Slovenski biografski leksikon

Tomažič Gabrijel, botanik, fitocenolog, r. 23. marca 1899 v Roču pri Buzetu (Istra) načelniku orožn. postaje Francu in Ivani r. Bizjak, u. 12. maja 1977 na Vrhniki, pokopan v Ljubljani. Osnovno šolo je 1906–12 obiskoval v Vipavi, gimn. 1912–20 v Gor. (z mat.), vmes mob. 1917–8 na ital. bojišču. Štud. je na fil. fak. v Lj., 1928 dipl. iz botanike, zoologije s primerj. anatomijo, geologije s paleontologijo ter fiziologije; 1940 bil prom. z dis. Asociacije borovih gozdov v Sji. L. 1929 je bil na specializaciji pri prof. E. v. Tschermaku na visoki šoli za kmetijstvo na Dunaju, 1946–7 pa pri akad. Iv. žukovskem na Inšt. za aplicirano botaniko v Moskvi (Timirjazova akad.). Služboval je 1929–43 kot asist., 1943–6 docent, 1946–72 pa kot izr. prof. za botaniko na fil., naravoslovno-matem. oz. biotehn. fak. v Lj., 1972 upok. Predaval še 1938–41 tehn. botaniko na tehn. fak., botaniko ter zdravilne rastline na tečajih za farmacevte (1941) in na VPŠ, genetiko agronomom na FAGV (1948–52), gozdar. ekologijo ter fitocenologijo gozdarjem 1949–52 in 1957 do 1962 prav tam; na tečajih za nabiralce zdraviln. rastlin, za čebelarje, za lesarje, obrtnike ter v Prirodosl. društvu Sje. - T. je bil dopisni član L' association internat. de phitosociologie (Montpellier), Internat. Vereinigung f. Pflanzensoziologie (Hannover); med študijem na lj. univ. je dobil svetosavsko nagrado za temo o žitnih hibridih. - Kot asist. pri prof. Jesenku (SBL I, 409) se je T. usmeril v botaniko, genetiko, selekcijo, kot slušatelj z njim sodel. pri hibridizaciji žitnih vrst, kasneje (prof. S. Hrovatić) se usmeril v fitocenologijo, vendar se vedno bolj posvečal raziskovanju vegetacije, rastl. združb in florist. vprašanjem travnikov, pašnikov ter gozdov na Slov. Napisal je štev. fitocenol. študije in razprave, mdr. v GV (1925, 1928, 1930, 1939), RAZU in RSAZU (1940, 1942, 1949), zbornikih: Prirodosl. društva (1939, 1941, 1946), I. speleol. kongresa v Postojni (1955); s področja genetike razpravo Genetični seminar (Evgenika 1935–8), tu kot prvi univ. učitelj obdelal tedanja biol. spoznanja, teorije o hromosomih, mutacijah, modifikacijah in dedovanju po Mendlu ter njegovih naslednikih; o zdravilnih zeliščih (morski pelin) v Acta pharm. Jugoslavica (1952 s sodel.), Nova proizvodnja (1953) ter izdal knjigi: Botanika za višje razr. sred. Šol. 1947, 1952² (z L. Detela, J. Lazarjem, A. Piskernik; 2. izd. predelana in dopolnj.); Zdravilna zelišča in gozdni sadeži. 1950 (s S. Logarjem, V. Veluščkom). Izdelal je 22 elaboratov in 17 fitocenol. kart za manjše in večje predele Sje, mdr. karto Golovca (1932), prvo te vrste v Jsli, in prikazal postopen razvoj gozdne vegetacije, podal smernice za gojenje in vpeljavo novih drevesnih vrst. Več obširnih del je ostalo v rkp, terenske raziskave pa neobdelane v konceptih. - Prim.: person. evidenca Biotehn. fak. Lj.; arhiv internih izdaj Inšt. za gozdno in lesno gospodarstvo Sje, Lj.; ULj 37; ULj 1969, 575–6; Vprašanja naših dni 1947, 482–3; Spominski zbornik Biotehn. fak. univ. v Lj. 1947–67, 120; ibid. 1947–77, 273–4; Delo 1977, št. 110, 112. Adč.

Adamič, France: Tomažič, Gabrijel (1899–1977). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi704846/#slovenski-biografski-leksikon (1. februar 2023). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská - Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.

Primorski slovenski biografski leksikon

TOMAŽIČ Gabrijel, botanik in univerz, profesor, r. 23. mar. 1899 v Roču pri Buzetu, u. 12. maja 1977 na Vrhniki, pokopan 16. maja 1977 v Lj. Oče Franc, načelnik orožn. postaje, mati Ivana Bizjak. Osn. š. (1906-12) v Vipavi, gimn. (1912–20) z maturo v Gor., vmes (1917–18) mobiliziran na it. bojišču. Študiral je na Filoz. fak. v Lj. in diplomiral 15. febr. 1928 iz botanike, zoologije s primerjalno anatomijo, geologije s paleontologijo ter fiziologije. 4. jun. 1940 je na isti U promoviral z disertacijo o bazifilnih borovih gozdovih v Sji. Tedaj je že vrsto let delal na lj. U (1929–43 kot asistent, 1943–46 kot docent, 1946–72 kot izredni prof. za botaniko na Filoz., Narav.-matem. oz. Biotehn. fak.); upokojen je bil 1972. Predaval je tudi tehnično botaniko na Tehn. fak. (1938–43), genetiko na Fak. za agron., gozd. in veter. (1948–52) ter gozdarsko ekologijo in fitocenologijo (1947–52, 1957–62) na isti Fak. Že pred drugo svet. vojno je raziskovalno sodeloval s kmetijci, po njej pa zlasti z gozdarji. - T-evo znanstveno delovanje je sprva, ko je bil asistent pri prof. F. Jesenku, segalo na področje genetike, ko je sodeloval pri križanju žit, kar je po Jesenkovi smrti (1932) zastalo. Že prej pa se je T. zanimal tudi za geobotaniko. Objavil je nekaj prispevkov k poznavanju razširjenosti rastlin v Sji (enega skupaj s S. Horvatićem), najpomembnejše pa je njegovo delo na področju fitocenologlje, na katerem je med Slov. oral ledino. Od 1928 naprej je preučeval rastlinske združbe v Sji. Rokopisna razprava Rastlinske zadruge (asocijacije) gozdov in resav na Golovcu pri Ljubljani in sosednjem hribovju, I. del. Resave nosi letnico 1934, a sklepamo, da je bila v glavnem zasnoivana še dve leti poprej. Če bi izšla, bi bila prva tiskana fitocenološka razprava v slov. 1939 je T. postavil prve temelje sistematike bukovih gozdov v Sji, leto zatem pa je izšla njegova doktorska disertacija, v kateri je prikazal združbo rdelčega bora s trirobo košeničico. Sledili sta ji razpravi o acidifilnih borovih gozdovih (1942) in o borovih gozdovih, ki rastejo na produ Posavja (1949). Vse tri razprave se odlikujejo po globini fitocenološkega spoznanja in temeljitosti florističinega znanja. - T. je razlikoval tudi travniško vegetacijo. Prikazal je travnike na plitvih, pustih in suhih tleh Sje (1941), skupaj s S. Horvatićem pa našo najbolj razširjeno travniško združbo, to je združbo visoke pahovke (1941). Razprava o flori in vegetaciji Cerkniškega jezera (1939) je ostala v rokopisu. T. je uredil in izboljšal dokaj neurejeno objavljeno razpravo nekega tujega botanika o vegetaciji Škocijanskih jam (1946), poročal in pisal pa je tudi o posebnostih flore in vegetacije podzemlja in Krasa (1955). Odlično je poznal rastline, ki jih je določal do zadnje podrobnosti, tako da so njegove fitocenološke razprave tudi zanesljiv vir za poznavanje slov. flore. Po vojni se je ukvarjal tudi s sistematiko: obdelal je variabilnost morskega pelina. Ko je po vojni zanimanje za fitocenologijo naraslo in se razširilo zlasti na podračju gozdarstva, je bil T. eden od avtorjev Priročnika za raziskovanje in kartiranje vegetacije (1950). Napisal je tudi naš najbolj izčrpen učbeniški prikaz rastlinskega sistema (L. Detela in G. Tomažič: Botanika za višje gimnazije, 2. izdaja, 1951), v istem učbeniku pa tudi še poglavje o osnovnih geobotaničnih in fitocenaloških pojmih. V Letopisu AZU je prikazal življenje in delo botanika A. Paulina (1943). Delo G. T. je po obsegu sicer skromno, po svoji temeljitosti pa vzorno.

Prim.: ULjBB 1957, 37; 1969, 575–76; SBL IV, 105; Spominski zbornik Biotehn. fak. U v Lj. 1947-1977, II, 273–74 (1977).

Wbr.

Wraber, Anton: Tomažič, Gabrijel (1899–1977). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi704846/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (1. februar 2023). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 16. snopič Tič - Velikonja, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1990.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine