Slovenski biografski leksikon

Tomšič Ljudevit, vzgojitelj in pisatelj, r. 24. okt. 1843 v Vinici v Beli krajini (brat Ivana, r. 1838, gl. čl.), u. 24. apr. 1902 v Zgbu. Osn. šolo je obiskoval pri očetu Bernardu, po njeg. smrti odšel k sorodnikom v Karlovac in tam končal 3. in 4. osn. razr., gimn. pa v Lj. 1858–62 (bil maja 1862 v 4. razr. izključen), odšel v Zgb, tu opravil izpit čez 4. razr., v 5. razr. prestopil na učiteljišče in ga 1865 končal. Prvo učit. službo je 1865 do 1870 dobil v Karlovcu, nato poučeval na raznih osn. šolah v Zgbu, od 1886–93 bil ravnatelj zgbške dolnjogradske učione in 1893 do 1902 šole v Krajiški ul. Med 1876–7 je kot izr. slušatelj poslušal na vseučil. predavanja iz pedagogike, estetike in lit. zgod. (Fr. Markovič, L. Geitler Ar. Pavić); bil je član in odbornik v učitelj. stanov. organizacijah, 1891 eden od ustanoviteljev Društva za prehranu siromašne mladeži u Zgbu ter njegov stalni odbornik. L. 1885 član vladne ankete za izdelavo statuta za vajenske šole, 1879–902 član in stalni stenograf biroja Hrv. sabora, 3 leta tudi stenograf dež. zbora v Lj.

T-evo slovstveno delo pripada slov. in hrv. jeziku. - Pod očetovim vodstvom je začel pisati pesmi in povestice (ŠP 1854, 246–7; SG 1862–4), v zadnjem šol. letu v Lj. je 1861/2 izdajal rkp dijaški časopis Vneti Slovenec, 1862 list Torbica (jsl mladosti) in ga v Zgbu 1863–4 nadaljeval v družbi z Nik. Ravniharjem (SBL III, 41), od tu dopisoval v Levstikov Naprej (1863, 232–6: Nekaj za premislek Slovencem). Slovstveno prizadevnost omenja tudi T-evo spričevalo učiteljišča iz 1864: poleg dobrega učnega napredka in lepega vedenja poudarja stalno zanimanje za slovstv. delo, s čimer vzbuja upanje, da bo »nekoč posebno dober učitelj v naši domovini«. Kot učitelj v Karlovcu je 1866 osnoval Karlovački viesnik, objavil Venac lepih pesmicah cerkvenih i svetovnih. 1867, od i. l. sodeloval pri Školskom prijatelju ter mdr, 1873 obj. razprave: Biskup Slomšek kao pedagog; Današnji položaj slov. pučkih učitelja; 1875: Veselost u školi; Treba li ukinuti lokaciju; Ješte jedna ob učitelj. družtvih; v Einspielerjevem S pa 1866 potopis iz Karlovca v kranj. Vinico (št. 38–41); v Klarićevem Slavjanskem jugu 1868 novelico Belolaska (v češč. prev. F. J. Šubert, gl. Šumavan, Klatovy 1873, št. 9), kot Lj. Viniški pisal o J. Bleiweisu in 1876 poslovenil iz nem. povest Nesreča čez nesrečo… (gl. Z 1877, 32). L. 1868–70 je izdajal list Zlatni orasi, 1872–4 in 1889–903 Bršljan (po smrti nadalj. snaha Marija); 1875 Djetinji vrtić… I, II (1877), III (1887); napisal poljudno knjižico Naša zemlja ili dvanaest razgovora s djedom. 1873, 1875, 1877; Metrička mjera… 1876, 1877², 1880²; članke v Danici ilirski, Napredku, Nar. novinah, Prosvjeti, Stenografu idr. Ustanovil in oskrboval je 1877–80 Pučke novine, časopis za gospodarstvo, obrt i narod (v njih prvič natisnil Jos. Kozarca Priče djeda Nike); ob 1000-letnici Metodove smrti napisal knjižico Sv. braća Ciril i Metod. 1885; priredil Darak dobroj i marljivoj djeci. (Dvie pripovjesti Krišt. Šmida) 1888. Ob ustanovitvi V-a 1871 je bil zlasti prva leta močna opora bratu Ivanu, sicer pa napisal večje štev. povestic in razn. zabavnega (Izbrane izvorne pripovjesti hrv. mladeži. 1883; Lov na lavove. 1890) ter poučnega (Početnica hrv. povijesti. 1867, 1876², 1877³) blaga za mladino. - V mlajših letih se je T. ukvarjal tudi z dramatiko; priredil je očetovo igro Lakoverni … 1864, dve izvirni igri poznamo samo po imenu: enodej. Spekel se je (gl. ST št. 1, 1868) je bila takrat v arhivu Dram. društva; tridej. s petjem Šilo za ognjilo ali Danes meni, jutri tebi, je hranil T. sam. Po nem. predlogi so bili prirejeni Morilci v Kravjej dolini; ohranila se je »izvirna vesela igra v dveh činih« Lakoumna Emica ili Mladost - norost (gl. Slavjanski jug 1868, Zgb), vzeta iz tedanjega življenja slov. visokošolcev.

T. je bil priznan vzgojitelj, bodisi kot učitelj, bodisi kot pisatelj ter sodi med pionirje hrv. mladih. književnosti. Bil je v primeri z bratom Ivanom nekoliko konservativnejši, vendar je tudi skušal slediti sodobnejšim vzgojnim poizkusom. L. 1907 in 1965 so mu vzidali spomin. ploščo na r. hiši v Vinici. - Prim.: Cuvaj V, 162, 469; VI, 37–8, 264 (s sliko); VII, 103, 320; X, 605; XI, 88, 93, 301–2; Lilek 36, 40, 59–60, 63, 65; NE IV, 830; RDHV II, 206, 211; SGL III, 734; Wollman, 66; Znameniti Hrv. 265; kat. in izv. lj. gimn. 1859 do 1862; N 1862, 354; 1863, 298; 1864, 274; Český lev 1871, št. 3; M. Kobali, Napredak 1895, 583; Bršljan 1902, 131–5; DS 1902, 382; 1907, 287; 1918, 51–2; Prosvjeta 1902, 313–24; 1907, 420 do 423, 448–51; Stenograf 1902, 45–7; Zk 1902, 127–9 (s sliko); Vel. Deželić, Dva brata Ivan i Ljudevit Tomšič… Zgb 1907 (s sliko); SU 1907, 84–5; UT 1907, 229–30, 241–3; J. Žigon, Veliko pismo slov. duhovne združitve… Lj. 1935, 61; Spomenica stručne produžne (šegrtske) škole grada Zgba … 1886 do 1936. Zgb 1936, 10; Bibl JLZ; D. Moravec, Meščani v slov. drami. 1960, 38–9, 274; Dokumenti SGM I (1964–5), 154; Delo 1965, št. 283; V. Schmidt, Zgod. šolstva in pedag. na Slov. III (1966), 397, 405–6; R. Rakuša, Od hieroglifa do slov. stenografije. 1967, 91. Kr.

Koblar, France: Tomšič, Ljudevit (1843–1902). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi711854/#slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská - Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine