpravo o solunskih bratih in razpravo kardinala Hermenegilda Pellegrinettija Sv. Ciril in Metod sta oznanjala Kristusa. Zadnjič se je T. vrnil v karantansko zgod. z igro v 14 prizorih Krst karantanskih knezov (Clc 1968). Godi se v letih 747–48 v samostanu na otoku Awa na Chiemskem jezeru, kjer se dasta v talstvu krstiti karantanska kneza Gorazd in Hotimir. Igra je napisana v enajstercih, dodano pa ji je zgod. ozadje pokristjanjenja in Sodbe o Turnškovih dramskih stvaritvah (večinoma domača in tuja poročila o prvih štirih igrah). -Vzporedno z dramatiko je T. uspešno gojil pripovedništvo. Kakor v igrah se je tudi v prozi najrajši zatekal v zgod., ki jo je prepletal z narodopisjem in širokim krajevnim razmahom, po katerem se gibljejo njegovi dobri ljudje z nekako lahkoto in brez večjih duševnih pretresov. Nikamor se jim ne mudi, saj je pokrajina tako lepa, srečujejo zanimive običaje, ki si jih je vredno zapomniti, prisluhniti je treba ljudski govorici, poudariti je treba ljubezen do slov. naroda in ob pogledu v preteklost utrditi narodno samozavest. T. je preprost in topel, sočen ljudski pripovednik. - Prva pripovedna knjiga je Z rodne grude (Trst 1951). Gre za tri idile in zgodbe, v zadnji nastopa koroški duhovnik in narodni borec Vinko Poljanec. Roman In hrumela je Drava (Trst 1955) prikazuje nem. zasedbo Štajerske in trpljenje slov. ljudi. Božja planina je »zgodovinska višarska povest«, v kateri je oživil legendo, zakaj in kako je nastala božja pot na Sv. Višarjah. Izšla je kot prva knjiga Slomškove zal. v Clcu 1965, ki jo je ustanovil T. 14. febr. 1964 v Clcu, jo sam vodil in vzdrževal in v njej priobčil nadaljnja svoja dela. V romanu Na Višarjah zvoni (1969) je v središču božja pot jun. 1941, ko se že čutijo posledice vojne, le v Višarski državi, kakor jo imenuje pisatelj, še vlada idilični mir. Stoji na Rebri grad (1965) in Črni Hanej (1972) sta zgod. povesti, prva iz 1334, druga iz 1452–64. V obeh je polno lepot Koroške zemlje, običajev in dobrih ljudi. Med koroškimi brati (1973) je najdaljši in najboljši T-ov roman in prikazuje koroške ljudi med zadnjo vojno, med katerimi živijo tudi deportiranci iz Poljske in Ukrajine. Zgodba je prepričljiva, ljudje poglobljeni, nekatere usode naravnost baladne. Mnogo povedni in pesniško pridvignjeni so orisi koroške zemlje in krajev. Zadnja T-ova knjiga je Naš rod v krčih. Zamejske novele. Prvi del (Lj. 1975). V novelah je združil Primorsko z Benečijo in Koroško. Zgodbe so sočne, mestoma humoristične. Nekatere povesti so izšle prej v kor. reviji Vera in dom (Marijine gore, Božja planina) in v lj. Družini (Med brati in prvi del Na Višarjah zvoni). Z novelami in črticami je sodeloval v Demokr., ViD, Stvarnosti in svobodi. - Novega zagona je dalo T-u leto 1969, ko so slovan. narodi praznovali 1100-letnico Cirilove smrti v Rimu in posvetitve sv. Metoda za panonsko-moravskega nadškofa. Močno si je prizadeval za razne slavnostne proslave na Kor. in Gor. Še z večjo vnemo se je 1970 zavzemal za poravnavo zgod. krivic, ki so jih povzročili nem. škofje, ki so 870 za skoraj tri leta zaprli Metoda v samostan Ellwangen na Bavarskem. Zato naj bi papež idealno, moralno obnovil panonsko nadšk. in imenoval posebnega »titularnega panon. nadškofa« s sedežem na Ptuju. Ta bi širil v Slomškovem duhu ekumensko misel cerkvene enotnosti med katoličani in pravoslavnimi, vsaj s srb., maked. in bolg. Cerkvijo; organiziral naj bi izdajanje ekumenskih del in revije z marijansko noto v slov. zamejstvu, v slov. in deloma v it. in nem. Bival naj bi pri Gospe Sveti, kjer je bil sedež prvega slov. škofa sv. Modesta, da bi mogel v nevtralni Avstriji nemoteno vzdrževati stike z vsemi. Za svojo zamisel je iskal T. stike z raznimi škofi, ki naj bi posredovali v Vatikanu. »Misel, da bi sam postal titularni panonski nadškof, mu ni bila vzmet za kako osebno stremljenje, pač pa nova možnost za zares učinkovit ekumenski apostolat. Take časti ni iskal, na pritisk prijateljev pa jo je bil pripravljen sprejeti. Ko je drž. tajništvo v Vatikanu zahtevalo njegove osebne podatke, je s tem tudi računal« (R. Klinec v obširni razpravi Duhovni svet snovanja in stvaritev dr. M. T., KolGMD 1977). Vendar pa se zamisel ni uresničila. T. pa je uspel, da so v mestu Ellwangenu postavili spomenik zadoščenja sv. Metodu in ga na slovesnosti, ki so se je udeležili tudi Slov., 12. jul. 1970 odkrili. Slavnostni govornik je bil tudi T. (opis slovesnosti in slika spomenika v KolGMD 1971). Prav tako je odločno nastopil proti župniku Wilhelmu Mucherju pri Gospe Sveti, ki je v knjigi napadel sv. brata Cirila in Metoda, »veleizdajalca« Koclja in trdil, da je bila Kor. vedno nemška. V ta namen je izdal v svoji Slomškovi zal. v nemščini prevod svoje knjige Zvezdi našega neba v dveh knjigah. Prva je Licht und Wort, Kulturträger aus dem Osten, Konstantin und Methodios, prev. Bernard Strauss (Mrb. 1974); druga Zwei Sterne am hohen Himmel. Konstantin und Method, Lebensbild der Glaubensboten - hl. Brüder aus Thessaloniki, prev. univ. prof. v p. dr. Franz Weber (Mrb. 1974). V dodatku je referat univ. prof. dr. Franza Mayerja Causa Methodii, Prozess gegen Method. Knjiga je bogato ilustr. Pri isti zal. je izšel skrčeni tekst doktorske teze Taufe in der Urkirche (Lj. 1967). Zasnoval je še mednar. ekumensko-marijansko revijo Mater Ecclesiae (imenovano tudi Mater Dei - Sveta Bogorodica), (Clc 1969), a je izšla samo prva št. - Psevd.: Danilo Dobrila, Hektor Špekonja, Tine Topolovec, Blaž Zaplaznik, Konrad Zelenko. - T. je na liturgičnem področju oral ledino, s prevodom misala približal vernikom bogoslužje in temeljito razložil cerkveno leto. Z leposlovjem je budil narodno zavest in narodni ponos.

Prim.: N. Kuret, T. M., SBL IV, 254 in tam navedena liter.; Razgovor z jubilantom književnikom dr. M. T., Naš tednik, Clc 20. febr. 1969 s sl.; Jevnikar, Zam. lit., M(Trst) 1969, 17–19; 1973, 76–77, 142–43; 1977, 43; Isti, Umrl je pisatelj M. T., LitV 1975/76, 124–25; Isti, Dr. M. T., KolGMD 1977, 69–70 s sl.; R. Klinec, Zadostilna proslava sv. Metoda v Ellwangenu, KolGMD 1971, 84–85 s sl. spomenika; Isti, Duhovni svet snovanja in stvaritev dr. M. T., KolGMD 1977, 91–103; K. H.(umar), M. T. v spomin, KatG 5. febr. 1976; In memoriam, Družina 15. febr. 1976 s sl.; Jože Gregorič, Cistercijani v Stični, Lj. 1980, 154,

Jem.

Jevnikar, Martin: Turnšek, Metod (1909–1976). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi737720/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (15. junij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 16. snopič Tič - Velikonja, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1990.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine