Slovenski biografski leksikon

Truhlar Vladimir, teološki pisec in pesnik, r. 3. sept. 1912 v Gor. železničarju Francu in Mariji r. Malnerčič (županovi hčeri iz Divače), u. 4. jan. 1977 v Lengmoosu na Juž. Tirolskem, pok. v Lj. Osn. 1918–23 in meščan. šolo 1923–6 je obiskoval na Jesenicah (Gorenj.), klas. gimn. 1926–33 (z mat.) v Lj.; štud. je teol. v Lj. 1933–4, v Rimu 1936–41 na Gregoriani in bil 1941 prom. za dr. teol. z dis. Der Vergöttlichungsprozess bei Vlad. Solovjev (izšla v knjigi 1941 v Rimu); hkrati tu štud. filoz. 1934–6 in jo zaključil z licenciatom (Das Erkennen d. Existenz. 1936). L. 1939 bil v Rimu ord., nato spiritual 1941–5 v bogosl. semenišču v Lj., 1945–6 v Praglii; 1946 je odšel v Rim, stopil v jezuit. red in se 1948–50 specializiral v duhovni teologiji tu in v Münchnu, postal 1950 izredni, 1956 pa redni prof. duhovne teol. na Gregoriani do upok. 1975, ko se je vrnil v Lj. in živel v Dravljah. Na povabilo teološke fak. v Innsbrucku je od 1976 predaval predmet doživljajska teologija. V l. 1951–8 je ustanovil in gradil institut za duhovno teol. na Gregoriani. – Med študijem v Rimu se je T. poglabljal v približevanje teol. obravnavanja živi eksistenci človeka in sveta, vnesel v duhovno teologijo traktate o delu, prostem času, laištvu, strukturah in težnjah sod. sveta, o kritiki in kontestaciji v Cerkvi ter se ob tem posvetil posebno relig. izkustvu. T-jevo doživljanje absolutnega je postalo tudi predmet za dis. na univ. v Padovi (Marina Brusamolin, L'Assoluto, il mondo e la Rivelazione nel messagio poetico di V. T. 1976); z racionalno-izkustveno metodo je T. posegel še v pastoralno in moralno teologijo. S teh področij je veliko pisal, tako štev. knjige v tujih jezikih: De experientia mystica. Rim 1951; Antinomiae vitae spiritualis. ib. 1958, 1965⁴ (prev. v špan. 1964, v ital. 1967); Structura theologica vitae spiritualis. ib. 1959, 1965³; Problemata theologica de vita spirituali laicorum et religiosorum. ib. 1960, 1965²; Labor christianus. ib. 1961 (prev. v špan. 1963, v ital. 1966); Christuserfahrung. ib. 1964 (prev. v holand. 1965, v špan. 1966, v ital. 1968); Fuite du monde et conscience chrétienne d'aujourd'hui. ib. 1965 (prev. v ital. 1966); Teilhard u. Solowjew … Freiburg 1966 (prev. v špan. 1966, v ital. 1967); L'ora dei laici. Torino 1966 (prev. v špan. 1967, v portug. 1968); Sul mondo d'oggi … Brescia 1967; Concetti fondamentali della teologia spirituale. ib. 1971; Lessico di spiritualità. ib. 1973, 1974²; v slov.: Pokoncilski katoliški etos. Celje 1967 (ocene: BV 1967, 310–1; Cerkev v sed. svetu 1968, 52–4; Nova pot 1968, 131–6; prev. v ital. 1969); Katolicizem v poglobitvenem procesu. ib 1970 (ocene: BV 1970, 298 do 300; Cerkev 1971, 22, 61–3, 85–6; Nova M 1971, 7–10; Slovenija 1971, 31–3; Znamenje 1971–2); Leksikon duhovnosti. Celje 1974 (priredba ital. izdaje; ocene: Družina 1974, št. 45; 1975, št. 8; Nova M 1974, 436; Znamenje 1975, 92–5, 159–62); Glas v dnu. 1976; Doživljanje Absolutnega v slov. leposlovju. 1977 (ocena: Znamenje 1977, 547–8); Hoja za Kristusom. Celje 1978 (ocena: Znamenje 1978, 287–8).

Razprave in članki v inozemskih revijah: Revue d'ascétique et de mystique (1948, 1951), Gregorianum (1949, 1950, 1953, 1954, 1956, 1957, 1960, 1962), Nouvelle Revue Théologique (1949, 1951), Rivista di ascetica e mistica (1961), Ephemerides theol. Lovanienses (1962), Concilium (Intern. Zft f. Theol. 1968), Seminarium (1967, 1968), Revista de espiritualidad (1970) idr. knjigah in zbornikih (mdr. Acta congr. mariologici-mariani. 1954; Laics et vie chrétienne parfaite. 1963; Sainteté et vie dans le siècle. 1965); v slov.: BV (1944, 1966), Meddobje (B. Aires 1958, 1959, 1961), M (Trst 1966), Most (1969), Prostor in čas (1970), Znamenje (1971, 1972, 1973, 1974), Nova M (1970), Cerkev (1968, 1975), gesla v leksikonih: Lexikon f. Theologie u. Kirche. 1957; New Catholic Encyclopedia. New York 1967; Sacramentum mundi. An Enc. of Theol., New York 1968–70; Lexikon d. Pastoraltheologie. Freiburg 1972. - Že kot gimnazijec je T. pisal pesmi in jih obj. v dijaških listih: rkpisnem Zoreče klasje (1929), Žar (1930–2, ga tudi urejal), Naša zvezda (1931–3) in še v Mentorju (1929–33), M (1931–4) in DS (1934, 1939). Po daljšem premoru je v zamejstvu izdal dve pesn. zbirki: Nova zemlja. Buenos Aires 1959 in Rdeče bivanje. ib. 1961; v Sji pri MD: V dnevih šumi Ocean. Celje 1969 (ocene: Knjiž. glasnik MD 1969, 41–2; Nova pot 1970, 296–7) ter Luč iz črne prsti. Celje 1973 (ocene: Družina 1973, št. 34; Knjiga 1973, 466–7; Nova M 1973. 358–9). Uvršča se med postekspresionist. relig. pesnike. Postumno je izšla zbirka Kri in Motnordeči glas, 1979. – Psevd.: Iztok; Janez Langus; L. T.; V. T. - Prim.: osebni podatki; Zssl VI, 320, 331; M (Trst) 1966, 9–12; 1969, 199; 1970, 90–2; Družina 1970, št. 11, 11; NRazgl 1970, 700; Delo 1971, št. 69; Vjesnik u srijedu 1971, št. 885, 21–3 (s sliko); Meddobje 1972, 154–7; 1973, 220–31; Znamenje 1972, 89–96; 1975, 92–5; Knjiga 1973, 408–11; Osservatore Romano 1973, 8. nov.; Prostor in čas 1973, 189–92; A. Slodnjak, Obrazi in dela slov. slovstva. 1975, 457; BV 1977, 229–40 (z bibliografijo); Delo 1977, št. 3, 4, 5, 11; PDk 1977, št. 3; Slov. jezuiti 1977, 49–53. Slk.

Smolik, Marijan: Truhlar, Vladimir (1912–1977). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi731210/#slovenski-biografski-leksikon (20. junij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Primorski slovenski biografski leksikon

TRUHLAR Karel Vladimir, jezuit, univ. prof., teolog, pesnik, r. 3. sept. 1912 v Gor., u. 4. jan. 1977 v Lengmoosu na Južnem Tirolskem. Oče France, železničar, češkega rodu, mati Marija Malnerčič iz ugledne županove družine v Divači. Bil je zadnji izmed osmih otrok. Osn. in mešč. š. je obiskoval na Jesenicah (1918–26), kamor se je morala družina umakniti zaradi soške fronte; klas. gimn. v Ljubljani z maturo (1926–33). Leta 1933 je vstopil v lj. bogoslovje. Naslednje leto je na pobudo Al. Ušeničnika odšel v Rim. Kot gojenec Germanicuma je študiral na Gregorijanski U filoz. in teol. V Rimu je bil posvečen za duhovnika lj. škofije 29. okt. 1939. Leta 1941 je doktoriral iz teol. z disertacijo v nem. jeziku Der Vergöttlichungsprocess bei Vladimir Solovjev. Še isto leto se je vrnil v Lj. Resno je mislil, da bi vstopil v kartuzijo. Ko pa je spoznal, da to ni njegova pot, je sprejel mesto duh. voditelja lj. bogoslovcev. 1945 se je z bogoslovci umaknil v Celovec, kasneje v Praglio pri Padovi in v Brixen. - Po nasvetu znanega jezuita kard. Avguština Bea je preštudiral konstitucije Družbe Jezusove in ugotovil, da bi mogel v tem redu najlepše združevati kontemplacijo z akcijo, o čemer je že dalj časa razmišljal. 1946 je vstopil v južnonemško provinco Družbe Jezusove. Po noviciatu je bil zaradi razgledanosti na področju t.i. duhovne teologije, na katero so opozarjali članki, ki jih je T. objavil v priznanih teol. revijah, 1949 povabljen za predavatelja na papeško Gregorijansko U v Rimu. 1956 je postal redni univ. prof. stolice »za askezo in mistiko«. V letih 1950–58 je bil pobudnik in ustanovitelj samostojnega Inštituta za duhovno teologijo na isti Greg. U, čeprav je sam ostal prof. duh. teologije na Teol. fak. do dec. 1974, ko je stopil v pokoj in se iz Rima vrnil v Lj. Vračal se je z iskreno željo, da bi mogel neposredno nuditi rojakom tisto duhovno bogastvo, ki si ga je pridobil z nenehnim kult. snovanjem in ga do tedaj v glavnem razdajal kozmopolitski publiki študentov Gregoriane. Ko pa je po dobrem letu in pol bivanja na domačih tleh začutil, da pogoji za prenovitveno delo v slov. duhovnem prostoru polagoma odpovedujejo in njegove zamisli in načrti izgubljajo razumevanje in podporo celo pri prijateljih, s katerimi je do tedaj sodeloval, je poleti 1976 z bolečino v srcu spet zapustil domačo zemljo in tiho odšel v prostovoljno izgnanstvo v vasico Lengmoos nad Bocnom, kamor je svoj čas o počitnicah zahajal. Tam je, zadet od možganske kapi, umrl. Pokopan je bil na lj. Žalah 10. jan. 1977. Z nadškofom J. Pogačnikom, ki je vodil pogrebno bogoslužje, je pokojnika na zadnji poti spremljala množica prijateljev in občudovalcev, duhovnih sobratov in laikov, iz domovine in zamejstva. Odmevna je bila beseda, ki so mu jo izgovorili v slovo zlasti M. Šef, predstojnik slov. province DJ, podrektor Gregorijanske U P. Rabikauskas, F. Perko, dekan lj. Teol. fak.

1. Truhlar teolog: Inovatorski pomen T-jeve snovalne, pedagoške in mentorske dejavnosti pri vodenju dokt. disertacij in njegove zapisanosti v misel svetovne teologije lahko primerno izmerimo le, če poznamo nekdanjo vsebinsko in metodološko strukturo traktata o askezi in mistiki in njegovo obrobno kolokacijo v sklopu teol. študijev. Šlo je za sicer sistematično, a precej abstraktno obravnavanje stopenj in sredstev t.i. krščanske popolnosti, ki je bilo namenjeno predvsem duhovniškemu in redovniškemu življenju. To je bila vsekakor stvarna dediščina, ki jo je T. našel, ko je pričel profesuro na Greg. U. - T. je idejno izhajal iz klas. tomističnega pojmovanja človeka kot bitja skrivnosti oz. odprtega vprašanja, ki z vsem dinamizmom svojega nemira presežnostno teži v Absolutno, a to je znal spojiti v svojstveno teol. bivanjsko sintezo. Pri tem mu je pomagala dokaj ostra eksistenčno naravnana občutljivost. Značilna v tem smislu je že njegova dipl. naloga za dosego licence (oz. magisterija) v filoz.. ki nosi naslov Spoznanje eksistence. Pri intelektualnem in duhovnem dozorevanju je bil T. posebno ubran na svetovno znana nemška misleca, s katerima si je dopisoval, to je, na Karla Rahnerja (1904–1984), pospeševatelja antropološke smeri v teologiji, in Romana Guardinija (1885–1968), genialnega proučevalca verske fenomenologije in verskega izkustva ter priznanega voditelja nemške katol. inteligence. - Novost T-jeve refleksije se razodeva zlasti v njegovem izvirnem celostno gnoseološkem pristopu svetu, še posebej človeku. Sam T. ta pristop imenuje »racionalno-bivanjsko-izkustveno spoznanje«. Po njegovem, kadar človek »z osebnega dna« ali »osebne srede« z vso bivanjsko celostjo, v kateri so zajete kot v jedru vse spoznavne zmožnosti, to je, um, domišljija, čuti in čustva, »zre« na oz. v neko stvarnost, tedaj znotraj nje zasluti, dojame in doživi prisotnost Absolutnega, ki se samo-razodeva kot počelo in obzorje, ki stvarnosti daje bivanje in smisel ter jo povezuje v metafizično-bivanjsko skladnost in v celoto z vsem stvarstvom. Takšno spoznavno dejanje, ki ni diskurzivno-racionalno pa niti ne iracionalno, marveč racionalno akategorialno, se da težko izraziti s pojmi. Primernejša govorica za razodevanje takšnega spoznavnega izkustva je govorica znamenj in simbolov. Zato je razumljivo, da je dobršen del T-jeve refleksije in pedagoške dejavnosti sestavljala prav problematika govorice oz. izkustvenega besedila. - Eksistencialno-izkustveni pristop združuje vse razsežnosti človekovega duh. življenja v celostno življenjsko izkustvo tako, da ni mogoče bivanjsko deliti v človeku človeško od krščanskega, estetsko od filozofskega, znanstveno od pesniškega, poklicno od moralnega itd. V eksistenci se duh. razsežnosti člov. biti, čeprav epistemološko ločljive in razdeljive, združujejo oz. z neko notranjo dialektiko vsklajajo, kajti človeški duh težko prenaša razbitost. - V takšni duhovni naravnanosti sta se T. tematsko področje duh. teologije pa tudi sam pojem duhovnosti in njene intimne povezanosti z izkustvom Absolutnega, kar za kristjana pomeni izkustvo Boga v Kristusu, širila in zadobivala vedno nove razsežnosti. Tako je prof. T. 25 let na Greg. U ubiral, brez kakšnega vnaprejšnjega vzorca, svojo pot in najprej študentom in nato, z objavo svojih razprav, širšemu krogu ljudi nudil teol. analizo mističnega izkustva (De experientia mystica, 1951), mesta Kristusa v mističnem izkustvu (Christuserfahrung, 1964), antinomije oz. polarnosti člov. duh. življenja (Antinomiae vitae spiritualis, 1958), vprašanj redovniškega in svetnega življenja (De vita religiosorum et laicorum, 1960), bega pred svetom in današnje kršč. zavesti (Fuite du monde et la conscience chrètienne d'aujourd'hui , 1965), trenutka laikov (L'ora dei laici, 1966), krščansko pojmovanega dela (Labor christianus. Initiatio in theologiam spiritualem systematicam de labore, 1961), razmerja med verskim in estetskim oz. pesniškim izkustvom (Teilhard und Solowjew, Dichtung und religiöse Erfahrung, 1966). To je le nekaj značilnih naslovov T-jevega snovanja. Izčrpen bibliografski prikaz T-jevega obširnega opusa je sestavil dr. Marijan Smolik v BV (leto 1977, št. 2, str. 232–40). Velja se s tem prikazom seznaniti. Strok. razprave je T. pisal najprej v lat., pozneje tudi v nem. in it. Sicer so bili njegovi glavni spisi kaj kmalu prevedeni v večje evrop. jezike. - Nekak obračun svojega zorenja v osnovno teol. gledanje in obračun razvoja duhovne teol. kot stroke o izkustvu Absolutnega, Boga v Kristusu ter o bivanjskih temah člov. življenja znotraj izkustvene razsežnosti je T. očrtal najprej v razmeroma drobni knjigi Concetti fondamentali della teologia spirituale oz. Osnovni pojmi duhovne teologije (1971), nato pa v širokopotezno zasnovanem delu Lessico della spiritualità (1973) in njegovi slov. priredbi Leksikon duhovnosti (1974). Bralca tega svojstvenega leksikona prijetno preseneča neobičajno pojmovno razčlenjevanje široke bivanjske tematike, pri katerem se avtor poslužuje izkustvenega besedila ne le Sv. pisma, filozofov in teologov, marveč tudi domačih in tujih pesnikov in pisateljev. Avtorju je pri srcu, kot je zapisal v uvodu, da bi verni in neverni bralci, ki spričo današnje duhovne razcepljenosti iščejo v svoji eksistenci vsebine, trdnosti in poštenja, mogli v njegovih sestavkih doživeti in »okusiti« odgovor na lastna življenjska vprašanja. - čeprav je v petdesetih in deloma šestdesetih letih T. objavil v slov. argentinski reviji Meddobje marsikatero teol. razpravo v slov. jeziku in pri SKA zbirki pesmi Nova zemlja (1958) in Rdeče bivanje (1961), so le redki Slov. vedeli za njegove pesmi, še manj pa za njegov izvirni teol. opus. Knjigi, v založbi celjske MD, ki sta ponesli T-jevo ime v slednji kot slov. prostora, sta bili Pokoncilski etos (1967) in Katolicizem v poglobitvenem procesu (1971). Z njima sta nenadoma pljusknila v dokaj mirne vode slov. cerkv. prostora nova koncilska obzorja, pa tudi pokoncilsko vrenje in nemir. Zlasti druga knjiga je precej razburila duhove. Nekakšna demitizacija sicer častitljivih, a zgod. pogojenih oblik in izročil cerkv. krščanstva, čeprav združena z iskrenim zasledovanjem in nakazovanjem novih poti oz. podobe Cerkve, da bi mogla biti prepričljivo znamenje za naš čas in našemu času primerno vršiti odrešenjsko poslanstvo, je sama po sebi precej izzivalna tvarina. Žal pa ob treznih kritičnih ocenah ni manjkalo negativno-emotivnih reagiranj, ki so avtorja precej prizadela. - Na ozadju njemu lastno pojmovane antropologije je T. v zadnjem obdobju profesure na Greg. U pričel razklepati tekste nekaterih svetovno priznanih osebnosti, kot so Rabindranath Tagore, Giuseppe Ungaretti, Ignazio Silone, Dag Hammarskjöld, Simone Weil, Antoine de Saint Exupéry itd. Razpoloženega bralca je uvajal v doživljajsko branje tekstov in podoživljanje Absolutnega skupaj z njihovimi avtorji. V takšni delavni naravnanosti je bil prehod k slov. pesnikom in pisateljem sam po sebi umeven. Začel je pri Prešernu in prišel do Gregorja Strniše. Eseji so se mu polagoma nabirali in rasli v poglavja knjige. Nekatere je priobčil, predvsem v celjskem Znamenju, večina pa je ostala v rokopisu. Sam je eseje uredil v knjigo, ki pa je izšla šele po njegovi smrti v založbi župn. urada Dravlje pri Lj. z naslovom Doživljanje Absolutnega v slovenskem leposlovju (1977) in prinaša 22 esejev in razprav o nekaterih vidnejših predstavnikih slov. leposlovja, ki jih analizira, čeprav so različni po ideološki opredelitvi, po isti metodi. Osebno je bil prepričan, da umetnina zadobiva svojo najglobljo lepoto, ko izžareva neko obliko absolutnega, in da imajo resnične pesmi vrata, ki vodijo v brezbrežnost in brezmejnost. V tem T. prerašča koordinate tradicionalne slovstvene kritike in, naslanjajoč se na lastno nedvomno estetsko tenikočutnost in na svojo izkustveno-racionalno metodo, želi uvajati bralca v doživljanje te najgloblje umetnikove razsežnosti. - Bralec lahko tovrstno T-jevo analizo odkloni kot metodološko sporno ali vsaj ne povsem izdelano, ali pa jo sprejme kot osnovno veljavno in avtorju sledi kljub nekaterim nedorečenostim, ki so značilne za vsako pionirsko delo. Zaradi jasnosti pa velja poudariti, da gre za doživljanje slov. slovstva v luči Absolutnega, ki ga človek v sebi doživlja, pa naj ga interpretira tako ali drugače, in ne za kako nasilno ideološko pokristjanjevanje slov. pesnikov in pisateljev. To je tuje in se upira celotnemu obzorju T-jeve refleksije. Idejno odprt bralec bo gotovo hvaležen prof. T. za takšno »okno«, ki ga je odprl v svet slov. slovstva. Takšen pogled ničesar ne jemlje drugim kritično-estetskim pristopom, če niso preveč ideološko zaprti, marveč jim utegne celo pomagati pri izpostavljanju estetskih vrednot.

2. Truhlar pesnik: T. sam je v svoji rokopisni bibliografiji iz leta 1974 ob seznamu svojih del zapisal, da se je njegova ustvarjalnost začela utelešati najprej v pesmi, šele pozneje hkrati tudi v znanosti. Pesmi segajo v gimn. in prva bogoslovna leta. Objavljene so bile v nekaterih tedanjih revijah, kot so Mentor (v letih 1930–32), Žar (1930–32), Mladika (1931–34), Naša Zvezda (1931–32), DS (1934, 1939). Značilna je zaznamba nekega tedanjega slovstvenega kritika, ki pravi, da je čutiti v T-jevi poeziji »nekaj mističnega«. - Po dokaj dolgem premoru se je T-jeva poezija ponovno in nepričakovano pojavila 1958 z zbirko Nova zemlja v založbi SKA v Buenos Airesu. 1961 je pri isti založbi izšla zbirka Rdeče bivanje. 1970 je T. omenjeni zbirki združil v eno in ponovno objavil pri celjski MD pod naslovom V dnevih šumi Ocean. Spremno besedo, ki želi približati bralcu obzorja T-jeve lirike, je zbirki na pot zapisal E. Kocbek. Že sam naslov te najotoširnejše in tematsko razpete med tihožitjem in svetopisemskimi vzgibi T-jeve pesniške izpovedi nudi pozornemu bralcu ključ, da lahko doživi pesnikovo izkustveno sporočilo: v vsakdanjem »dotiku« stvari in dogodkov se lahko razodeva Absolutno in v njegovi luči odvija zgodovina človekovega odrešenja. - 1973 je bila objavljena ravno tako pri celjski MD zbirka Luč iz črne prsti. V ubranosti na običajno duhovno izhodišče pesnik s simboliko izjav krajev, rastlin, živali in ljudi izpoveduje upanje o novih razmerjih na relaciji človek-priroda, Cerkev-svet, zemlja in njihova eshatološka izpolnitev v moči Kristusovega odrešenja in delovanja božjega Duha v svetu; upanje o novem doživljanju kršč. praznovanj in oblik kršč. eksistence ter o novem slogu služb in služenj v Cerkvi. Te pesmi so nastajale, tako pravi avtor, 1970 kot pesniško-oporečniški odmev na dokaj kritičen in zadržan sprejem njegove knjige »Katolicizem v poglobitvenem procesu« v slov. cerkvenem prostoru. - Iz T-jeve pesniške zapuščine sta bili po njegovi smrti 1979 izdani v samozaložbi njegove sestre Zore Langus-Truhlar in z uvodno besedo Lojzeta Bratine dve različni zbirki v istem zvezku pod naslovom Kri in Motnordeči glas. V zbirki Kri se v drobnih in prefinjenih pesniških enotah izpoveduje stiska človeka sodobnega sveta, razpetega med duhovnost in kri, rahločutnega zapisovalca občutij in vzgibov na poti vase v svetu, ki se mu umika, a ga vseskozi mika in vznemirja. Motnordeči glas pa je močno soroden zbirki V dnevih šumi Ocean, skoraj himnično nastrojen v izraziti pesniško-krščanski kontemplaciji. - T-jega poezija je, ob širini izrazov in tematike, v sebi enotna ter po najglobljem bistvu izrazito lirično religiozno izkustvo v pravcu, ki je bil v tem sestavku že prikazan. Res je, da kvaliteta liter. stvaritve ni odvisna niti od poklica niti od nazora. Dejstvo pa je, da je teolog T. čutil v sebi milost pesniške nadarjenosti in njegove oblikovalne moči ter je hotel iz obeh poklicev, teološkega in pesniškega, govoriti kot iz ene same osebne bivanjske usode. Saj neizčrpno in neizčrpljivo bogastvo Absolutnega, ki ga je dojemal in razklepal kot filozof in teolog, je obenem v bivanjski enosti in po pesniškem daru doživljal kot večno davno in večno novo, zdaj pomirljivo, zdaj vznemirljivo Lepoto, ki sveti in se razodeva v stvarstvu in zgod. ljudi. Na videz se zdi T-jeva poezija naravnana na pojavnost. Vendar pojav ni drugo kot vidni obraz Absolutnega, ki deluje v stvarstvu in zgod. in je edina sila, ki ju lahko spremeni-poveliča. Kdor bi se pri pristopu k T-jevi poeziji ustavil le pri nedvomni lepoti oblike in tako domačega ter obenem izbranega jezika, v katerem je čutiti, da si podajajo složno roke življenje, kultura in umetnost, bi bil prikrajšan za tisti vidik, ki omogoča pristno dojetje T-jevega pesniškega sporočila in v katerem se šele osvestijo vse razsežnosti T-jeve poezije. E. Kocbek je v spremni besedi zbirki V dnevih šumi Ocean med drugim zapisal, da verski simboli niso za T. »samo simboli, ampak del resničnosti. Verski simboli so mu že prav tako prabesede, kakor so prabesede morje, velemesto, zemlja, kruh, mavrica, žalost, služba. ... Prabeseda pomeni stvar samo na celostni in nerazdeljeni način. Zdi se, da hoče T. s takšno rabo premagati ne samo simbolnost, ampak tudi današnjo osamelost besed. To je proces, ki se je začel in bo dolgo traljal...« - Kolikor mi je znano, v slov. kult. prostoru T-jeva poezija še čaka primernega celostnega dojetja in ovrednotenja. Ob tem pa velja zabeležiti razveseljivo dejstvo, da se je sluh za novost T-jeve poezije pojavil tudi izven slov. kult. prostora. Na padovanski U je pod vodstvom prof. M. Jevnikarja Marina Brusamolin napisala prodorno disertacijo Absolutno. Svet in razodetje v pesniškem sporočilu Vladimirja Truhlarja (1976). Prof. Luigi Michieletto pa je prevedel in z izrazitim pesniškim posluhom prelil v it. jezik T-jevo zbirko V dnevih šumi Ocean (Nei giorni sussurra l'Oceano», editrice Istituto Propaganda Libraria, Milano 1979). Zbirko spremlja dober zapis o avtorju in njegovi dejavnosti, ki sta ga sestavila Marina Brusamolin in Luigi Michieletto. Uvodno besedo je napisal Giovanni Cristini. Med dragim pravi, da je T. nedvomno eden izmed najbolj čistih in zapletenih verskih duhov našega časa. Ni mu bilo lahko družiti v središču človeškega in verskega izkustva nasprotujoče si osnove, ki so se vanj stekale: glasove svoje zemlje in svojih dedov ter skoraj panični čut narave s strogo katoliško vzgojo in Husserlovo fenomenologijo ... in vendar iz takšnega izkustva žubori njegova poezija, ki vse te kontraste preliva v čudovito bivanjsko enost in po besedi, ki je postala glasba in slika, dojema bistvo stvari v kontemplaciji sveta in prozornosti Bitja, ki v svetu proseva in se sveti. - L. Michieletto je 1990 prevedel vse T-jeve pesmi v it. in jih pripravil za natis z izčrpnim uvodom (rkp. čaka založnika). - Prof. T. smo Slovenci dolžni čut hvaležnosti za čast, ki jo je prinesel slov. imenu v svetu, zlasti pa za neprecenljivo kult. dediščino, ki nam jo je zapustil, oz. za neslutena duhovna obzorja, ki nam jih je odprl.

Prim.: Krstna knjiga župn. Sv. Vida in Modesta v Gor., zv. VII, str. 170, št. 121/1912. Krščen je bil na ime Karel Vladimir. V zadnjem obdobju življenja se je podpisoval samo z drugim imenom Vladimir; M. Smolik, Bibliografija teoloških spisov dr. Vl. Truhlarja, BV XXXVII/ 1977, 232–39. Bibliografiji T-jevih teol. del (izpostavljenih je 179 enot) je dodana bibliografija njegovih pesmi, intervjuvov o pesniškem in teol. ustvarjanju, ocen v raznih revijah o njegovem teol. pisanju, vse do začetka 1977. Smolikov bibliogr. pregled v kronološkem zaporedju je skrben in izčrpen, pa tudi lahko dosegljiv, zato ne kaže tu ponavljati, kar je tam zapisano. Smolik je napisal tudi članek o Truhlarju v SBL IV, 225–26 z liter. - In memoriam, študije, ocene ipd.: M. Brusamolin, L'Assoluto. Mondo e rivelazione nel messaggio poetico di Vladimir Truhlar. Dokt. disertacija pod vodstvom prof. M. Jevnikarja, Padova 1976; D. Klemenčič, Pok. Vl. Truhlar, Družina 16. jan. 1977; G. Dumeige, Def. P. K. V. Truhlar, Informazioni P. U. Greg., Rim 61/1977, 11-12; A. Rebula, Vl. Truhlar v krajini Absolutnega, M(Trst) 1977, 4–5; O. Simčič, Dr.Vl. Truhlar, in memoriam, M(Trst) 1977, 5–6 s sl.; Isti, L'Assoluto nel pensiero e nell'esperienza di Vl. Truhlar, InizI, Gor. 1977, 61–64; Isti, Vl. Truhlar, KolGMD 1978, 128-29 s sl.; M. Šef, Prof. dr. Vl. Truhlar, BV XXXVII/1977, 229–31; J. Fuchs, P. K. V. Truhlar, Korrespondenzblatt, Collegium Germanicum et Hungaricum, 12/1977, Rim 1977; M. Jevnikar, Vl. Truhlar, M(Trst) 1974, 59–60 (o prvih pesn. zbirkah); Isti, Vl. Truhlar, Kri in Motnordeči glas, ibid. 1979, 143–44; Isti, Truhlarjeva pesn. zbirka v ital., ibid., 1979, 165 (ocena Michielettovega prevoda V dnevih šumi Ocean); L. Michieletto, Il culto della forma e l'esplorazione dell'inconscio nella lirica di K. V. Truhlar, Ragguaglio librario, Milano dic. 1978, n. 12, 379–81; L. Bratina, Dr. Vl. Truhlar, Doživljanje Absolutnega v slov. leposlovju, NRazgl 20. jan. 1978, 44; Isti, In memoriam Vl. Truhlar, KMD Celje 1978; I. Korošec, Glosa ob Truhlarjevi knjigi, NRazgl 20. jan. 1978, 44; V. Vettori, K. Truhlar: un filosofo e un poeta, Messaggero del lunedì, Udine 19. mar. 1980; J. Kejžar, Vl. Truhlar (1912-1977), Celovški zvon V/15, 1987, 55–57; F. Horvat, Vedno isto osebno dno, samo sobe osvetljujoče dno. Človekova osebnost, Delo (Lj.) 4. jan. 1990.

Smč

Simčič, Oskar: Truhlar, Vladimir (1912–1977). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi731210/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (20. junij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 16. snopič Tič - Velikonja, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1990.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine