Tominšek, Josip (1872–1954)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 47, 15. 11. 1925

Slovenski biografski leksikon

Tominšek Josip, šolnik, slavist in planinec, r. 4. marca 1872 v Slatini (Grič), brat Frana (gl. čl.), u. 22. marca 1954 v Lj., pokopan v Celju. Osn. šolo je 1878–84 obiskoval v Gornjem Gradu, nato po posredovanju učit. M. Črva odšel 1884 v gimn. v Celje (tu ga mdr. učila M. Žolger in M. Zavadlal), 1892 mat. (skozi odličnjak, celj. lok. list T-a označil kot izreden primer). L. 1892–6 je v Gradcu štud. slavistiko, klas. filol., primerj. jezikoslovje, pedagogiko in arheol., obiskoval še 2-letni tečaj za telov. učitelje in 1895 opravil izpit za pouk telovadbe; 1896 je postal suplent na gimn. v Kranju (1895 učil nekaj tednov na celj. gimn.), opravil prof. izpit iz lat., gršč. in slov. kot glavnih učnih predmetov 1897, 1898 pa bil prom. v Gradcu z dis. Studien zur Batrachomyomachie. L. 1903–4 je bil na študij. izpopolnjevanju v Berlinu, poslušal filologe Ulr. Wilamowitz-Möllendorfa, Joh. Vahlena pa R. Kekuleja, bil v stiku z Aleks. Brücknerjem. Po vrnitvi 1904 je do 1910 učil na I. drž. gimn. v Lj., hkrati še nekaj ur na nem. gimn. in na dekl. liceju; jeseni 1910 je odšel v Gor. za ravnatelja na ted. nem. gimn., tu organiziral samost. slov. in ital. oddelke; 1911 premeščen za ravnatelja na gimn. v Mrb, delal kot pedagog, šolnik in organizator javnega življenja do upok. 1932 oz. do 1943 (hiša oz. stanovanje zbombardirano), ko se je preselil k sinu zdravniku v Celje in po 1945 tudi še javno deloval. Prejel razna odlikovanja. - Že pred 1914 je bil odbornik SM (Stritarjeva proslava, Vilharjeva spomenica - govor ob odkritju spomenika 1906, cenzor rkp, med njimi mnogih Cankarjevih); tajnik odbora za nabiranje slov. nar. pesmi (sam jih je nabiral na jugozah. štaj. območju, gl. ČZN 1937, 308; SE 1952, 169); 12 let je bil preds. GM; delal v Prof. društvu, Prof. samopomoči, Protialkohol. društvu, pri Putniku, v Čsl in Bolg. ligi in dr. Do pozne starosti bil organizator in pisec na področju telovadbe, aktivno gojil vrsto športov: v Lj. je bil vodja mladin. iger in v klubu Hermes pomagal uvesti nogomet, delal v Aeroklubu (prvi pri nas začel z jadralnim letalstvom) in v Sabljaškem klubu.

Šolnik. L. 1912 je bil T. imenovan za člana dež. šol. sveta (zastopal srednješol. prof.) in za nadzornika telovadbe za slov. in ital. šole (Kranjska, Prim., Istra, Dalm. in Juž. Tirol.); to nadzorništvo opravljal do 1923, ko je bilo ukinjeno. Ob zlomu Avstrije v Mrbu čez noč vzpostavil iz nem. gimn. popolno slov. in pomagal odpreti slov. realko. Napisal je: Latinska slovnica. 1906; Grška slovnica. 1908 (prva slov.); Grška vadnica. 1908; k obema priredil Ksenofontov slovar. Dunaj 1909 (F. Tempsky); Fr. Wiesthalerjeve Latinske vadbe. I. del 1910 (4. predelana izd.); Praprotnikov Slov.-nem. slovar … I. del, 1918; Nem.-slov. slovar. II. del, 1924 pa je sestavil sam; Taschenwörterbuch f. Untersteier. Mrb 1943 (je izvleček iz obeh slovarjev); članke in razprave: Humanizem gimn. v stari in novi luči, Izv. gimn. Kranj 1900/1, 2–23; De compositione P. Terenti Phormionis, ib. 1901/2, 3–24; Latinšč. in gršč., PL 1901, 14–30; Grščina, ib. 1902, 13–43; Telovadba, ib. 1903, 78–90; O pouku lat. jezika, ib. 1906, 44–67 (in p. o. v samozal.); Preosnova avstr. sred. šol, ib. 1908, 74–109 (in pos. odt.); O reformi mature, Nast. vjesnik 1908 (in pos. odt.); Aforizmi o klas. pouku, Izv. I. drž. gimn. Lj. 1908/9, 15–35; Pisava tujih, pos. lat. in grških imen v slov. 1910; Uvod v: Lat.-slov. slovar Fr. Wiesthalerja (o lat. jeziku) 1923; obravnaval jezikoslovna vprašanja v P 1902–10, mdr.: O pouku slov. jezika (1902, 139–45); Slovniško povratno razmerje v šoli in vedi (1903, 105 sl.); Biti ali ne biti? (1905, 200–5); O napakah in pravilih slov. pisanja (1909, 257 sl.); Narečje v Bočni in njega sklanjatev, Izv. gimn. Kranj 1902/3, 3–27; Smeri našega pravopisa in pravorečja, Sn 1903/4, 18 sl. (in pos. odt.); 1936–8 je v PV z Antibarbarusom skušal uvajati in spopolnjevati načela pravopisa iz l. 1936 (Breznik-Ramovševega), a ni imel uspeha predvsem zaradi načela o nedoslednosti pravopisa ter kriterija občne rabe in občutka zanjo. V l. 1904–11 je urejal PL.

Literarnozgod. je začel delovati 1899 v LZ s člankom Puškin in Prešeren (str. 123–4), se kot slavist ukvarjal s prešernoslovjem (1900, 1905) in se prvi uprl Žigonovi in Puntarjevi (SBL II, 599) teoriji o matemat. arhitektoniki v Prešernu; pisal o Bleiweisu in N (LZ 1904, 1905), Stritarju (SN 1906, št. 115; LZ 1923, 707; ŽS 1924, 12–7), polemiziral z Aškercem v spisu Pesnik Aškerc v boju za herojstvo (SN 1905, št. 7–11, 94–7 in p. o.); v tedanjem kult. boju se je držal nad njim z objektivno presojo, meneč, da žolčni strankarski prepiri narodu več škodujejo, kakor koristijo. V tej in drugih ocenah (LZ 1899–909) je kazal duhovitost, ironijo, razgledanost in izredno prožnost. Bil je sodelavec Govekarjevega in Ilešičevega Sn-a, tu mdr. pisal o Aškercu in Murnu (1902/3, 145–7, 175–6), Cankarju in njeg. dramatiki (1902/3, 311 sl.), o Štrekljevi izdaji SNP (1903/4, 289–91) ter razne ocene knjižn. izdaj; objavljal je 1901–2 tudi v Ski; uredil je ISp Jan. Mencingerja, zv. I.–V. (SM 1911–28), kjer je v opombah bistroumno osvetlil satiro Cmokavzar in Ušperna ter parodijo Vodnikov Vršac, pomemben je predg. k Abadonu in Moji hoji na Triglav; Bleiweisov zbornik (SM 1909), vanj prispeval uvodno razpravo. V samozal. je izdal knjigo Italija, nje slava in beda. Lj. 1909.

Planinstvu je bil zapisan od otroških pastirskih let, plezal po drči na Menino, Rogatec; četrtošolec 1888 prek Vodol na Ojstrico in sestopil prek Škarij v Plestje; maturant prek Okrešlja in Žrela pešačil na Korošico in Dobrač, kot prof. v Kranju in Lj. pa obhodil vse dom. alpske vrhove (gl. PV 1903). V Kranju je z Jan. Majdičem ustanovil podružnico SPD; za slovničarjem A. Mikušem (SBL II, 123) je 1908–41 urejal PV in v 32 Letih ur. 26 letnikov edinega slov. planin. glasila, ga popravljal, oblikoval, črtal in dostavljal ter posegal v terminologijo, frazeologijo in slog. Kot recenzent si je prizadeval prikazati pomen J. Kugyja (ib. I, 580) in polemiko med J. Rusom (ib. III, 171–2), M. M. Debelakovo in Kugyjem ob izidu njeg. knjige Pet stoletij Triglava. Gradec 1938, čim bolj prikriti. T. je zbiral sodelavce razl. nazorov in generacij, se izogibal strankarskim trenjem v planinstvu. Po 1931 je pod Pretnarjevim (ib. II, 567) vodstvom SPD dobil v pomoč liter.- znanstv. odsek (z vodjo H. Tumo, gl. čl.) in fotoodsek (vodja A. Brilej); skoraj vse tehnično delo, koresp. in ekspedit je opravljal sam. T-ovi članki in razprave o pomenu in ideologiji planinstva so poglobili kulturno vrednost PV in njegov organizacijski ter iniciativni značaj; trudil se je, da ga dvigne po vsebini in obliki na evrop. višino. Bil je rojen za to, da planinstvo harmonično povezuje s kult. tvornostjo, zvest večnemu prizadevanju človeštva, da slehernemu dejanju vdihuje tudi duha in s tem daje planin. storitvam relat. trajno vrednost. Zavedal se je pedag. pomena planin. literature in ji zato posvetil del življenja, pozdravil navdušeno razmere, v katerih se je po 1945 razvijal šport, tel. vzgoja in planinstvo (gl. Fizkultura in planinstvo v vzajemnosti, rkp v zapušč.). Pod T-ovim uredništvom so se v PV ohranila več kot 3 desetletja zgodovine slovenstva, kolikor je v njem izražena ljubezen do narave in do domačije. Do zadnjega je ohranil neverjetno vitalnost in strast do dela, vodil je obširno korespondenco, pisal (Savinj. vestnik 1953, št. 11), govoril, spremljal javno življenje kljub skrbem, ki mu jih je povzročala bolezen. V spisih je rad uveljavljal poseben esprit, ki ga je sam imenoval »oblikovitost«; originalen v besedju, dikciji in frazeologiji je znal ogrniti plašč pomembne splošnosti tudi najpreprostejši zadevi, o kateri je pisal. - Prim.: Veselovo gradivo; Bibl LZ; IS 1925, št. 47 (slika); UT 1931/2, št. 34; J 1932, št. 54 (s sliko); S 1932, št. 53 (s sliko); A. Dolar, Izv. klas. gimn. Mrb 1932/3, 3; SN 1932, št. 53; MV 1932, št. 59; VMrb 1954, št. 68; J. Wester, PV 1934, 1–4 (s sliko); isti, Splošno kazalo PV. 1940, 1950, 1961; LDk 1952, št. 53; 1954, št. 68; PDk 1952, št. 37; PV 1952, 132–3; 1954, 276–8 (s sliko); E. Lovšin, ib. 1963, 494–9; D. Ulaga, ib. 1972, 191; isti, PD 1954, št. 7; B. B(orko), SPor 1952, št. 54; 1954, št. 69; J. Wester, Tov 1952, 144 (s sliko); T. Orel, Savinj. vestnik 1954, št. 12 (s sliko); Iv. Mlinar, Letno poročilo gimn. Celje 1957/8, 13–4; J. Šedivy, ČZN 1967, 121–7 (s sliko); D. Stepišnik, Oris zgod. tel. kulture na Slov. 1968, 79 (slika), kazalo; D. Ulaga, Delo 1972, št. 62 (s sliko). T. O.

Orel, Tine: Tominšek, Josip (1872–1954). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi708628/#slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská - Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine