Slovenski biografski leksikon

Turk Alojz, literarni zgodovinar, r. 6. jun. 1893 v Verdunu pri Stopičah kmetu Francu in Magdaleni r. Papež, u. 1. avg. 1944 v Nov. mestu. Obiskoval je osn. šolo 1899–904 v Stopičah (dvorazr.), 1904-6 pa v Nov. mestu, gimn. 1906–10 v Šentvidu nad Lj. in 1911 do 1914 v Nov. mestu (z mat.). Štud. je pravo (1. sem.), nato slavistiko, germanistiko in klas. filol. 1914-6 na Dunaju, bil vmes 1916–7 mobiliziran, a zaradi bolnih oči odpuščen; nadaljeval je študij na Dunaju, 1918 do 1920 v Zgbu, 1920 je opravil filoz.–pedag. predizpit in prejel absolutorij. L. 1929 je bil prom. v Zgbu z dis. J. Trdina. Služboval je med štud. 1918–9 kot supl. na gimn. v Nov. mestu, 1920–8 Ptuju (supl., začasni predm. učitelj), 1929–30 v Gospiću, od 1930 do smrti prof. slov. in srb. hrv. jezika ter lit. v Nov. mestu, s presledkom 1932. leta, ko je bil v Mrbu. Med 2. svet. vojno je bil 1942 (1. jul. do 27. dec.) zaprt in interniran v Ital. (Monigo).

T. je kot dijak objavil nekaj pesmi in proze v dij. listu Izpod Gorjancev (1911–2, ps. Bogumil Cvetnik, Cirilov), v A (1913, 57–9) pa Povestico o Anici (ps. Žitomir Češarkov). – Kot liter. zgod. je nastopil l. 1923, ko je v LZ priobčil poročilce o članih nekd. novom. Zadruge (str. 128) in 2 Prešernova verza (str. 720); nato 1925 oz. 1929–33 tu objavil 9 sestavkov, ki se nanašajo na Prešerna, Levstika, Trdino, Rudeža, Jenka, Ketteja in Linharta (popravi T-ovo zmoto, da so zgod. prezrli uprizoritev Matička l. 1848 v Nov. mestu, LZ 1933, 125, gl. Grafenauer II, 5); ko se je zamenjalo uredništvo, T. ni več sodeloval; v ČZN gradivo o Razlagu (1925, 88), Hrenu in Sprotuletni vijolici (1927, 82, 88); v ŽiS 1930–5 nekaj podatkov o Levstikovih v Podgori (1931, 10. knj., 455, 510–1), o Fr. Jeriši (1932, 11. knj., 404), Fr. Prešernu (1934, 15. knj., 185–6), S. Gregorčiču, prevod nem. pisanih spominov Iv. Zapotnika, udeleženca bojev v Mehiki (1930, 8. knj., 284 sl.) ter dopolnitev objave A. Debeljaka o najstar. slov. letaku (Pesem od Lisabone, 1933, 13. knj., 39); v Kron (prva 3 leta bil njen lokalni urednik) Trdinov opis Lj. (1937, 53 v mengeškem narečju, ZbD ga nima); v SJ prispevek h genealogiji Prešernov (1940, 188: še ena Jera P.), posmrtnico Prešernovi Lavri (1941, 102–4, doslej neznan nekrolog Jul. Primic) ter faksim. Karadžićevega posvetila J. Kobetu (ib. 174). T-ovi članki, po številu in obsegu bolj skromni (nastajali so bolj mimogrede ob zbiranju gradiva za J. Trdino), po lastni oznaki »drobno literarnohist. gradivo«, kažejo solidno strokovnost, jasen koncept in veliko skrb za jezikovno podobo. T. je imel v načrtu še (gl. koncept pisma uredniku SJ 12. dec. 1937) npr. Koršev prevod Magistrale, izpopolnjen z akrostihom; razpravo o 38. stanci Krsta (korektura Grafenauerjeve razlage v Slov. čitanki 1922, 270); primerj. študijo o Prešernovem sv. Senanu; o Kettejevi Podgorski svetnici; objavo liter. zapušč. Jern. Levičnika (iz arhiva Levičnikov v Železnikih, danes 11 map v Štud. knjižn. Novo mesto) itd. Več let je z bratom Josipom (gl. čl.) in J. Marjetičem pripravljal za tisk Cvelbarjev album, 1937 pa 2 zvezka Trdinovega ID za Cvetje. – T-a, roj. Podgorca, je Trdina pod vplivom branja njegovih del in sodobne kritike posebno zanimal, od 1918 se je z njim temeljiteje ukvarjal, najobsežneje v neobjavlj. disert., kjer je monografsko obdelal novomeško dobo (po krivici dotlej najmanj obdelano). Ko je 1925 s posredovanjem Iv. Prijatelja dobil od Schwentnerja rkp Trdinovih Spominov (za literarno zapuščino se je potegoval že od 1919. l., gl. koncept pisma), je upošteval tudi prejšnji dve obdobji in disert. razdelil v 4 pogl.: Mladostni vzori in boji; Ivan Slobodin med Bahovimi huzarji; Popotnik in samotnik pod Gorjanci; Glasovi in odmevi. Delu se pozna močan vpliv Prijateljevega Kersnika, malokrat se dvigne nad gradivo samo; oznak liter. del skoraj ni ali pa so oprte na lastne Trdinove sodbe. Po promociji jo je še dopolnjeval z arhiv. gradivom (potoval na Sušak, v Varaždin, Zgb), temeljito pregledal knjižnico in ostalino D. Rudeža na Tolstem Vrhu (med 2. svet. vojno uničeno) in, ko je končno 1936 dobil v uporabo vso Trdinovo rkp ostalino, jo začel prepisovati.

T. je vzorno uredil gimn. arhiv v Nov. mestu; pomagal tu snovati Muzej. društvo in zbiral kulturnozgod. ter etnograf. gradivo za lokalni muzej. Njegova nenavadno obsežna zapuščina tvori jedro rkp. odd. Štud. knjižnice Mirana Jarca v Nov. mestu. Poleg številnih ekscerptov in zanesljivih prepisov vsebuje tudi korespondenco in arhivalije, ki se nanašajo na Trdino (npr. reški akti), A. Vojsko, Fr. Jerišo, Jern. Levičnika, D. Ketteja, M. Puglja idr., kar vse priča o nenavadni marljivosti in izjemni požrtvovalnosti. – Prim.: uslužbenska mapa v arhivu gimn. v Nov. mestu; Zapuščina in bibliografija A. T-a (sestavil Bogo Komelj, rkp. v Štud. knjižn. Novo mesto); Bibl LZ 395, 412; Prijatelj, Borba 57, 70, 80; J. Cvelbar, ID 21, 227, 228, 234, 239–47; Fr. Detela, ZbD I, 445; J. Trdina, ZbD I, 258; XII, 617; Odmevi 1929/1930, št. 2, 22–6, 129; J 1944, št. 178, 184 (P. Karlin – sonet); S 1944, št. 177 (s sliko); B. Komelj, Dolenjska prosveta 1953/4, 38; K. Bačer, DL 1954, št. 35; Kron 1954, 59; 225 let novom. gimn. Novo mesto 1971, 391, 434. – Slika: v arhivu Štud. knjižn. Novo mesto; Fr. Kunaver, portret (Dolenj. muzej, Novo mesto). Bačer

Bačer, Karel: Turk, Alojz (1893–1944). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi734294/#slovenski-biografski-leksikon (19. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine