Slovenski biografski leksikon

Turk Danilo – Joco, igralec, organizator in publicist, r. 26. nov. 1912 v Trstu mizarju Dominiku in Frančiški r. Fabjan, živi tam. Obiskoval je slov. osn. šolo 1917–22 v Tomaju in Trstu, 1922–5 meščan. šolo (1925 mala mat.), 1926–8 ital. tehn. sred. šolo (mizar. stroka), med šolanjem in po njem pa bil mizar. preddelavec pri očetu. Zaradi udeležbe v tržaš. slov. nar. življenju se je 1930 moral umakniti v Jslo; bil je mizar v delavnicah Jsl drž. železnic v Mrbu, takoj po prihodu iskal stik z gledališčem, bil najprej odrski delavec, statist, v sezoni 1936/7 že stalno angažiran in zaposlen kot inspicient, hkrati pa obiskoval 2-letno igral. šolo Jož. Koviča in Vl. Skrbinška (SBL III, 337–8) ter nastopal v manjših epizodnih vlogah. Apr. 1941 (ob prihodu Nemcev) se je umaknil v Lj.; tu ga je zajela ital. vojaška oblast in kot dezerterja zaprla v Trstu, okt. i. l. pa vključila v redno vojsko. Maja 1943 je T. ušel k partizanom na primor. ozemlje (Stjenkova in pivška četa, Gregorčičeva in Gradnikova brigada), po kapitulaciji Ital. prišel v štabe divizij in IX. korpusa. Odslej se je T-ovo delo usmerilo v zbiranje in organizacijo močnejših propagandnih skupin, ki so po začetnih izrazito propagandnih akcijah vedno bolj zasledovale zahtevnejše pevske in igralske cilje. Jan. 1944 je z njeg. prizadevanjem nastala prva igral. skupina na Primor. T. jo je vodil do srede marca, nato je bil zadolžen za sestavo druge; obe skupini sta bili poklicani na gledal. tečaj v Belo krajino, T. pa je začel z organizacijo tretje, imenovane Korpusna igral. skupina (KIS); z njo od maja obšel velik del Primor., poleti in jeseni célo Beneško Sjo in Rezijo (gl. T-ovo brošuro Po Benečiji in Reziji. 1945 ciklost., v Muzeju NOB Lj., z nekaj anekdotami). V Cerknem je organiziral prezidavo nekdanje ital. vojašnice v dom ljud. kulture, ob odprtju so igrali M. Bora–Pavšiča, Finžgarja in Čehova ter peli Vodopivčevo spevoigro Kovačev študent. Po vrnitvi vseh 3 igralskih skupin iz Bele krajine se je nov. 1944 iz njih izoblikovala enotna igral. skupina s T-om na čelu in končala svojo pot maja 1945 v Gor. in Trstu. Skečev ter enodejank, ki jih je T. za svoje igral. skupine ponajvečkrat samo improviziral in le redkoma zapisal, ni objavil. O organizaciji mitingov, njihovi vsebini in partizan. igral. doživljajih je pisal v Partizanski dnevnik (Slov. Primorje, Gorenjsko 1943–5) in v GL SNG Trst 1945/6, Kol OF 1949, Borca 1966, Dokumente SGM 1967 (spomini na partizansko gledališče).

Po osvoboditvi je bil T. načelnik odseka za ljud. prosveto in kulturo pri Pokrajin. NOO za Slov. primorje in Trst (dejaven pri obnavljanju in ustanavljanju prosv. organizacij v Trstu in coni A); podpreds. Slov. hrv. prosv. zveze v Trstu, vzporedno se udeleževal dela za organizacijo slov. gledal., od 1950–69, ko je šel v pokoj, je bil stalno angažirani igralec pri SNG v Trstu, pri njem delal tudi kot organizator in tehn. urednik GL, publikacij Almanah (1956–64) in Zbornik SNG (1965–) Trst. Kot igralec je T. rasel iz gledal. prakse, ob delu z režiserji in ob tovariših–igralcih. Je improvizator, ki je oblikoval epizodne komične vloge in jim v povojnem Trstu pridružil nekatere karakterne: Rožmanov Janez (C. Golar, Vdova Rošlinka, 1945/6), Obrščak (J. Jurčič, Deseti brat, 1945/6), dr. Mrož (M. Bor–Pavšič, Raztrganci 1945/6), Krotkin (M. Gorki, Vasa Železnova, 1953/4), Jajčnica (N. V. Gogolj, Ženitev, 1955/6), Montano (W. Shakespeare, Othello 1963/4), Sitnež (S. Vuga, Bernardek 1964/5), Kalander (Iv. Cankar, Hlapci, 1965/6) idr.; z naslov. vlogo Martina Krpana v dramatizacij. priredbi M. Mahniča 1969 proslavil 35-letnico gledal. dela. Igral je manjše karakterne vloge tudi pri trž. radiu (Rowley v R. Sheridan, Šola za obrekovanje; Sadi v M. Držić–M. Rupel, Boter Andraž), v televizij. igrah in nadaljevankah, a tudi v dom. (mdr. Ti loviš, 1961; Družin. dnevnik, 1962; Naš avto, 1963; Kratko poletje, 1965) in koprodukcijskih filmih. –  Prim.: osebni podatki; SGL III, 744; Zssl VII, 282; GL SNG Trst 1965/6, št. 3; 1969/70, št. 1 (s sliko in seznamom vlog od 1933–41 v Mrbu in 1945–69 v Trstu); GL SNG Mrb 1969/70, 172, 355–6; PDk 1965, št. 115 (s sliko); 1969, št. 238 (s sliko); VMrb 1973, št. 244 (s sliko); LDk 1978, št. 259 (s sliko). – Slika: Dokumenti SGM 1967, 418 sl. Smj.

Smolej, Viktor: Turk, Danilo (1912–1991). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi734788/#slovenski-biografski-leksikon (11. junij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Primorski slovenski biografski leksikon

TURK Danilo-Joco, gledališki, filmski, televizijski igralec in organizator, r. 26. nov. 1912 v Trstu, živi tu. Oče Dominik, mizarski mojster, mati Frančiška Fabjan, gospodinja. Slov. osn. š. je obiskoval v Tomaju (1917–19) in pri Sv. Jakobu v Trstu (1919–24), mešč. pri Sv. Jakobu v Trstu (1924–27), nato tri leta it. industrij. š. mizarske smeri v Trstu (1927–30) in delal v očetovi mizarski delavnici. Po izselitvi zaradi faš. v Jslo 1930 je obiskoval dveletni dramski tečaj v Mrbu (1931–33), se zaposlil najprej kot mizar pri drž. železnicah, istočasno dobil stik z gledališčem, bil najprej odrski delavec in statist, nakar v sezoni 1936–37 stalno angažiran kot inspicient v mrb. gledališču, obiskoval še dodatno dveletno gledal. š. pri režiserjih Jož. Koviču in Vlad. Skrbinšku ter nastopal v manjših vlogah v dramah, operah in operetah. Skupno je imel do začetka vojne okrog 45 nastopov. Apr. 1941 ob nemški zasedbi Mrba se je prijavil k prostovoljcem v jsl. armado, bil zajet, odgnan v ujetniško taborišče na Reki, od koder so ga it. oblasti kot primor. emigranta in it. državljana odpeljale v tržaške zapore k Jezuitom in v Coroneo, okt. istega leta pa poslale služit it. vojsko v Foggio in Barletto. Od tam je 24. maja 1943 dezertiral, prišel do Krasa in vstopil v partizane, najprej v Stjenkovo Kraško četo in nato v Pivško četo, v Gregorčičevo in Gradnikovo brigado, po kap. It. pa v 14. div. za vodjo prop. odseka in organizatorja part. gledal. skupin na osvobojenem ozemlju Dolenjske in Bele krajine. V Ribnici je ustanovil prvo pravo igral. skupino, v kateri so bili znani predvojni gledal. igralci Simčičeva, Tiran, Ema Starčeva in Jerman, kulturniki Kajuh, Belač, Brina, Špik idr. Z mitingi so nastopali do formalne ustanovitve poklicnega Slov. gledal. na Uršnih selih v bazi na Riglju. Glavni štab NOV in POS ga je imenoval za komandanta gledališča. Med drugim so uprizorili Klopčičevo Mater in Kocbekovo enodejanko Krajevna skupnost. Preko Ljublj. brigade, štaba III. alpske cone in 31. div. je prišel jan. 1944 na Prim., začel po nalogu njenega štaba zbirati primerne ljudi in v Planini nad Cerknim ustanovil prvo igral. skupino 31. div., po nalogu štaba IX. korpusa pa kmalu zatem drugo igral. skupino pri 30. div. Ko so obe skupini poslali v gledal. tečaj na osvobojeno ozemlje, je ustanovil še tretjo korpusno igral. skupino z Veselim triom in kvartetom Žabe in z njo odšel 23. jun. 1944 na tri in pol mesečno turnejo po vsej Prim., v Beneško Sjo in Rezijo, prehodil 1300 km, se povzpel na Kanin in Triglav in imel 61 nastopov. Po povratku iz Benečije okt. 1944 in po vrnitvi prvih dveh skupin s tečaja je po nalogu štaba IX. korpusa organiziral igral. skupino IX. korpusa, z njo v Cerknem naštudiral Finžgarjevo Razvalino življenja. V jan. 1945 je vodil v Cerknem prezidavo stare it. vojašnice v gledal. dvorano, 11. febr. so v njej pripravili Prešernovo proslavo, ki ji je prisostvovalo 1500 ljudi, in še v istem mesecu igrali igro Čehova Medved, Vodopivčevo spevoigro Kovačev študent in Finžgarjevo igro Razvalina življenja. Skupina je do konca vojne nastopala po Vipavski, Cerkljanskem, Brdih, Benečiji in na Trnovski planoti s skeči, enodejankami in improviziranimi besedili ali brez njih, nazadnje pa v kinu Nazionale v Trstu. Skupina se je 9. jun. 1945 razšla. - Po osvoboditvi je bil na jesen 1945 med ustanovitelji in organizatorji Slov. narod. gledališča (SNG, 1945–46). Od 1946 do 1952 je bil načelnik odseka za ljudsko prosveto in kulturo pri PNOO za SlovPrim in Trst, podpreds. Slov. hrv. prosv. zveze v Trstu, funkcionar pri športni zvezi Ucef in 4 leta organizator prvomajskih telovadnih nastopov na mestnem in Stadionu Prvi maj. Bil je tudi član Agitpropa pri CK KP Trsta. Od sezone 1952–53 do uradne upokojitve 1972 (nato honorarni) je bil igralec in organizator pri SSG v Trstu. - Kot gledal. igralec je odigral pred vojno v mrb. gledal. okrog 45 srednjih in malih vlog, po vojni pri tržaškem SSG do sezone 1975–76 pa okr. 75 srednjih in tudi velikih vlog. S trž. it. Stalnim gledal. je 1978 imel 101 nastop v Horvathovih Zgodbah iz dunajskega gozda po vsej It. in na Dunaju v Burgtheatru. 1980 pa okr. 60 nastopov v Itala Sveva Moje življenje po It. in Švici. 1980 je nastopal tudi v opereti Čardaška kneginja na operetnem festivalu v Trstu. Poslednjič je na gledal. deskah nastopil v sezoni 1981–82 v Cankarjevem domu v Lj. kot Jajčnica v Gogoljevi Ženitvi. - Od pomembnejših vlog pri SSG so bile: Rozmanov Janez (C. Golar, Vdova Rošlinka, 1945-46), Obrščak (J. Jurčič, Deseti brat, 1945-46), dr. Mrož (M. Bor-Pavšič, Raztrganci, 1945-46); Krotkin (M. Gorki, Vasa Želaznova, 1953–54), Jajčnica (N. V. Gogolj, Ženitev, 1955–56), Montano (W. Shakespeare, Othello, 1963–64), Sitnež (S. Vuga, Bernardek, 1964–65), Tonin (Ruzzante, La Moscheta, 1964–65), Kalander (I. Cankar, Hlapci, 1965–66), Nilini (Svevo-Kozich, Zenova izpoved, 1967–68), Martin Krpan (v dramatizaciji in priredbi M. Mahniča, 1969–70 za proslavo 35-letnice svojega gledal. delovanja), tajnik Celestina V. (I. Silone, Prigode ubogega kristjana, 1969–70), Starosta (Tolstoj, Moč teme, 1970–71), Jernej Živec (I. Pregelj, Tolminci, 1972–73), Breškon (F. Bevk, Kaplan Martin Čedermac, 1973–74), Vasilij Ivanovič Redozubov (M. Gorki, Barbari, 1975–76). Manjše karakterne vloge je igral na Radiu Trst A (Rowley v R. Sheridanu, Šola za obrekovanje, Sadi V M. Držić-M. Rupel, Boter Andraž). Posnel je večje in manjše vloge v okrog 90 filmih za veliki in TV zaslon, med njimi okr. 15 slov., 10 it., blizu 40 nem., po tri v švic. in amer. z jsl. koprodukcijo. Nastopil je v slov. celovečernih filmih: Ti loviš (1961), Družinski dnevnik (1962), Srečali se bomo zvečer (1962), Naš avto (1963), Lažnivka (1965), Kratko poletje (1965), v it. celovečernem filmu Miriamino mesto (1982) (snamanem delno v Trstu). V času redne namestitve pri SSG je bil organiz. in tehn. ur. Gledaliških listov, publikacij Almanah (1956–64) in Zbornika SNG. Spominske zapise je objavljal v Part. dnevniku (1943-45), v Gl. listih SNG in SSG Trst, Koledarju OF (1949), Borcu (1966), Dokumentih SOM (1967).

Prim.: Vprašalna pola OZE-NŠK (1971); GL SSG (1969), posvečen 35-letnici gledal. delovanja D. T.; SBL IV, 241; PDk 1965, 1969, 1982 (Jože Koren, Danilo Turk-Joco - sedemdesetletnik, s sl.); arhiv SSG Trst.

Koren

Koren, Jože: Turk, Danilo (1912–1991). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi734788/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (11. junij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 16. snopič Tič - Velikonja, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1990.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine