Tul, Ivan (1877–1959)

Tul Ivan, nabožni pisec, r. 2. jul. 1877 v Mačkovljah pri Trstu kmetu Petru in Antoniji r. Vodopivec, u. 26. jan. 1959 v Gor., pok. v Mačkovljah. Osn. šolo je obiskoval v Dolini, gimn. (nem. drž.) v Trstu 1890–8 (z mat.) in bil gojenec tržašk. škofij. konvikta; 1898–902 je štud. bogoslovje v Gor., 1901 bil ord. Služboval je najprej kot kaplan v Predloki (1 mesec), od sept. 1902 bil začasni prefekt v tržašk. dijaškem konviktu, nato tajnik tržašk. škofa Fr. Ks. Nagla do 1906 in kaplan pri sv. Antonu Novem v Trstu. Ob delu za doktorat je bil na študij. izpopolnjevanju 1910–2 na Dunaju (gojenec Avguštineja), 1912 imenovan za supl. moralne teologije v gor. bogoslovju, 1913 doktoriral na Dunaju z dis. Das Verhältnis d. dalmat. Serben zu d. kath. Kirche (1911, rkp v univ. arhivu Dunaj); od 1914 redni prof. v Gor. Med 1914–8 je bil mornariški vojni kurat v Pulju, nato učil v tržašk. in gor. bogoslovju, v slednjem od 1922 moralko, vendar tudi cerkv. umetnost, sloven., hrv. in ital.; od 1923 tu spiritual, sicer pa še: prosinodalni izpraševalec, škofij. cenzor in asesor cerkv. sodišča; 1934 je moral službo spirituala na fašist. pritisk odložiti, ostal v bogoslovju, semenišče pa moral zapustiti. L. 1936 imenovan za msgr. Zavetje si je našel v Gorici pri usmiljenih bratih, tu bil od 1944 dušni pastir za bolnike, 1947 upok. – Odlikovan je bil 1918 s srebrno kolajno Rdečega križa.

T. je začel razmeroma zgodaj pisati, po večini nabožna dela in bil plodovit avtor knjig: Ricmanje – ricmanjsko cerkv. vprašanje. Trst 1904 (anon.); Kraljica cvetlic. 1908 (šmarnične pobožn.), 1958²; Širite šmarnice med našo mladino. 1909; Kraljica vernih duš – šmarnice za naše pokojne. 1931; Šopek cvetlični za naše žene in dekleta. 1934, 1951²; Zvezde vodnice za fante in može. 1940 (anon.); Kraljica duhov. vaj in sv. misijona. 1951; Lilije. 1953; Mati Stvarnikova. 1953. Sodel. je pri sest. molitvenika Cerkv. molitvenik … 1932; sam spisal: Zdravje bolnikov. 1933; Kraljica duhovnikov. 1934, 1939²; moralno–poučno brošuro Na ples. Trst 1906 (2 izd.), 1907³; Sv. Socerb … 1909 (življenjepis in zgod. gradu ter jame). Nabožni članki so izšli v Verbum Dei (1930–1, 115–7), KGMD (1927, 1934, 1939, 1940, 1958, 1959), Katol. glasu (1959) ter nekaj poljudnih v KMD (1907, 1908). Večina pesmi (nabož., rodoljub., prigodnih) je izšla v zbirki Rožmarin in cipresa. I., II. 1955, ki jo je uredil T., in v T-ovi jubilejni izd. Petdesetletnica mašniškega posvečenja in nove maše. 1951, precej pa jih ostalo v rkp. Dve nab. pesmi sta uglasbeni (prim. V. Vodopivec, Zdrava Marija. 1939, 129, 136–7). T. se je rad udejstvoval kot ljud. misijonar, prehodil peš istrske vasi in vodil razne pobožnosti. Bil je človek jasnih načel, značajen narodnjak, ki je neomajno obsojal vse raznarodovalne poskuse. – Psevd.: Duhovnik tržaške škofije. – Prim.: Folium dioec. terg. 1901, 1906, 1910, 1918; Status personalis cleri dioec. terg. – justin. 1903, 1904, 1911, 1916; Folium eccl. arch. gorit. 1912, 1913, 1918, 1922–4, 1928–9, 1931, 1933, 1936, 1938–9, 1941–2, 1944; Status … gorit. 1921; Katol. glas 1959, št. 5, 6; S. Vuk, Zemlja na zahodu. 1959, 21–2; KGMD 1960, 150–1 (s sliko); R. Klinec, Zgod. GMD. 1967, 55, 106, 122, 124, 154, 184. Kralj

TUL Ivan, bogoslov. prof. in nabožni pisatelj, r. 2. jul. 1877 v Mačkovljah pri Trstu, u. 26. jan. 1959 v Gor., pokopan v Mačkovljah. Oče Peter, kmet, mati Antonija Vodopivec. Osn. š. je opravil v Dolini, nem. drž. gimn. v Trstu (1890–98), gojenec trž. dijaškega konvikta, bogoslovje v Gor. (1898-1902). 1901 je bil posvečen v duhovnika. Najprej je bil kpl. v Predloki; od sept. 1902 prefekt v trž. dijaškem zavodu, nato tajnik trž. škofa Nagla; od 1906 kpl. pri Novem Sv. Antonu v Trstu. Med 1910–12 se je spopolnjeval v bogosl. vedah, zlasti v moralni teologiji na dunajski U, gojenec Avguštineja. 1913 je promoviral z disertacijo Das Verhältnis der dalmatinischen Serben zu die katholische Kirche. 1912 je bil imenovan za suplenta in 1914 za rednega prof. moralne teologije po dr. Josipu Ujčiću, poznejšem beograjskem nadškofu, ki je odšel na Dunaj. 1914–18 je bil mornariški vojni kurat v Pulju. V tem svojstvu je 18. avg. 1918 spremljal na morišče Nazaria Saura, kar so mu pod fašizmom hudo zamerili. Nato je bil prof. v trž. in gor. bogoslovju. Od 1922 je v Gor. poleg moralke učil še cerkv. umetnost, slov., hrv. in ital. Od 1923 je bil spiritual v bogoslovju in še prosinodalni spraševalec, škof. cenzor, asesor cerkv. sodišča. 1934 je po napadih v časopisih in opominu s strani faš. oblasti, zavoljo katerega je bil dve leti pod polic. nadzorstvom, moral zapustiti semenišče in mesto spiriruala. Trudil se je pri iskanju primernega stanovanja in ga naposled dobil pri Usmiljenih bratih v njihovem zavetišču za onemogle, kjer je po smrti duhovnika Juga postal dušni pastir bolnikom. 1947 je bil upokojen. Odlikovali so ga 1918 s srebrno medaljo Rdečega križa in 1936 imenovali za monsinjorja. - Pisati je začel zgodaj, v glavnem nabožne knjige. Izven tega okvira je knjižica Ricmanje. Ricmanjsko cerkveno vprašanje, Trst 1904. Govori o znameniti ricmanjski aferi. Povod je bil glagolski misal iz 1483, ki ga je duhovnik J. Sancin našel v Ricmanjah in je bil shranjen na škofiji v Trstu, dokaz, da je bilo nekoč v praksi v tisti vasi glagolsko bogoslužje. Tedanji kpl. Anton Požar je prosil grško-katol. škofa Drohobeckega iz Križevcev na Hrv. za prestop v grško-katol. obred. Škof se je strinjal, toda v Rimu so dovoljenje za prestop zavrnili. Požar je tedaj sam uvedel glagolico. Ko je 1902 prišel za škofa v Trst Dunajčan Frančišek Nagl, je zahteval od Požarja pojasnila za njegovo ravnanje in zadevno dokumentacijo svojega predhodnika A. M. Šterka. Zahtevanih dokumentov ni bilo in tudi Požar se ni hotel pokoriti. Zato ga je škof 1903 razrešil službe in suspendiral. Požar je ostal še nekaj časa kot zasebnik v vasi in bil v oporo vaščanom, ki so si prizadevali za priznanje glagolskega bogoslužja. Prišlo je tudi do stikov s pravoslavno hierarhijo, a ne do prestopa. Ricmanjska afera, ki je burila duhove ne samo na Tržaškem, ko je župan Ivan Berdon opravljal poroke in pogrebe, se je končala 1910, ko so domačini sprejeli novo župnijo, za katero so si dolgo prizadevali, in je bil imenovan za župnika Istran Ivan Zega. Dve leti kasneje je T. napisal moralno poučno brošuro Ples, ki je bila 1907 tretjič natisnjena, in 1909 knjižico Sv. Socerb, življenjepis ter zgod. gradu in jame. Poleg teh je izdal naslednje knjige: Kraljica cvetlic. Šmarnična premišljevanja z zgledi in kratkim molitvenikom. Trst 1908, II. izd. Gor. 1954, str. 158, obe v samozal.; Širite šmarnice med našo mladino, Trst 1909; Šmarnice. Založ. Druž. prijatelj, Trst 1910, 31 str.; Kraljica vernih duš. Šmarnice za naše pokojne. Gor. 1931, 230 str., samozal.; Kraljica vernih duš. Molitvenik z obrednikom in premišljevanjem za verne duše v vicah. Gor. 1931, 520 str., založila Katol. knjigarna; Zdravje bolnikov. Molitvenik z obrednikom in šmarnicami za naše drage bolnike. Gor. 1933, 688 str., KatK; Kraljica duhovnikov. Molitvenik z obrednikom in šmarnicami. II. del: Obrednik, GMD 1934, 100 str.; Kraljica duhovnikov. Šmarnice. Trst 1939, 125 str., Casa Ed. Triestina; Zvezde vodnice za fante in može. 32 premišljevanj z zgledi in kratkim molitvenikom po katekizmu. GMD 1940, 136 str.; Šopek cvetlični za naše žene in naša dekleta. Šmarnice. 32 versko-družabnih premišljevanj z zgledi in kratkim molitvenikom po katekizmu. GMD 1947, 271 str.; Kraljica duh. vaj in sv. misijona. Šmarnice za duhovno obnovo s kratkim molitvenikom. GMD 1951, 329 str.; Kraljica angelov. Šmarnice. Češčenje angelov v službi Marijini. (Kratek molitvenik s premišljevanji in zgledi). Gor. 1953, 200 str., samozal.; Mati Stvarnikova. Šmarnice, GMD 1953, 195 str.; Morska zvezda, Morske šmarnice z molitvenikom za mornarje. Pesmi za mornarje v I. zv. Rožmarin in Cipresa. Gor. 1953, 265 str. s slikami; Nevesta sv. Jožefa. Šmarnice o deviškem ženinu prebl. Device Marije s kratkim molitvenikom in popisom romarske božje poti k sv. Jožefu v Ricmanje. Gor. 1953, 191 str., samozal.; Lilije. Šmarnična premišljevanja o sveti čistosti s posebnimi zgledi za moške in ženske. V Marijinem letu 8.12.1953 do 8.12.1954. Gor. 1954, 269 str., samozal.; Sv. Cerkev naša mati. Šmarnice z 32 premišljevanji in zgledi in kratkim molitvenikom. Gor. 1954, 142 str., samozal.; Nevesta Sv. Duha. Šmarnice. Gor. 1955, 201 str., samozal.; Evharistične šmarnice. 32 premišljevanj z zgledi o najsvet. zakramentu. Gor. 1955, 460 str., samozal.; Iz stolpa sem mi zvon zvoni. Šmarnice. O vzvišenem poslanstvu zvonov. 32 premišljevanj z zgledi, z molitvenikom in dodatkom. Gor. 1955, 149 str. in 4 str. slik, samozal.; Mati Odrešenikova. (Mati božjega Deteta). Kratek molitvenik s premišljevanji in zgledi o božjem Detetu, v čast Mariji Devici. Gor. 1955, 196 str., samozal.; Pasijonke (Žalostinke). Šmarnice o žalostni Materi božji. Gor. 1955, 225 str., samozal. - T. je zlagal tudi religiozne, rodoljubne in prigodne pesmi v štirivrstničnih rimanih kiticah. Blizu je Gregorčiču, Sardenku in tedanjim religioznim pesnikom. Nad 500 pesmi je izdal v samozal. v 2 knjigah z naslovom Rožmarin in Cipresa, izšli v Gor. 1955. Nekaj jih je še v rkp. Njegovi pesmi Milo donijo maja zvonovi in Cvetice prijetno dehtijo sta uglasbila I. Laharnar in V. Vodopivec in sta izšli v pesmarici GMD Zdrava Marija 1933. V njegovo pesništvo spada tudi pesnitev Petdesetletnica Marijine družbe v Trstu. Trst 1950, 8 str., samozal. 1951 je izdal v Gor. 16 str. debelo knjižico Petdesetletnica mašniškega posvečenja in nove maše 14. in 21. jul. 1951; tu so tudi pesmi. - T. je pisal tudi razne članke in jih priobčeval v KMD v Celovcu, v Verbum Dei (1930–31), KatG, KolGMD, kjer so njegovi članki: Tri zvezde vodnice za mladeniče in može:I. Sv. maša; II. Molitev, III. Sv. spoved in sv. obhajilo (1934); Ostrigarji (1939); Torklja in torkljarji (1940); Sv. pismo in veda (1958); Umetnost in dušno pastirstvo (1959); Gospod Cigoj. Župnik Karel Reja (1960). - Večkrat se je podpisal kot »Duhovnik trž. škofije«. - Napisal je 2 molitvenika: Kraljica vernih duš (1931) in Zdravje bolnikov (1933). T. je bil sošolec J. Ukmarja in J. Ujčića. Zaradi njihove nadarjenosti so jih imenovali Tria lumina - tri luči. Uspešen je bil tudi kot ljudski misijonar. Prehodil je številne istrske vasi, vodil duhovne vaje, tridnevnice, pridigal in spovedoval. Preprost, skromen, tih, požrtvovalen, včasih duhovit s hudomušnim nasmehom, goreč in asketski duhovnik je veliko delal, molil in trpel, ko ga je zadnja leta mučil sklepni revmatizem, da je bil veliko priklenjen na posteljo.

Prim.: Folium dioec. terg. 1901, 1906, 1910, 1918; Status personalis cleri dioec. terg.-justin. 1903, 1904, 1911, 1916; Folium eccl. arch. gorit. 1912, 1913, 1918, 1922–24, 1928–29, 1931, 1933, 1936, 1938–39, 1941-42, 1944; Status... gorit. 1921; KatG 1959, št. 5, 6; S. Vuk, Zemlja na zahodu, 1959, 21–22; KolGMD 1960, 150–51 s sl.; R. Klinec, Zgod. GMD 1967, 55, 106, 120, 122, 124, 154, 184; SBL IV, 228; A. Kosmač, 70 let župnije v Ricmanjih, KolGMD 1975, 54–67; Isti, Požar Anton, PSBL III, 62–63; M. Jevnikar, Dr. I. T. - nabožni pisatelj, KolGMD 1990, 137–43.

Har.