Turner, Pavel (1842–1924)

Turner Pavel, publicist, mecen in vzgojitelj, r. 21. jan. 1842 v Planici nad Framom kmetu Jožefu in Neži r. Terglavčnik, u. 25. sept. 1924 v Mrbu. Prvorojenec z najviše ležeče kmetije na Pohorju (po dom. pri Rebernjaku) je šel z 9. letom v osn. šolo v Fram (učitelj Fr. Domanjko, katehet O. Caf, SBL I, 66–7), končal 3 razrede in ostal doma za volarja. Po 2 letih je izmoledoval nadaljnje šolanje, se 1856 vpisal v 3. razr. glavne šole z nem. učnim jezikom v Mrbu, po končanem 4. razr. pa v gimn., kjer so mu bili sošolci K. Glaser, Josip Sernec (ib. I, 215–6; III, 294–5), med prof. pa ilirec D. Trstenjak (gl. čl.). Verski dvomi, ki jih je preživljal, so T-ja privedli v težke spore s katehetom Jos. Čučkom, zato se je 1863/4 prepisal na gimn. na Reki (profesor Janez Trdina, šolski nadzornik Fr. Rački); iz kasnejših dopisov je razvidno, da je večkrat obiskal Trst (N 1865, 357, 365, 406; 1866, 119) in Hrv. Primorje (N 1866, 104; 1867, 60). V 8. gimn. razr. se je vrnil v Mrb in 1865 tu maturiral. Kot vseskozi odličen dijak je takrat že dobršno obvladal poleg nem., angl. in franc. tudi ital. ter se uveljavljal v meščan. družinah (J. Stöger, Fr. Čeligi) kot instruktor. Poznejši nastopi v publicistiki dokazujejo, da je v tem času T. pripadal že zelo aktivnemu krogu mrb Čitalnice, ki jo je 1861 ustan. Janko Sernec (SBL III, 293–4), in da je bil tudi soustanovitelj SM.

Jeseni 1865 se je T. vpisal na klas. filol. dunajske univ., toda na Dunaju ni ostal (podpise mu je pobiral Jos. Sernec), pač pa s sposojenimi 100 gld pri pivovarnarju Čeligiju odpotoval prek Prage, Dresdena, Berlina, Hamburga in Cuxhavena v Anglijo. V Hullu se je zaposlil kot praktikant kreditne agencije Ruthford (sestra Mariborčana Jos. Stögerja tu poročena s čevljarjem, nem. doseljencem iz Saške) in izterjeval posojila. Priboril si je dostop v Christian and Literary Inst. (vzgojna ustanova z lastnim poslopjem in knjižnico), kjer so prirejali predavanja in diskusije iz zgod., literature, polit. ekonomije, tečaje iz govorništva. Po 1 letu se je odločil za vrnitev na Dunaj, spotoma v obmorskem letovišču Diepp sprejel ponudbo poangleženega židov. trgovca in bančnika Biedermanna iz Londona za vzgojitelja njegovih 2 sinov. V njeg. hiši v londonskem okraju (Pembridge Gardens Bayswater) je T. spoznaval angl. gospodar. in polit. kroge, zlasti one okoli mogočne Alliance Israélite s sirom Montefiorijem na čelu, življenje torijevca in Biedermannovega hišnega prijatelja Benjamina Disraelija, a tudi Will. E. Gladstona (SN 1868, št. 14), zasledoval dnevni tisk in prejemal vstopnice za udeležbo na razpravah v parlamentu. Obiskoval je londonska gledališča, z družino potoval po Egiptu, Siciliji, često v Hamburg in preživljal počitnice spomladi v Hastingsu, jeseni v Brightonu ali Ischlu, vsaj enkrat tudi v Dieppu. L. 1868 si je ogledal svet. razstavo v Parizu.

Spomladi 1869 sta se T-jeva gojenca vpisala na Isleworther Coll., sam pa se je vrnil na Dunaj, da bi s prihranki doštud. latinšč. in gršč. Tedaj ga je J. Bleiweis (od 1866 član novoustan. JAZU v Zgbu) pregovoril, naj se raje usposobi za nar. gospodarstvo in pripravi za prof. pričakovane univerze v Zgbu (ob obisku 1869 je cesar Franc Jožef I. dovolil ustanovitev 3 fakultet), kjer bi D. Trstenjak prevzel stolico za slovan. arheologijo. V ta namen je T. prestopil na pravno fak. in se pos. zanimal za nacion. ekonomijo; postal je član Sje, se sprijateljil z J. Jurčičem (SBL I, 414–7), Fr. Levcem (ib. I, 615–9) in J. Stritarjem (ib. III, 514–20). Zasebno je poučeval angl. v družini dr. Steinerja, egiptologa L. Reinischa in dvornega piparja P. Kreisa, od 1871 bil dom. učitelj pri grofu V. Nemesu (zet preds. dunaj. borze barona Wodianerja), kjer je tudi stanoval. Po angleški je zdaj spoznaval avstrij. nem. denarno aristokracijo; vzdušje teh krogov, prav tako dunaj. univ., je T-ja odbijalo in preživljal je težke krize. Zato je 1873 odšel v Strasbourg in tam na novoustan. nem. univ. (po pripojitvi Alzacije in Lorene k Nemčiji) obranil dis. Eine vergleichende Darstellung d. germanischen u. slawischen Familienrechtes (delno natisn. kot Slawisches Familienrecht. Strasb. 1874, 64 str.) in bil dec. 1873 prom. kot prvi doktor te univ. Da bi se izpopolnil v nac. ekonomiji, je odšel s priporočili iz Strasb. v Pariz k ekonomistom M. Blocku, J. Garnieru in M. Chevalieru ter čakal na docenturo v Zgbu (zveza prek Fr. Račkega). Iz ozirov do D. Trstenjaka je odklonil vabilo za prof. na univ. v Limi (Juž. Amer.); prav tako ni sprejel ponujenega mesta urednika SN, ko so hoteli (Vošnjak, Razlag) Jurčiča za »nekaj časa« odstraniti iz uredništva (Vošnjak Jurčiču 25. nov. 1874, rkp NUK), a se je Jurčič uprl in najbrž tudi T. ni želel spodriniti prijatelja; v Parizu je navezal stike s slavistom L. Legerom in Poljakom A. Chodźkom (Mickiewiczevim naslednikom na Coll. de France), sept. 1874 izvedel, da je čakal zaman. Rački mu je ponudil neko uradniško mesto, a T. se ni odzval.

Iz Pariza se je vrnil v Mrb in tehtal možnosti bodoče zaposlitve. Docentura za nar. gospodar. na univ. v Gradcu bi najbolj ustrezala T-jevi usmeritvi, toda taka možnost se ni odprla. Vrnil se je k prvotni zamisli srednješol. prof. za franc. in angl. jezik, toda strok. izpitov ni imel. Podal se je na Dunaj, a predstojnik romanistike prof. Massafio je zahteval ponoven študij; vse to je T-ja zelo prizadelo, in to tembolj, ker si je za življenje v Strasbourgu in Parizu sposodil denar pri prijatelju Fr. Firbasu. V psihični krizi ga je (po zapisu v Spominih) obhajala misel na samomor; tedaj je J. Šuman (SBL III, 724–5) T-ju posredoval službo vzgojitelja pri baronu Leop. Edelsheim–Gyulaiju, generalu in vrh. poveljniku na Ogrskem (protestantu iz Švabske), ki je imel palačo na Dunaju, živel pa v Budimpešti. Mesto je T. nastopil 1. jan. 1875, se posvetil predmetom v zvezi z dom. poukom in misel na prejšnjo kariero opustil.

Med bivanjem v Budimpešti je T. verjetno obiskoval dom. kraje, vsaj za 1879 in 1880 so dokazi, da je bival tudi na Bledu in v Lj., kjer je prišel v stik z Bleiweisom. L. 1880 je T-jev gojenec maturiral in podala sta se na večji potovanji: na Ogrsko in Hrvaško (družinska posestva) ter v Italijo, Francijo, Švico in juž. Nemčijo (gosta baronovih sorodnikov). V tem poletju je T. tudi bival na Bledu, kjer sta se z Jurčičem dnevno sprehajala okoli jezera in kjer je T. Jurčiča nagovarjal, da bi napisal roman iz srbsko–turške vojne (gl. Sn 1911, 299). L. 1881, ko je T-jev gojenec končal 1. letnik prava, sta za 3 mesece potovala po Češki, sev. Nemčiji, Danski, Švedski in Norveški, Ledenem in Sev. morju, Angliji (obiskala tudi Hull) in Franciji (gl. S potov, SN 1881, št. 146 sl., 12 nadaljevanj). Medtem je u. Jurčič in Josip Vošnjak se je ponov. obrnil na T-ja z vabilom, naj prevzame urejanje SN; sprva ponudbe ni odklanjal, vendar se je (po lastni izjavi) zbal dela zaradi spletkarjenja pri novinarstvu. Ostal je v Budimpešti in se kot zaupnik posvetil urejanju zanemarjenih veleposestev barona Leop. Edelsheim–Gyulaija, zato občasno bival na Hrv. (grad Brezovica pri Zgbu), kjer se je mdr. srečal s Fr. Račkim in prijateljeval z odvetnikom Lovrom Vidrićem, očetom hrv. pesnika Vladimira. Ob pogostih obiskih velikih letovišč (npr. 1876–80 Mariánské Lázně) je spoznaval razne pomembne osebnosti: že v Londonu Johna Stuarta Milla in Ch. Dickensa, potlej angl. zgodovinarja Edv. Freemanna (z njim si dopisoval do smrti), njeg. zeta, novinarja in zbiralca Arth. Evansa, Alfr. Hardyja, Olgo Novikovo r. Kirjajevo, ženo ruskega generala in sestro padlega polk. srbske vojske (gl. Zora 1872, 347 sl.); od dom. osebnosti so to bili Mat. Murko, K. Štrekelj (SBL II, 169–75; III, 693–6), Iv. Žolger in skoraj vsi polit. in kulturni delavci tiste dobe, o čemer priča T-jeva ogromna korespondenca. T. je prepotoval Romunijo in del Srbije, v Bgdu obiskal skladatelja D. Jenka (SBL I, 398) in po Freemanovi želji pripravil za Manchester Guardian intervju s srbskim državnikom Jov. Ristićem.

Ko je T-jev gojenec opravil pravni doktorat, je prevzel vzgojo 8–letnega prvorojenca grofa Pavla Pallavicinija in se po 10 letih bivanja v Budimpešti preselil 30. apr. 1885 na Dunaj v palačo, ki je stala nasproti dvora; tovariš pri igri mladega M. K. Pallavicinija je bil Karl Habsburg. Na Dunaju se je T. zbližal s slov. kolonijo in užival sloves enega najuglednejših in najbolj razgledanih dunaj. Slovencev (M. Murko, Spomini. 1951, 124). V tej službi je T. ostal 17 let (odklonil Bezenškovo vabilo na prof. mesto v Bolgariji), vneto podpiral slov. dijake, mdr. Jos. Cimpermana (SBL I, 81–2), pohorska rojaka pisatelja samouka P. Miklavca (ib. II, 116–8) in Fr. Bernekerja (ib. I, 34), slednjega denarno podpiral v času študija na dunaj. akad., mu priskrbel tudi naročila (kip J. J. Strossmayerja za Nar. dom v Mrbu, sv. Janeza Nep. v Kranju, portrete 4 Pallavicinijevih otrok Štirje letni časi, 1901 za grad Jemnice na Moravskem). Berneker imenuje T-ja v svoji avtobiogr. »veliki dobrotnik« in »pravi oče za dijake« (A. Glazer, Kor. fužinar 1972, št. 4, 20, 22–4). Z Aškercem je stopil v stik kmalu po izidu njeg. Balad in romanc, mu začel posredovati tuja liter. dela in dela o budizmu, mu postal prijatelj; tudi duhovn. poklica verjetno Aškerc ni opustil brez T-jevega vpliva, poslej mu je bil poleg Hribarja (SBL I, 353–4) najbolj zanesljiv pomočnik v življenju.

L. 1903 je zapustil Dunaj in se naselil v Mariboru. Pod Kalvarijo si je kupil veliko posestvo z vinogradom in sadovnjakom, gospodaril, hkrati pa svoj Tusculum Turnerianum razvil v središče in shajališče domačih in tujih pomembnih intelektualcev. Posebno je gojil mladostno prijateljstvo z Jos. Vošnjakom, ta ga je najpogosteje obiskoval na posestvu v Framu (tu tudi dekan A. Hanjšek iz Slov. Bistrice), redkeje so se srečevali pri Vošnjaku na Visolah. Na enem takšnih srečanj se je utrnila misel, da bi napisali spomine, Vošnjak in Sernec sta jih obj., T-jevi so ostali nedokončani (rkp NUK). V Mrbu je T. nadaljeval mecensko podpiranje študirajoče mladine, mlade umetnike usmerjal in jim omogočal obisk tujine, študentom oskrboval vzgojiteljska mesta pri raznih bogataših na Dunaju ali v Gradcu, da so lahko nadaljevali svoj študij. Večina Slovencev, ki so po 1918 zasedli vodilna mesta v domovini, je bila tudi po tej strani povezana s T-jem (denarna podpora ali vplivna znanstva).

T. je že zgodaj začel pisati, najprej pesmi (prigodnice, poučne z moraliz. jedrom), v 2. in 3. razr. gimn. prozo, ki je bila pod vplivom Davorina Trstenjaka in njeg. ilirske usmerjenosti. Z osn. mislijo »sloga jači, nesloga tlači« je napisal svojo prvo povest Milica in Brankovič, jo večkrat (tudi kot visokošolec) predelal, slednjič baje sežgal. S povestima Tri gracije (LZ 1883) in O ti zakajeni svet (ib. 1886, tudi SN 1922, št. 23), ki sta posneti po resničnih dogodkih, je podal pristno, čeprav ne vabljivo sliko visoke ogrske družbe, hkrati pa leposl. ustvarjanje opustil. Pedagošk. značaja je sestavek V svet (LZ 1888), kjer daje kot skušen popotnik mlademu človeku nasvete, kako naj se ravna v življenju. Bolj pomembno in najbolj obsežno je T-jevo žurnalist. pisanje, ki ga je začel v 60-ih letih po odhodu iz domovine v N in ki v celoti kaže njegove estetsko–moralne in polit.–gospodarske nazore. Kmalu po prihodu v Hull je začel objavljati Popotnikove opazke (N 1865, 331 sl.; 1866, 56 sl., 15 nadaljevanj, anon.) v rubriki Narodnogospodarske stvari; vzporedno je zalagal N z dopisi (od 14. okt. 1865 do 15. jul. 1868 s prekinitvami, vsega 14) in se podajal na potovanja po Yorkshiru ter sosednjih grofijah; s potopisom je nadaljeval pod nasl. Popotnikove opazke po Angleškem (N 1867, 60 sl., anon.), a ga po 7. nadalj. sredi razlage o angl. gospodarstvu prenehal; potopisen je tudi članek Na poletnem sprehodu iz Londona v Avstrijo in nazaj (N 1867, 419–20, 427–8), polit. pa Angl. misli o avstrij. zadevah (N 1866, 280–2) ter 8 dopisov datiranih v Londonu (rubrika Ptuje dežele, S 1867, št. 17, 21, 28, 41–2, 44–5, 47), dalje Dajte Avstriji primerno ustavo I.-III. (S 1867, št. 15–7), Svoboda je le za pridne … (ib. št. 36–7) ter poročanje o volitvah v angl. parlament (SN 1869, št. 40–42); nato se je T. preselil k mladoslovencem v SN, ki je tedaj začel izh. v Mrbu. V istoimen. rubriki najdemo njeg. Dopise (1868, št. 9, 13 do 14, 21, 33, 40, 101, 115; 1869, št. 23, 40, vsega 11), skoraj istočasno jih tu obj. pod črto kot feljton, ki prikaže poseben kompleks angl. družbenega življenja (1868, št. 13, 61, 63, 75, 81–2, 88, 94, 100), včasih z nasl. Črčkarije iz Londona (1868, št. 28, 40; 1869, št. 2, 3, 14, 19, 23–24, 28, vsega 18 nadaljevanj), od katerih je samo 3. podp. s psevd. Anonimus. Po Ogrskem potujoč se je oglasil z 2 prispevkoma Črčkarius redivivus (SN 1872, št. 66, 69). Iz Londona je poslal nekaj narodnogospodarskih člankov R. Razlagu za njegov list Pravnik (1870, 97 sl.; 161–9; 1871, 6 sl.; 167, šifra –n–). Po skoraj enajstletni prekinitvi je začel iz Budimpešte z drugo serijo dopisov: Pisma iz Ogerske I.–VII. (N 1880, 21, 27, 44; 1881, 109), Izpod Karpatov (N 1880, 403, 410) in Popotne opazke (Kres 1881, 24 sl.); sicer je poslal še druge članke za Kres (1881, 268–275, 395–400; 1882, 30 sl.; 1884, 33 sl.) in N (Nekaj o kmetijstvu na Danskem … 1881, 245–6); v tem obdobju (1880 do 1884) se je dosledno podpisoval Dr. Ahasverus. Že v londonski dobi je dopisoval v zgb (Obzor, Nar. list) in bgd (Vidovdan) časnike; o slov. prilikah poročal v praško Nar. politiko, v moskovska Sovremennija izvestja in v londonski Manchester Guardian. Vse kaže, da je po 1884 redno dopisovanje v časnike opustil, kajti poslej ni več najti strnjenih objav, verjetno pa segajo v ta čas nam težko ali sploh nedosegljivi članki prav v češkem, ruskem in angl. tisku. V razvidu so še popotni spomini (INK 1893, 110–21), spremna beseda k Vošnjakovim ZS (Celje 1893, 1–7) ter v priredbo in prevod V. Kukovca Uvod v narodno gospodarstvo. Mrb 1899, 3 do 6 (samozal., delo T-jevega nekd. učitelja Maur. Blocka). – Poleg težnje, seznanjati Slov. z deželami, po katerih je potoval, je T. v svojih potopisih prikazoval ključne probleme gospodarstva in politike, manj pa opisoval pokrajine, zgod. in umetnostne spomenike. V njeg. spisih sta razvidni dve osnovni črti: globoka navezanost na obliko življenja, kakršno je vladalo v njeg. otroških letih na kmetijah po obronkih Pohorja, in izrazito ljudskodemokratičen duh. Povsod, kjer je bival, je primerjal tamkajšnje razmere s svojim Pohorjem ali pa s polit. stanjem v Avstriji. Za svojo obsežno snov (gospodarska struktura dežele, migracija delovne sile, urbane in stanovanj. oblike, verske in polit. razmere) je iskal izvirne oblike dopisovanja in iz prakse razvil poseben tip publicistike s kombinacijo potopisa, dopisa in članka, kakor je pač ustrezalo opisovani snovi. Drugačna oblika potopisa so dopisi, ki nimajo tako trdne notranje gradnje kakor potopisi v nadaljevanjih in zato zelo svobodno nizajo neposredne informacije. Prvi je uvedel v slovensko novinarstvo listek (= feljton). V 38 letih, kar je živel zunaj domovine, je dopisniško delo opravljal le dvakrat (1865 do 1869, 1880–1); težko pa je odgovoriti na vprašanje, zakaj nekat. članki niso zaključeni; morda jih uredništvo ni obj.

V politiki je bil realist, a svojega polit. prepričanja, razen s peresom, drugače ni uveljavljal. Kot pristaš Šukljeta, še bolj pa Jos. Vošnjaka, se je zavzemal za splošno volilno pravico, bil po prepričanju liberalec in demokrat zah. smeri. Zanimal se je: za politiko na slovan. jugu (strastno obsojal zunanjo politiko Bolgarov proti Rusom, zlasti 1915); za razmere med sev. in vzh. Slovani, bil pristaš kulturn. sodelovanja z vsemi narodi, v politiki pa nasprotnik absolutizma (npr. ruskega), a tudi revolucion. poljske politike proti Rusom. O Čehih je sodil, da so sposobni vodstvene vloge med avstro–ogrskimi Slovani, Balkan da bodo zmogli Turkov osvoboditi Srbi, federativ. Avstrija naj bi se uredila pod slovan. vodstvom. Vzor demokracije sta mu Anglija in Francija, v novih, delavsko socialist. gibanjih je videl (verj. pod vplivom Bakunina) revolucionarno utopijo, ki bi lahko zavrla vpliv in izražanje osebnosti, ki je bila T-ju najvišje, kar naj človeštvo razvija in ohranja. Najvažnejše sredstvo za oblikovanje osebnosti mu je vzgoja in prosveta, oboje pa posredna pot do kulturnonarodne osamosvojitve. Eno izmed vzgojno-prosvetnih sredstev je tudi literatura, zato jo je pozorno spremljal, se kdaj pa kdaj tudi o njej razpisal (INK 1894, 68–72: P. Pajkova; SN 1888, št. 294–5: … in Vošnjakov roman Pobratimi; P 1902, 262: Beseda o naši moderni; SN 1921, št. 192: ob Tavčarjevi 70-letnici), poskušal prevajati, mdr. Prešerna v angl., bil pa vseskozi praktik, malo cenil Cankarja. Moderna je T-ju nezrel ali neprebavljen leposlovni uvoz, Slovencem je potrebno zdravo in krepko slovstvo, ne nihilizem (bodimo svobodomiselni, ne razuzdani), zato je tudi nasprotoval sentimentalizmu J. Stritarja (v satir. humorist. črtici Na Angleško se grem ženit, Zora 1872, 88 sl.), vrhunske pisatelje videl v Jurčiču, Aškercu, Vošnjaku in v vzgojno–mentorskih delih Stritarja; temu še iz dijaških let izvirajočemu praktično preporodnemu pogledu na leposlovje je ostal zvest vse življenje. Vzgojnemu smotru naj bi služilo tudi T-jevo s puritansko treznim in skromnim življenjem pridobljeno premoženje, ki se ga je odločil zapustiti slov. narodu. Po posvetovanju s H. Schreinerjem (SBL III, 243–4) ga je prvotno (1895) namenil za dijaški dom v Mrbu (kot vmesno obliko med običajnim internatom in angl. collegem), tu želel vzgajati telesno in duševno popolnega, visoko olikanega dijaka (sestavil sam tudi pravilnik), zanj mdr. terjal baje prvi pri Slov. tudi spolno vzgojo, ki naj bi jo vodil poklicni zdravnik. Po proglasitvi Jsle 1919 je uvidel, da z novo državo potreba po osebni in nar. zaščiti slov. srednješolca ni več tako aktualna, zato se je po pogovoru z Iv. Žolgerjem (1924) odločil, da svoje premoženje (v vrednosti ok. 1,250.000 din, gl. S 1926, št. 174) nameni za štipendije novoustan. univerzi v Lj. za izpopolnjevanje absolviranih juristov in filozofov. T-jevo štipendijo je uživalo od 1929–1941 mnogo vidnih slov. znanstvenikov in univ. prof., mdr.: A. Grad, S. Ilešič, B. Kobe, B. Kreft, C. Kržišnik, G. Kušej, L. Legiša, C. Logar, V. Murko, A. Ocvirk, F. Petrè, S. Pretnar, I. Rakovec, A. Sodnik, R. Trofenik, I. Vidav, Joža Vilfan, A. Vogelnik, J. Voršič, M. Wraber, F. Zwitter. Svojo znanstv. biblioteko je zapustil Zgod. društvu v Mrbu (danes. Univ. knj., gl. J 1925, št. 93; Ilustracija 1931, 151), leposlovje pa mrb knjižnici. Z volili se je spomnil Glasb. matice, Ciril–Metodove družbe, šole v Krčevini pri Mrbu ter šole v Pesnici, ki jo je sam ustanovil.

T. je bil nar. visoko zaveden izobraženec, ki se je z nadarjenostjo, vztrajnostjo in delavnostjo dvignil iz svoje sredine na družbeni položaj, kakršnega so dosegli le redki Slovenci. Njegov boj za obstoj med študijem mu je poleg drugega vcepil delovno voljo in disciplino, ki se je v poklicu vzgojitelja utrdila, razvila in dala pečat vsemu njeg. mišljenju in tudi publicist. delu. Dosleden izpovedovalec svojega nazora, široko razgledan v zahodnoevrop. gospodarstvu in obogaten s štev. potovanji si je štel v dolžnost, svoja spoznanja posredovati Slov. v želji, da jih povzdigne na stopnjo zahodnoevrop. gospodarstva in kulture, v čemer je videl osnovni pogoj za njihov polit. obstoj. Zvest temu nazoru je z dopisovanjem v rodni Fram in slov. časnike pisal o vsem mogočem, predvsem pa opozarjal na oblike zah. gospodarjenja, kakršno je spoznaval v Angliji. S posebno ljubeznijo je gojil slovenščino in v svojem času pisal čist jezik v lepem slogu, večinoma humorist. nadahnjen, vedno pa nekoliko satiričen. Svoj očitni vzgojnoizobraževalni namen s ciljem za emancipacijo Slov. je podprl s premoženjem in se tako uvrstil med slov. kult. velikane na prelomu 19. v 20. stol. – Psevd.: Ahasver, Dr. Ahasverus, Dil adamy beyan eder (= turški rek), –n–, P., P. T., Popotnik, T.; tudi anonimno.

Prim.: 3 koncepti T-jevih spominov (NUK, Univ. knjižn. Mrb, odlomek obj. v Mrb kol Nabavljalne zadruge … 1931, 101–6); os. dokumenti, koresp. (Pokr. arhiv Mrb in DAS); Pajkovo gradivo; Glaser IV (kazalo); Šuklje, III, 180; Šuklje, Sodobniki 221–5; J. Vošnjak, Spomini II, 69–70 (s sliko); J. Trdina, ZbD XII (kazalo); SGp 1887, 285; 1891, 87; 1894, 37; 1905, št. 40; Südsteier. Post 1887, št. 71; 1890, št. 59; 1893, št. 71; Südsteier. Presse 1903, št. 20; 1904, št. 1, 19; 1905, št. 16, 69; LZ 1887, št. 2 (ovitek); 1913, 348 sl. (Trdinova pisma T-ju); Zk 1912, 61–3 (s sliko); Tabor 1921, št. 29, 30, 126, 131; 1922, št. 18, 19, 175, 181; 1923, št. 53; 1924, št. 220, 221, 223, 253; 1926, št. 292; ČJKZ 1924, 201; 1925, 178; J 1924, št. 227, 228, 229 (s sliko); Der Morgen 1924, št. 462; Mrbg Zg 1924, št. 220, 221, 223; 1929, št. 278; NDk 1924, št. 218; ND 1924, št. 125; SN 1924, št. 220–2, 224; Sokolski glasnik 1924, 303; Straža 1924, št. 9, 10, 111; ČZN 1925, 106–7; Jos. Sernec, Spomini. 1927, 11–6, 71; ŽiS 1927, 1. knj., 83, 98–100 (s sliko), 157; P. Strmšek, Mrb za svoje dijaštvo. Mrb 1929, 17–9 (s sliko); MV 1929, št. 235; D. Majcen, Odmevi 1929/30, št. 3, 64–83 (s sliko; T-jeva pisma Trdini); ND 1933, št. 3; F. Baš, ČZN 1935, 45–62 (s sliko); Sja 1936, št. 44–6, 48–52 (povzeto pa Bašu); (F. Petrè), 1551, 1937, št. 13; 1938, št. 1, 3a; VMrb 1958, št. 220; 1969, št. 113 (s sliko); 1972, št. 248 (s sliko kipa); 1974, št. 283; Katalog rkp Univ. knjižnice Mrb. 1978, 28, 37, 38, 88. Petrè